Uvodno naj povem, da je moje življenje v osnovi strašno dolgočasno. In očitno podzavestno težim k razbijanju monotonosti, saj se nekako zapletam v prigode, ki si jih celo moja bujna domišljija ne more predstavljati.
Pred kratkim sem nekoga peljala na letališče v Trevisu. Na tem letališču sem enkrat že bila, ampak sem napol spala večino poti in sem si tako zapomnila predvsem, da je zaključni del poti precej zapleten. Googlovi zemljevidi so me pripeljali naravnost na parkirišče, Googlovi prevodi pa so poskrbeli za par mini infarktov (ko ti zapiše, da moraš zaviti na "izvoz" za določeno mesto, to mesto pa se kmalu po "razcepu" pojavi na tabli, kjer piše, da je oddaljeno okrog 70 kilometrov, letališče pa le 15, pač podvomiš v pravilnost navodil, anede?). Letalo je bilo ujeto in si že misliš "konec dober, vse dobro". Pa še ni bilo konca.
Tako sem se podala na pot domov, se samo enkrat zgubila v samem Trevisu, pa nato brez težave našla avtocesto (ni tako enostavno, kot se sliši ;)) in si v mislih že divje čestitala, kako obvladam. Dobro, vozila sem v temi in na čase neprebojni megli, pela na ves glas, imela vklopljeno hlajenje, da ne bi pomotoma zaspala. In sledila navodilom na tablah. Simpl ko keks, ane?
Potem pa me je tam nekje, kjer je bila tabla za Slovenijo in Trst, preblisknilo, da ne smem iti prav dol do Trsta, ampak moram iti nekoliko višje. Pa sem zavila. Proti Avstriji. In si mislila, da so tile Italijani res neki čudaki, da ves čas pišejo samo o avstrijski meji, ko pa je slovenska pravzaprav za ovinkom. Sploh pa je Tarvisio čisto blizu Slovenije. Pa Udine, Videm tudi. Čisto blizu Slovenije.
Ko sem se odpeljala že čez tretji predor in se pri tem prepričevala, da se jih pač samo ne spomnim, sem začela tuhtati o še eni zelo pomembni zadevi. Če sem vendarle zgrešila in bom prišla prečkala mejo tam pri Gorici (haha!), bo cestnina veliko višja?
Ker ... Ne vem, če sem omenila, ampak v denarnici je bilo zgolj 13 evrov in pol. Na kažipotih pa vse bolj vztrajna Beljak in Avstrija.
Vse bolj trdno sem se odločala, da grem na naslednjem izvozu dol z avtoceste, pa na srečo nisem poznala nobenih krajev več, zato sem avtocesto zapustila pri Tarvisiu. Ker naprej je bila že Avstrija.
Na cestninski postaji sem se tako tresla, da me je moral avtomat opozoriti, naj že enkrat vstavim kartico. Sem ga skoraj nadrla, naj mi da mir, ker pač ne zadanem luknje. Pa je bil itak italijanski avtomat, ne verjamem, da bi razumel. Pa tistih 13 evrov me je mučilo. Kaj, če bo več?
Kako sem si oddahnila, ko je ekranček zapisal le 10 evrov in nekaj centov!
Odpravila sem se torej proti Tarvisiu. Cesto sta prečkali dve srni. Pa malo kasneje lisička. Ustavil me je karabinjer, ki mi je zahtevo po dokumentih predstavil z rokami. Poslovila sva se s "čau", ker mi je bilo jasno, da mu ne bom znala pojasnit, da me zanima, kje je Slovenija.
Potem sem se spravila na avtobusno postajo, tuhtala, koga lahko pokličem okrog 11h zvečer. Velika večina tistih, na katere lahko vedno računam, je imela tepate obveznosti, drugi pa so spali. Sem se obrnila na gugl, ugotovila, da sem samo par kilometrov od Kranjske Gore in se spravila naprej. Dvakrat sem skoraj pristala v Avstriji, nato pa končno našla cestico tiste sorte, kjer vas znaki opominjajo, naj vozilo ne bo preširoko ali previsoko. In lučka za gorivo je posvetila.
Ko sem končno zagledala modro tablo z napisom Slovenija, sem skorajda zajokala od sreče. Nato pa seveda skoraj zajokala od obupa - svetila je rdeča luč ... Sem se odločila, da pomeni izmenično enosmerni promet - in da tudi v primeru, da ne pomeni tega, ne bom obrnila.
Ja, bil je izmenično enosmerni promet, na cestici sem srečala še kakšno lisičko (upam, da so imele urejene papirje!), našla avtocesto, zavila na bencinsko, natankala nekaj goriva ...
In srečno prišla domov! Kjer sem se najprej kakšno uro histerično režala. In potem omahnila v posteljo.
Sklep? Vsaj cestni atlas Evrope gre nazaj v avto ;)
