7. okt. 2010

O letakih

Ne vem, če sem vam že kdaj opisala vse svoje fobije, ampak tako, kot nekateri ne prenašajo škripanja krede po tabli ali praskanja po dnu krožnika, jaz ne prenesem prijemanja razmočenega papirja. Ne najdem pametne razlage, zakaj se mi zadeva tako strahovito gnusi, ampak se mi, zato se pač izogibam stikom s potencialno razmočenim papirjem. Pa je.

Težava je seveda, ko mi kak nadebudni delilec letakov za brisalec zatakne letak, nato pa mi avto opere dež ... In razmoči letak.

Še raje imam tiste, ki dejansko letak položijo na že moker avto. Tako ni treba dvigati brisalca in tudi veter ga ne bo ravno zlahka odpihnil, delilec pa očitno ni posmislil, da bo to packarijo moral nekdo prijeti, če jo bo hotel prebrati. Fajn, res. Ta županski kandidat pri meni pač nima možnosti ...

Danes zjutraj pa me je pričakala nadgradnja razmočenega letaka. Ker se je letak ponekod že posušil, potiskan pa je bil z neko posebej lepljivo barvo, se tako okrog vozim s polepljenim zadnjim steklom, ki zdaj vabi na neko "la--no zaba--".

In vsi tisti, ki menite, da je tlačenje letakov za brisalce učinkovito, boste gotovo veseli, če vam povem, da sem v kar nekaj časa, odkar imam, vozim in parkiram avto, natanko preučila le en komplet letakov, zataknjenih za brisalec: bilo je jeseni in deževalo je, letaki pa so bili spravljeni v plastično vrečko, ki se ni prilepila nikamor, prav tako pa nisem rabila prijemati nobenega razmočenega papirnatega gnusa. Vrečka je imela "zadrgo" in je bila povsem uporabna tudi kasneje, ko v njej ni bilo več letakov.

0 komentarjev: