Ena o lektorjih
Zadnje čase se spet bolj posvečam vprašanju lektoriranja. Če sem bila še pred nekaj leti prepričana, da je lektor nuja, me zdaj ta nuja skrbi. Naj pojasnim.
Po 12 letih šolanja in prav toliko letih slovenščine (oz. v primeru devetletk kar 13 letih) mnogi študentje niso sposobni sami spisati besedila, ki bi bilo pravopisno ustrezno. Ne govorim o obskurnostih, kakršne so stičnosti vezajev in nasploh razna tipkarska navlaka (vse to je le dogovor). Govorim o osnovah: o vejicah na vseh mogočih in nemogočih mestih, o sklonih, ki jih je nekoč vsak mulc znal zrecitirati na pamet, uporaba v stavku pa je čisto druga zgodba, o spolih, o dvojini ... In ne govorim o zapisih na blogih, govorim o diplomah ljudi, ki imajo narejeno maturo in so torej bojda sposobni pisati v slovenščini. Kje se je torej zataknilo? Pravila niso zapletena, pravila izhajajo iz rabe, dejansko se ves čas le poenostavljajo. Kakšen smisel ima, da zna maturant našteti vse vrste odvisnih stavkov, ne zna pa jih ločiti z vejico/vejicami?
Zakaj ljudem ni nerodno v maternem jeziku (načrtno poudarjam ta izraz, ja - in nisem se zmotila, nobena črka ne manjka) kršiti vseh pravil, medtem ko so pripravljeni za tečaje tujih jezikov odšteti stotine in stotine evrov?
In potem še: kako lahko avtor (knjige, članka ali raziskave) sploh dovoli lektorjev poseg? Ne, to vprašanje ni tako zelo trapasto, kot se morebiti zdi. Namreč: tudi lektoriranje se obravnava kot avtorsko delo.
In da ne bo pomote: ne zaničujem dela lektorjev, saj se zavedam, da bi bilo brez njih marsikaj povsem neberljivo. Se pa sprašujem, od kod takšno stanje.