31. avg. 2007

Gremo se učit

Zadnjič sem se pritoževala nad napačno rabo zaimka kateri in obrobno omenila napačno rabo namenilnika, ki jo lahko opazimo v enakih situacijah: v javnem govoru, ko govorec javnega nastopanja ni vajen in skuša govoriti pravilno.

Grem pisati.
Šel sem se učiti.
Hodim plesati.

V zgornjih primerih je i odveč, saj ob glagolih premikanja (kar iti in hoditi vsekakor sta) uporabljamo namenilnik.

Topsi pravi, da se namenilnik rabi tudi v naslednjih dveh primerih:

Dala ga je študirat.
Poslali so ga vohunit.

Se boste strinjali z mano, da se lahko zasluti nek namen?

Problem namenilnika je, da je slišati kot pogovorni nedločnik. Kratek, brez končnega i-ja. Zato ga mnogi dojemajo kot napačnega, ko skušajo govoriti knjižno.

In še zabavna zgodovinska podrobnost. Nekoč se je predmet v kombinaciji z namenilnikom uporabljal v rodilniku:

Grem jabolk pobirat.

25. avg. 2007

Kateri

Obstaja nekaj stvari, ki me v javnem govoru izjemno motijo. O polvikanju sem se že razpisala, tokrat pa se bom osredotočila na nepravilno uporabo zaimka kateri.

Najprej razjasnimo: do napačne rabe najpogosteje prihaja v javnih govornih položajih, ko govorec - najpogosteje nevajen javnega nastopanja - skuša govoriti pravilno. In tak govorec se trudi govoriti drugače, kot se govori po navadi - govorimo o hiperkorektnosti. Tako pogosto slišimo razne "Šel sem kupiti kruh" ali "Stekel sem pobrati perilo" ali

Moški, kateri je oropal banko, je bil oblečen [...]

V zgorjem primeru je zaimek kateri rabljen napačno.

Po Topsiju povzemam: ki se lahko uporablja v vseh sklonskih oblikah, kateri pa le v kombinaciji s predlogom in za pomen tisti, ki, za izražanje svojilnosti ali ko bi bil ki nejasen ali neroden.

Sicer se je v 19. stoletju še uporabljal zaimek kateri tudi tam, kjer zdaj uporabljamo le še ki, ampak že dobro stoletje norma takšne rabe ne dopušča več ...

Na začetku sem omenila, da me take napake motijo samo v javnih govornih položajih. Zanmivo je, da se v zasebnih govornih položajih pojavlja veliko redkeje ...

4. avg. 2007

Pozdrav

Obstaja par pozdravov, ki so se mi vsidrali v spomin. Navadno so to pozdravi v slovo in vedno imajo kakšno "globoko" sporočilo.

Kot recimo (tole se mi zdi izredno posiljeno):

Ostani v cvetju.

Sploh, če pravkar odhajate z obiska, na katega ste prinesli šop cvetja. Haha. Ha.

In pravkar sem se spomnila sošolca, ki je v slovo vedno rekel:

Adijo. Pa ne pr kraj hodt, da ti ne pade kkšna opeka na glavo.

Ne vem, zakaj, ampak vedno sem si ga predstavljala, kako na strehi čaka, da bo kdo prišel mimo in mu bo lahko vrgel opeko na glavo ...

Se še kdo spomni kakšnega tipičnega pozdrava? Recimo Mario in njegovih nekaj trenutkov? Pa Saša Gerdej je imela nek tipičen pozdrav. In različni voditelji Dnevnika in 24ur se trudijo z novimi in novimi pozdravi.

In pazite se opek ;)

3. avg. 2007

Al prav se piše ...

Včasih kaj na blog napišem tudi prek blackberry (še vedno trdim, da je ženskega spola ...). Te zapise boste zlahka prepoznali - nimajo namreč šumnikov. (Pa tudi slik ni in povezav je malo, ker se mi preprosto ne da ubadati z njimi.)

Tole pomanjkanje šumnikov mi gre pa straaaaašno na živce, ker - kot prava slovenistka? - podpiram pisanje teh znakov, pa čeprav povzročajo zmedo pri prikazih spletnih strani (sploh pri raznih prenosih baz so navadno ravno šumniki tisti, ki nasrkajo). Če so pa tako zelo posebni.

Poleg tega ... Ali ločite med pes in pes? Jaz ločim, ker vem, da sem v prvem primeru s s-jem želela zapisati š :)

Večkrat sem že pomislila, da bi šumnike zapisovala s ch, sh, zh, kot to počnejo recimo pri Reviji SRP. Pa sem se spomnila, da sama preprosto ne morem preklopiti in bi besedico pesh prebrala kar dobesedno pesh in ne peš.

Dejansko je bolj verjetno, da bi pravilno razbrala pomen besede pes iz konteksta kot pa iz zapisa v posodobljeni bohoričici.

Pa vendar:

Po pameti je taka sodba naša:
ak je od kasha kaša boljga žita,
in boljš' obdelana, in bolj polita,
naj se ne piše kasha, ampak kaša.

(France Prešeren)

Je zapis kaj boljši, če ima šumnike?