Ukaz?

Strašno rada se sprehajam po Ljubljani. Če je le mogoče, iščem poti, po katerih še nisem hodila, in gledam hiše. Ljubljanske hiše so očarljive, zdi se, da skrivajo čisto posebne zgodbe in te zgodbe si včasih sama izmišljam. Hiše mi ne bodo izdale ničesar. Vsaj ne tako zanimivega ...

Med vsemi ljubljanskimi posebnostmi pa me trenutno najbolj fascinira Kidričev spomenik.

A zakaj? Hja, poglejte si ga:

Vir fotke: wiki

Si že cel dan zastavljam vprašanje, kakšen človek je bil to, da so ga takole upodobili. Pustimo ideološke opredelitve, če je le mogoče. Poskusite si zamisliti, kakšna osebnost je takole upodobljena: z rokami uprtimi v boke, namrščen in kričeč. (Tule je še bolj razvidno.)

Za spomenikom cvetijo rdeče vrtnice (zdi se mi, da so vrtnice, zagotovo so rdeče), ljudje hitimo mimo, on pa tam vpije svoj tihi ukaz.

Po nakupih ...

V enem od naših malo večjih "najboljših sosedov" sta bila. Vsak s svojim do vrha in še čez napolnjenim nakupovalnim vozičkom, vsak s svojim neskončnim seznamom v roki. Kar dobro sta se znašla, dokler ...

A: "Ti, po moje bo tukaj ..." (kaže nekam nedoločljivo med toaletni papir)

B: "Ne, tukaj bo." (se znajdeta med šamponi, kremami in ... barvami za lase ...)

A (bolj sam sebi): "Joj, glej, koliko jih je ... Da ne bom napačne vzel ... To pa moram preveriti ..."

A (v telefon): "Katero barvo, si rekla, naj prinesem? Aja, a bakreno? (zaskrbljeno preučuje polico) Samo, da ne boš potem spet prav divja."

Biti človek?

Saj sem zadnjič omenila, da je krasno biti mlad, kajne? Še lepše pa je biti ženska.

Ko sem takole pred kratkim kupovala prenosni računalnik in se na dolgo in široko sprehajala po trgovinah (in otipavala različne tipkovnice in težkala prenosnost in merila velikost ekranov in se ubadala s količino rama ...), se je le redko kak prodajalec (tule moški spol ni nevtralen, na računalniških oddelkih nisem srečala niti ene prodajalke/svetovalke) ponudil, da bi mi pomagal pri nakupu. Ena od najboljših izkušenj je bila, ko so bili v trgovini prisotni štirje prodajalci, dva sta sedela in klepetala o prejšnjem večeru, eden pa je s stranko moškega spola na dolgo in široko razglabljal o grafični kartici (zmernega cenovnega razreda), mene, ki sem razmišljala o tem, da bi tam pustila svojo mesečno plačo (stotak gor ali dol), pa ni nihče niti pozdravil. No, tam me že ne bodo več videli.

Druga takšna očarljiva izkušnja je bila na nekem avtoservisu, ki sodi v sklop neke zveze, ki ji letno plačujem nekaj članarine. V zameno za članarino dobim nekaj popusta pri njihovih storitvah, letos sem - prav divje! - izkoristila tudi možnost brezplačnega vloma v lasten avto ter obujanje akumulatorja, ko je ta nehal kazati znake življenja, in pa ... menjavanje žarnic. Menjava žarnice je pri mojem avtu precej zapleteno opravilo, zato jo prepuščam ljudem s kupom izvijačev in nekaj prakse pri tem početju. Pa vendar, ko se prikažem tam, je obnašanje mehanikov milo rečeno nevljudno: jasno, baba, ki ne zna zamenjati žarnice. (Seveda je moje zadoščenje popolno, ko se s "samó žarnico" ukvarjajo kake pol ure.)

Ali pa, ko je nekoč nama z najdražjim nekdo razlagal, kako prideva v neko vas bogu za hrbtom: četudi sva šla z mojim avtom (in sem jaz vozila), kar je bilo povsem jasno razvidno, so napotki potekali v smislu "tam boš zavil levo, potem pa boš za tistim križiščem peljal še malo naravnost in nato desno" ...

Pa pri izpitih? Ko nekateri profesorji dekletom ne postavljajo "težjih" vprašanj? Pozitivna diskriminacija? Hmmm ...

Dejstvo je, da smo mogoče pred zakonom res enakopravni, v glavah nekaterih pa še dolgo ne bomo. In nikar mi ne odgovarjajte, da je enakopravnost nesmiselna zaradi raznih bioloških razlogov. Ali da smo ženske manj ambiciozne kot moški in da si vse želimo le potomstva in delujemo izključno v tej smeri ... Ali da nas hormoni na kakršen koli način omejujejo ... Ali da nimate nič proti, ampak ...

Ko bomo enkrat uspeli vsi ljudje na vse ljudi gledati kot na ljudi in nas ne bodo obremenjevali spol, rasa, višina, spolna usmerjenost, število prstov na nogi, kilaža, barva las ipd., bomo enakopravni ...

Veriženje

Alcessa sprašuje, od česa sem bila najbolj zadeta.

Prisežem, tistih nekaj eksperimentiranj v mladosti je tako nezanimivih (prav zares mi ni jasno, kaj je tako zelo dobrega pri tem, da se določenega dela večera sploh ne spominjaš, da naslednji dan izveš, da si dve uri nepremično čičal in strmel v neko določeno točko, ali celo, da izbruhaš (metaforično, sevede) prav vse misli, za katere niti vedel nisi, da jih imaš ...), da povsem jasno in glasno priznavam, da me je še najbolj zadel beli kombi.

Pred približno enim letom je bilo, zadel je ritko mojega avteka, posledice pa občasno čutim še vedno (vsakič, ko mi na servisu omenijo mogoče za kanček zamaknjeno podvozje, me malce uščipne v hrbtu).

Kot se za verigo spodobi, ste tudi tokrat pozvani k sodelovanju ... Hehe, ja, spet vsi, ki priromate mimo in si lastite blog ali dva ;)

Še ena o bankah ...

Da se z bankami ne razumem preveč dobro, sem menda že zapisala. V vmesnem času sem seveda glavnino poslovanja prenesla na drugo banko (banka A), na tretji (banka B) pa imam nekakšen "varen račun" - račun, kamor položim tisti denar, do katerega želim dostop kadar koli (in torej moj varčevalni račun z mesečno vezavo odpade), hkrati pa ga nočem imeti na dosegu kartice. In, ja, to vedno počnem osebno, saj je celo vožnja od ene do druge banke cenejša od provizije za prenos med bankami.

Zadnjič mi je bila na račun v banki A vrnjena dohodnina, ki je namenjena za popravilo avteka, zato sem jo dvignila in želela položiti na račun v banki B.

V banki A kot po navadi niso preverjali moje identitete (mislim, da so osebni dokument zahtevali le ob odprtju računa), v banki B pa jih prav tako ni zanimalo, kdo ali kaj sem. In pri polaganju na nek račun se mi take stvari niti ne zdijo tako zelo nujne - koliko je pa možnosti, da bi nekdo ukradel mojo kartico zato, da bi na račun polagal denar?

No, tu se zaplete. Ko sem preučevala prospekte na banki B, sem slišala, kako je gospodična s sosednjega okenca okarala mladeniča, ki se je ukvarjal z mano. Namreč: pred kratkim so že imeli eno tako (ne vem pa, kaj je ta počela, ker sem bila predaleč). In to očitno ni bilo v redu. In bi me moral preveriti.

A kakšna sem bila, da sem bila taka? Eh, v kratkih hlačah in sandalcih. Ko namreč moja draga M polaga trikrat večje zneske v hlačah na rob in v čeveljcih s peto, je nihče ne preverja. (Prav tako nihče ne preverja, ko jaz dvigam takšne ali drugačne zneske ...)

Je res tako fino ostati za vedno mlad?

Izbira

Čisto preprosta situacija. Prideš v neko poslovalnico, kjer moraš nekaj urediti in kjer so, recimo, tri okenca s tremi uradniki (ali uradnicami, ampak moški spol je v slovenščini, morda nekoliko seksistično, nevtralen, da se razumemo). Vsi trije uradniki so prosti in se s pričakovanjem zazrejo vate.

Katerega izbrati? Tistega, ki je videti prijazen? Tistega, ki te spominja na soseda? Tistega, ki si ga še nisi zapomnil po popolni nesposobnosti (kar pogosto niti ni mogoče, ponekod jih menjajo na nekaj mesecev)? Tistega, ki ima pred sabo najmanjši kupček papirja, ali tistega, ki ima največjega?

Kako izbrati med tremi praznimi parkirnimi mesti? (Tu izberem tistega, ki ni pod drevesom in si ga ne rabim deliti še s kom.) In kako se odločiti med dvema cestama, če te na obeh čakajo zastoji?

Na kakšen način se odločate, ko so (vsaj na prvi pogled) vse možnosti enakovredne?

Ena o prečah ...

Pred (ojoj, res bom to napisala) 20 leti smo dekleta (ravno na prehodu iz male šole v veliko) imela na voljo tri vrste pričesk: "na gobico", "na paža" (kar je pomenilo dolžino nekje med brado in rameni, povsem naravnost) in dolge lase. Zadnji dve sta imeli še varianti - s frfrujem ali brez frfruja. Ko sem prerasla gobico, sem naslednjih nekaj let kolebala med pažem in dolgimi lasmi, vedno brez frfruja. In ker sem že takrat pri nekaterih (nadvse čudnih, če sem iskrena) stvareh pokazala strašno močno voljo, sem vedno in povsod vztrajala pri preči naravnost po sredini glave (kot sem menda že od malega zahtevala, da so nohti pristriženi povsem naravnost - kdo bi vedel, zakaj). Dejansko sem šla tako daleč, da sem tudi drugim razlagala, da njihova preča ni v redu, če ni bila dovolj naravnost ali dovolj na sredini.

Potem me je nekaj prešinilo in zgodila se je preča na strani. Takrat mi je bilo sicer vseeno, kje je, se je pa najpogosteje postavila na levo. Sčasoma sem razumela tudi vzrok za to: vrtincev, kolikor jih je na moji glavi (pretežno po robu lasišča), ni prav lahko najti. Mi pove frizerka vsakič, ko me muči kakšen šop las, ki štrli nekam po svoje.

No, preča na levi se je ustalila, včasih je bolj levo, drugič manj, skratka zaenkrat zaradi zacementiranosti preče še nisem plešasta.

Sem pa zadnjič prečo spet prestavila na desno. In ugotovila, zakaj bo ostala na levi: na desni se prav hinavsko zbirajo sivi lasje ...

Kot v reklami?

Zadnje čase se prav presneto velikokrat zalotim, da izustim kak precej navaden stavek in ob tem pomislim (ali celo rečem na glas): "Ha, kot v reklami."

Par primerov:

"Res je dober." (tisti čaj s čajnikom v reklami)

"Domače." (te ali one mesnine)

"Denar je na hladilniku." (ena staaaaara reklama, ki opozarja na uporabo kondomov)

"Zdaj pa grem ..." (čokolada)

Prepričana sem, da za tem stojijo cele teorije, ampak meni se zdi res hecno, ko si reklama prisvoji eno tako zelo navadno frazo in jo ponavlja, dokler nam ne sili iz ušes. In potem se v čisto vsakdanjih pogovorih izogibam takšnim besednim zvezam (ali celo besedam), ker sem jim v podzavesti že dodala neko (reklamno) konotacijo.

Zanimivo se mi zdi, da je "itak" (vsaj v mojih ušesih) ostal imun na takšne pomenske dodatke, prav tako me "orto" ni niti malo prizadel - je pa res, da prvega uporabljam kar precej, drugega pa strašno redko (se mi zdi, da je v naš sleng zataval nekoč davno in tudi na hitro odšel). Mogoče, ker sta poimenovanji in ne slogana?

In še eno vprašanje se mi poraja. Zakaj se tako redko igrajo z jezikom (želim si, da bi kaj takega znali spacati tudi iz slovenščine, ampak ker ne najdem (in ne iščem preveč, priznam :)) boljšega primera: Džabest)?

Še dobro, da ne zaupam rožnati ...

Doslednost

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu vode, daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu, vode daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu vode daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Vse to na različnih škatlicah istega podjetja. O tem, da ena "šumenka" vsebuje tudi 200 ali 300 odstotkov priporočene dnevne količine nekega vitamina ali elementa, raje ne bi - še posebej, če na škatlici piše, da dnevne količine ne gre prekoračiti ...

Medtem ko vas zanemarjam ...

... spet limam en link, da ne bo tako dolgčas ... Ker vem, da me pogrešate ... Anede.

Knut in Olaf (preko Aelfscieninega zidu na fb, kamor ji ga je nalepila E.)

"Majice, ki mislijo"

Med iskanjem Petra Kurtna (tega, čeprav je tudi tale hudo zanimiv - preglas gor-dol :D) sem (kot se to rado dogaja, ko je človek brez evrčkov, grrrr) naletela na luštne majice - projekt Philoguerrillo, ki poskuša "[p]reko T-majic [vrniti] filozofijo na ulice, predvsem zato, da bi v spontani interakciji ljudi vzpodbudil k premisleku o različnih temah s pomočjo besede in podobe."

Moji dve sta še na zalogi, zato si ju ne drznite kupiti do plače ;D

Doooolg konec tedna

Takile dolgi konci tedna so super. Nekaj ugotovitev minulega vikenda ...

Nekateri spomeniki so krasni.

Mama muca svoje mladičke sicer prinese pokazat, nato pa jih skrbno skrije.

Obstajajo kraji, kjer sije sonce tudi, ko povsod drugje dežuje (in obratno: če je kjer koli napovedan dež, bo v našem malem mestu skoraj gotovo deževalo :)).

Med vožnjo si je presneto težko brisati nos, kihati na avtocesti pa je naravnost grozljivo.

Majaronovo mazilo iz samostana v Olimju se pri prehladu super obnese - kot tista reč, ki jo je mama nekoč naročala iz Avstrije (zdaj se jo dobi tudi pri nas, jasno).

Včasih je treba samo zamenjati okolje, da je človek spet poln zagona ...