21. avg. 2013

Ena o sanjah

Redko si zapomnim sanje, ampak današnje so mi pa, kdovezakaj, ostale v spominu :)

Sanjala sem, da sem tako strašno zaspana, da v sanjah sanjam o tem, kako zelo zaspana sem.

Najbrž sem bila zaspana.

4. jul. 2013

A bi po dolgem času spet kakšno rekli?

Pred časom sem že delila ŠUSS, danes pa priporočam še dve jezikalni povezavi:


Za prvo silo menda bo? :D

21. jul. 2012

Brazgotina

Tako zelo nisem bila potolčena, odkar sem mislila, da me bo povozil kombajn. Stara sem bila pet let in bežala sem pred zlobno pošastjo. Se nekajkrat prav filmsko prekucnila, si razbila kolena (brazgotine so vztrajale še nekaj let), nato pa je kombajn zavil nazaj na njivo.

Strahu se še vedno spomnim.

Lani sem si z brisačo (?!) razpraskala en sam samcat komarjev pik. Tudi ta brazgotina je bila dolgotrajna.

Tokrat nisem bežala in se nisem poškodovala z brisačo (?!). Na nogo se mi je prevrnilo neko stojalo - tiste sorte reč, ki je ne opaziš, dokler te sama ne opozori nase. Bolelo ni preveč. Nenadoma sem opazila debele, temne kaplje krvi.

Rana se sicer celi, ampak nato popoka. Najbrž bo kmalu v redu.

Brazgotina bo verjetno kar trdovratna.

11. maj 2012

Samodejni odgovor o odsotnosti iz pisarne

Imam pač srečo, da lahko vsak dan preberem en kup obvestil o odsotnosti iz pisarne, zato občasno dobim idejo, da bi napisala kaj o teh samodejnih odgovorih. Seveda so to samo moja priporočila, ki se jih ni treba držati ;)

Kaj je namen samodejnega odgovora? Povedati želite, da ste odsotni, najbrž tudi, kdaj boste spet prisotni, kako vas je mogoče doseči (če sploh), morda še, kdo vas nadomešča (če vas), in podobno.

Pred vklopom samodejnega odgovora zato preverite podatke v sporočilu - popravite datum, ki ste ga vnesli ob prejšnji odsotnosti, posodobite telefonske številke, preverite morebitne povezave in e-naslove. Zastareli kontaktni podatki imajo lahko celo negativen učinek, saj vas lahko poslovnim partnerjem predstavijo kot neresno in neodgovorno osebo. Če bo sporočilo preusmerjeno, povejte tudi to.

Če ste samodejni odgovor pripravili tudi v tujem jeziku, preverite morebitne napake. Pisanje v polomljeni angleščini ne sporoča nič dobrega o vas niti slovenskim prejemnikom obvestila.

Premislite, katere podatke morate nujno zapisati. Ste prepričani, da morate navesti, kje točno ste, deliti podrobnosti o svojih medicinskih posegih ali razlagati načrte o poročnem potovanju? Res? Tudi zasebna telefonska številka lahko ostane skrita poslovnim partnerjem, seznam e-naslovov celotnega podjetja pa bi lahko najbrž zamenjali s splošnejšim, "info" naslovom (če se ga redno preverja in nato preusmerja na ustreznejše naslove) ali pa, jasno, z e-naslovom osebe, ki vas nadomešča.

Včasih to sicer ni možno, ampak vendarle: poskusite samodejni odgovor o odsotnosti vklopiti le, ko je res nujen.

 

PS: Zdi se mi, da sem pozabila, kako pisati :O

15. okt. 2011

Skupaj ali narazen?

Me je pred časom bralka tegale bloga povprašala, kako se pišejo števniki - skupaj ali narazen. O glavnih števnikih pravi Pravopis tole:

1. Glavne števnike do 100 in stotice pišemo skupaj: enajst, petindvajset, sedeminsedemdeset; dvesto, devetnajststo. Druge glavne števnike pišemo narazen: sto enajst, dva tisoč, sedem milijonov, tristo tisoč sto (300.100), tristo en tisoč sto (301.100), devetnajststo šestindvajset (1926).

Pomni

1. Iz tehničnih in podobnih razlogov vse glavne števnike pišemo tudi skupaj, npr. na položnicah: enajsttisočsedemstotri.

2. Zlasti v strokovnih besedilih glavne števnike zapisujemo s števkami in jih torej ne izpisujemo s črkami.

Ostale števnike (vrstilne, ločilne, množilne) pišemo skupaj (enaindvajseti, dvatisoči, desettisočer ...), skupaj pišemo tudi tvorjenke iz števnikov (tritisočak, miljoninka, pettisočkrat, večkrat, ničkolikokrat, večdeset ...).

Zloženke, katerih prvi del je številka, zapišemo z vezajem (to je tisti kratki minusek; v pravih urejevalniki besedil boste opazili razliko, če pritisnete Ctrl in - na numerični tipkovnici): 7-delen, 100-odstoten, 100-leten; enako velja za samostalniške izpeljanke: 100-letnica.

19. jul. 2011

V bistvu rabiš samo nekoga, ki bo rekel "ja" ...

... ko si želiš, da bi rekel "ne".

Zgodba je čisto enostavna. Po nekaj letih popolnega mirovanja, "ker nimam časa/denarja/(vstavi poljubno)", sem začela migat. Čisto resno in precej dosledno sem začela trenirat zaresen šport, pri katerem sem dokaj slaba, ampak se izboljšujem, bi rekla. Nenazadnje po nekajletni zakrnelosti rabiš nekaj časa, da se sploh naučiš gibat. V tem času sem nekoliko pridobila na mišični masi in se začela počutiti bolje. Kdo bi si mislil. Dobila sem nekaj kondicije, par poškodb (pretežno posledice kombinacije nerodnosti in zasedenosti ;)) in nekaj posebej nenavadnega - veselje do gibanja.

Poleti nimamo organiziranih treningov, zato ... sem spet sedela. Pa je nekdo rekel, da bo treba tudi zdaj migat, ker tako pač ne gre.

Sem si kupila tekaške superge (akcijsko znižanje, jasno) pa tekaške pajkice in tekaško majico in seveda še tekaške nogavice. Pa pravijo, da je tek poceni ;)

Tečem počasi, dosegla in presegla sem svoj prvi cilj, naslednji je še nekoliko oddaljen.

In vsakič, ko vprašam, če greva teč, upam, da bo rekel "ne" ... In sem vesela, ko reče "ja" ;)

26. apr. 2011

Prisluškovanje v vrsti

A: A se še kaj vidite s tistimi pi*kami z morja?

B: Ne, brezveze.

A: Kam greste pa letos na morje s tastarimi?

B: Briga me. Jaz grem v Poreč z motorjem.

A: Kako? Saj nimaš izpita.

B: Ja, ampak ga dobim. Mami se je že zmenila z inštruktorjem.

A: ??

B: Ja, moram narediti tiste izpite, teste bom lahko kar od doma rešil, da vse prepišem.

A: ??

B: No, potem imam pa še tistih par ur vožnje - se je mami zmenila z inštruktorjem - minimum pa to.

Kako zelo upam, da je nakladal ... Kako zelo se bojim, da ni ...

10. apr. 2011

Sometimes my mind plays tricks on me ...

Cel teden se mi je dogajalo: sem se zbudila, vstala, skočila pod tuš, se opravila po opravkih, nato pa ... sem se zbudila. Zadeva je zoprna, ker potem nikoli ne moreš biti povsem prepričan, da si zares zbujen. In potem ne veš čisto točno, ali je danes danes ali je šele včeraj, ker mogoče še vedno spiš. Pa seveda se spomniš na Inception in tuhtaš, v kateri plasti si ta trenutek.

Ali pa se čisto blizu mene po pajčevini spusti majcen pajkec. Res je bil miniaturen. Ampak jaz sem doživela mini živčni zlom in celo sebe presenetila z vreščanjem. Ker jaz se načeloma, na deklarativni ravni pajkov ne bojim.

Drugič sem pricapljala do avta, parkiranega v kleti pakirne hiše. In tam je bil relativno velik rdečkast kuščar (ali kuščarica, priznam, da jih ne ločim, sploh pa ne takrat, ko so - vsaj po moje - plod moje domišljije). Kar čakal je tam, zunaj je bilo sonce in bi se lahko zunaj grel. Pa je bil raje v temni kleti.

Mogoče se mi malo meša ...

3. mar. 2011

Primerjava

Čisto po naključju sem pribrskala do seznama najbolj prodajanih knjig v februarju ... Pa sem nato poiskala še seznam za januar. In nato še tistega, ki ga objavljajo slovenske knjižnice - o najbolj izposojanih knjigah.

Če ignoriramo tiste knjižice, ki jih mularija bere kot domače branje, se mi zdi rezultat mini raziskave zelo zanimiv ... Kupujemo kuharice in priročnike, februarja je očitno strašno in še Stieg Larsson (bi rekla, da je pravkar izšla tretja knjiga njegove serije kriminalk), ampak pri izposoji pa prednjačijo - ljubezenski romani.

Najbolje prodajane knjige v januarju

Najbolje prodajane knjige v februarju

Najbolj izposojane knjige v januarju

20. feb. 2011

Pika za števnikom

Odločila sem se, da bom tista jezikovna vprašanja, ki mi jih zastavljajo znanci, objavila tudi tule. Mogoče bodo prišli odgovori prav še komu ;)

Kako je s piko za števnikom? Je prav "v 5. dneh" ali "v 5 dneh"?

Pike za petico seveda ni, saj je čisto navaden glavni števnik. Piko namreč zapišemo za vrstilnimi števniki.

Zakaj pa prihaja do zmede? Ker (tudi) števnike sklanjamo. Takole gre pri glavnem števniku:

pet dni
petih dni
petim dnem
pet dni
o petih dneh
s petimi dnevi

Pa pri vrstilnem?

peti dan
petega dne
petemu dnevu
...

In kako si pomagati? En čisto preprost namig: 5. dan je le eden, medtem ko je 5 dni pač pet ;) (O 5. Dnevih poezije in vina pa bomo kakšno rekli kdaj drugič ... :))

13. dec. 2010

Ko se smilim sama sebi ...

Pa ja, smilim se sama sebi.

Nakopala sem si finančne probleme, moja pregovorna nerodnost (in tudi zakrnelost zaradi lenobe preteklih let!!!) je botrovala kretenski poškodbi, ki to pravzaprav niti ni. Samo boli. In še muči me, da s prelaganjem vsega zoprnega na kdaj drugič še dodatno škodim sama sebi. In sem tak pravi škodljivec.

... rabim samo vsaj en: "Saj bo."

14. nov. 2010

Monocommedia dell'arte ali Sreča spremlja hrabre

Uvodno naj povem, da je moje življenje v osnovi strašno dolgočasno. In očitno podzavestno težim k razbijanju monotonosti, saj se nekako zapletam v prigode, ki si jih celo moja bujna domišljija ne more predstavljati.

Pred kratkim sem nekoga peljala na letališče v Trevisu. Na tem letališču sem enkrat že bila, ampak sem napol spala večino poti in sem si tako zapomnila predvsem, da je zaključni del poti precej zapleten. Googlovi zemljevidi so me pripeljali naravnost na parkirišče, Googlovi prevodi pa so poskrbeli za par mini infarktov (ko ti zapiše, da moraš zaviti na "izvoz" za določeno mesto, to mesto pa se kmalu po "razcepu" pojavi na tabli, kjer piše, da je oddaljeno okrog 70 kilometrov, letališče pa le 15, pač podvomiš v pravilnost navodil, anede?). Letalo je bilo ujeto in si že misliš "konec dober, vse dobro". Pa še ni bilo konca.

Tako sem se podala na pot domov, se samo enkrat zgubila v samem Trevisu, pa nato brez težave našla avtocesto (ni tako enostavno, kot se sliši ;)) in si v mislih že divje čestitala, kako obvladam. Dobro, vozila sem v temi in na čase neprebojni megli, pela na ves glas, imela vklopljeno hlajenje, da ne bi pomotoma zaspala. In sledila navodilom na tablah. Simpl ko keks, ane?

Potem pa me je tam nekje, kjer je bila tabla za Slovenijo in Trst, preblisknilo, da ne smem iti prav dol do Trsta, ampak moram iti nekoliko višje. Pa sem zavila. Proti Avstriji. In si mislila, da so tile Italijani res neki čudaki, da ves čas pišejo samo o avstrijski meji, ko pa je slovenska pravzaprav za ovinkom. Sploh pa je Tarvisio čisto blizu Slovenije. Pa Udine, Videm tudi. Čisto blizu Slovenije.

Ko sem se odpeljala že čez tretji predor in se pri tem prepričevala, da se jih pač samo ne spomnim, sem začela tuhtati o še eni zelo pomembni zadevi. Če sem vendarle zgrešila in bom prišla prečkala mejo tam pri Gorici (haha!), bo cestnina veliko višja?

Ker ... Ne vem, če sem omenila, ampak v denarnici je bilo zgolj 13 evrov in pol. Na kažipotih pa vse bolj vztrajna Beljak in Avstrija.

Vse bolj trdno sem se odločala, da grem na naslednjem izvozu dol z avtoceste, pa na srečo nisem poznala nobenih krajev več, zato sem avtocesto zapustila pri Tarvisiu. Ker naprej je bila že Avstrija.

Na cestninski postaji sem se tako tresla, da me je moral avtomat opozoriti, naj že enkrat vstavim kartico. Sem ga skoraj nadrla, naj mi da mir, ker pač ne zadanem luknje. Pa je bil itak italijanski avtomat, ne verjamem, da bi razumel. Pa tistih 13 evrov me je mučilo. Kaj, če bo več?

Kako sem si oddahnila, ko je ekranček zapisal le 10 evrov in nekaj centov!

Odpravila sem se torej proti Tarvisiu. Cesto sta prečkali dve srni. Pa malo kasneje lisička. Ustavil me je karabinjer, ki mi je zahtevo po dokumentih predstavil z rokami. Poslovila sva se s "čau", ker mi je bilo jasno, da mu ne bom znala pojasnit, da me zanima, kje je Slovenija.

Potem sem se spravila na avtobusno postajo, tuhtala, koga lahko pokličem okrog 11h zvečer. Velika večina tistih, na katere lahko vedno računam, je imela tepate obveznosti, drugi pa so spali. Sem se obrnila na gugl, ugotovila, da sem samo par kilometrov od Kranjske Gore in se spravila naprej. Dvakrat sem skoraj pristala v Avstriji, nato pa končno našla cestico tiste sorte, kjer vas znaki opominjajo, naj vozilo ne bo preširoko ali previsoko. In lučka za gorivo je posvetila.

Ko sem končno zagledala modro tablo z napisom Slovenija, sem skorajda zajokala od sreče. Nato pa seveda skoraj zajokala od obupa - svetila je rdeča luč ... Sem se odločila, da pomeni izmenično enosmerni promet - in da tudi v primeru, da ne pomeni tega, ne bom obrnila.

Ja, bil je izmenično enosmerni promet, na cestici sem srečala še kakšno lisičko (upam, da so imele urejene papirje!), našla avtocesto, zavila na bencinsko, natankala nekaj goriva ...

In srečno prišla domov! Kjer sem se najprej kakšno uro histerično režala. In potem omahnila v posteljo.

Sklep? Vsaj cestni atlas Evrope gre nazaj v avto ;)