20. okt. 2008

Ena o lektorjih

Zadnje čase se spet bolj posvečam vprašanju lektoriranja. Če sem bila še pred nekaj leti prepričana, da je lektor nuja, me zdaj ta nuja skrbi. Naj pojasnim.

Po 12 letih šolanja in prav toliko letih slovenščine (oz. v primeru devetletk kar 13 letih) mnogi študentje niso sposobni sami spisati besedila, ki bi bilo pravopisno ustrezno. Ne govorim o obskurnostih, kakršne so stičnosti vezajev in nasploh razna tipkarska navlaka (vse to je le dogovor). Govorim o osnovah: o vejicah na vseh mogočih in nemogočih mestih, o sklonih, ki jih je nekoč vsak mulc znal zrecitirati na pamet, uporaba v stavku pa je čisto druga zgodba, o spolih, o dvojini ... In ne govorim o zapisih na blogih, govorim o diplomah ljudi, ki imajo narejeno maturo in so torej bojda sposobni pisati v slovenščini. Kje se je torej zataknilo? Pravila niso zapletena, pravila izhajajo iz rabe, dejansko se ves čas le poenostavljajo. Kakšen smisel ima, da zna maturant našteti vse vrste odvisnih stavkov, ne zna pa jih ločiti z vejico/vejicami?

Zakaj ljudem ni nerodno v maternem jeziku (načrtno poudarjam ta izraz, ja - in nisem se zmotila, nobena črka ne manjka) kršiti vseh pravil, medtem ko so pripravljeni za tečaje tujih jezikov odšteti stotine in stotine evrov?

In potem še: kako lahko avtor (knjige, članka ali raziskave) sploh dovoli lektorjev poseg? Ne, to vprašanje ni tako zelo trapasto, kot se morebiti zdi. Namreč: tudi lektoriranje se obravnava kot avtorsko delo.

In da ne bo pomote: ne zaničujem dela lektorjev, saj se zavedam, da bi bilo brez njih marsikaj povsem neberljivo. Se pa sprašujem, od kod takšno stanje.

16 komentarjev:

Anonimni pravi ...

:-) Hočeš reči, da obstajajo Slovenci, čigar materin jezik ni njihov materni jezik :-O

(Ravno prejšnji teden sem lektorirala nekoga, ki je prevajal iz angleščine, pa ni vedel, da imamo v slovenščini tisto čudno zadevo, ki se ji reče vejica pred vezniki... Ta človek svoj denar služi (tudi) s prevajanjem.)

BeeBee pravi ...

Zanimivo razmišljanje.

Te dni se v službi ukvarjam z besedilom, ki bo kmalu objavljeno na spletu. Spisala sem slovensko in angleško verzijo in poslala dotičnima lektorjema (pri nas obvezno, ker gre stvar le v javnost). Angleško besedilo sem dobila nazaj z nekaj kozmetičnimi popravki, ob pogledu na lektoriran slovenski sestavek pa sem dobila občutek, da sem nepismena. No, saj so mi potem sodelavci povedali, da se sama odločim, kaj upoštevam in česa ne, vendar pa tudi s takšnim ravnanjem lektorji dejansko spodbujajo nepismenost. Zakaj bi se trudila sestavljati lepo ter slovnično in stilistično povsem neoporečno besedilo, če potem lektor tako ali tako vse predela (in po možnosti tudi vsebinsko spremeni)?

(Mimogrede, v opisanem primeru sem avtor jaz, za prispevek odgovarjava jaz in moja nadrejena, ki je besedilo "požegnala" že pred lekturo. Lektor ni podpisan.)

Anonimni pravi ...

BeeBee: oja, tudi to poznam... besedilo prevedem in mu dam točno določeno obliko, primerno njegovemu namenu, slovnično tudi nisem absolutni idiot, potem pa pride kreativen navdušenec od lektorja, ki si hoče polepšati dan tako, da popravlja kao napake drugih in iz vsega skupaj naredi šmorn... Po navadi potem poskrbim, da lektorja obvestijo o moji čisto konkretni kritiki, če se le da.

Nina pravi ...

In zdaj vemo, zakaj je lektoriranje avtorsko delo ;)

Daljši odgovor spišem jutri ...

tjasa pravi ...

No, ta prispevek je bolj malo o lektorjih, ne? :) Večinoma se s kritiko obče pismenosti strinjam, ta primerjava s tujimi jeziki mi je pa sploh všeč. Težava je, da se ljudje, ki ne razumejo temeljne strukturne logike jezika, na podoben način lotevajo tudi tujih jezikov, le da jim tega, jasno, nihče ne zameri.

Sem pa tudi sama ravno danes potrjevala svoj tekst, čez katerega je šlo ostro lektorjevo oko. Da, ves tekst je bil rdeč, tako da me je, ko je bila funkcija "compare" končana, kar zona oblila. "A sem res tak šrift-idiot?" me je spreletelo. Izkazalo se je, da je lektorica popravljala marsikaj povsem po nepotrebnem. Ne, tisto, kar je prišlo ven, ni bilo narobe, ma tudi moje ni bilo nič manj napačno.

Še malo sem se zasekirala, potem pa sem vrgla čez ramo rekoč, tudi lektorji morajo domov prinesti kos kruha.

Nina pravi ...

Tjaša, seveda je o lektorjih - o vzroku/ih zanje ;D

Namreč: v tujini lektorjev baje sploh ni, ampak obstajajo le jezikovni uredniki, s katerimi se posvetuješ ob težjih jezikovnih problemih. V čem smo mi tako posebni, da rabimo takšen poklic?

Beebee, po moje je pogosta tudi obratna situacija: mnogi se ne potrudijo niti malo, ker vedo, da bo lektor že popravil (sem dobila nekaj takih tekstov v roke ... in pri enih od vaj smo vadili pravopis na nelektoriranih prispevkih neimenovanega časopisa ;)).
Če lahko zagovarjaš opustitev lektorjevega popravka (in prepričana sem, da jo lahko ;)), ga opusti.

Problem, ki ste ga izpostavile vse tri (torej prepesnjenje), je veliko večji, kot se zdi: kje je meja med lektoriranjem in cenzuriranjem?

Aelfsciene pravi ...

Lektorji se vsem zdimo popolnoma nepotrebni, ker preprosto vsi mislijo, da saj v slovenscini pa ja znajo pisati. Nisem se dobila pred nos dela, kjer ne bi bilo vsaj nekaj nelogicno postavljenih ali izpuscenih vejic, rodilnik so ljudje na case pozabili, da obstaja, enako zenski spol. Pisi tako, kot govoris, ne?

Uspela sem dobiti v roke tudi nelektorirano knjigo (sposodila sem si jo v knjiznici, da bi jo pac prebrala). In verjetno bi ob pregledu tega vsak gorec nasprotnik lektorjev tulil, kje je bil pa tukaj lektor.

Res je tudi, kar pravi Nina, da se vcasih kdo prevec zanasa na lektorja. Meni se je zgodilo, da je avtor namerno izpustil vejice, ker ni vedel, kje so (in mi rekel, da bom sama najbolj vedela, kam spadajo). In dostikrat se vidi pri tekstih, ki jih dobim v lekturo, da so jih avtorji napisali, pa niti enkrat zatem prebrali, da bi popravili morebitne napake ...

Stilsko pa jaz naceloma del ne popravljam, razen v primeru, da so hudo napacna za svoj namen, pa se to ponavadi oznacim z drugo barvo in nato vprasam avtorja, ce zeli, da to popravim. Pa me dostikrat srce boli, kako ljudje pisejo.

Da povzamem: OK, lektorji res ne bi smeli pretiravati, sploh pa ne del vsebinsko spreminjati (kar je omenila Beebee), ampak v slovenscini vecina ljudi preprosto ne zna vec pravilno pisati. Samo da si vecina tega niti ne prizna.

Nina pravi ...

Draga moja, ljudem se večinoma zdijo lektorji nujno potrebni. Ko sem lani na enem od seminarjev povprašala, ali so lektorji potrebni, sem v odgovor dobila enoglasen: "Seveda!" In sem vprašala, zakaj. "Ja, zato, ker ljudje ne znajo pisati." Moj odgovor bi bil preprost: če ne znajo pisati, pa naj ne pišejo - in baje (nepreverjene informacije!) gre to tako v tujini.

Zagotavljam ti tudi, da redno prebiram vse tri predhodne komentatorke - vse tri znajo pisati, zato so popolnoma rdeči teksti odraz umetniške svobode lektorjev in ne jezikovne nesposobnosti avtoric.

Aelfsciene pravi ...

Saj ni letelo na prejsnje poste, pravim samo, kako vidim ljudi reagirati na omembo lektorja. Zgleda pac, da imam rvano obratne izkusnje.

Jaz sem do sedaj vedno dobivala bolj "zakaj pa rabim lektorja" odziv od ljudi, sploh pri studentih, ki morajo nujno imeti lektorirano diplomo in jim je skoda denarja za to stvar (kar tudi razumem), in pa od raznih samozavestnih avtorjev. Zelo radi imajo tudi nekaksen "saj ni treba natancno popravit, samo tako, ta velike napake" nacin, ker menijo, da bo tako ceneje. In ponavadi pricakujejo, da bos popravil samo kake tipkarske napake, zaradi vejic ali opombe o slogu so pa ze cisto uzaljeni :)

Po drugi strani se mi je pa nekoc zgodilo, da je nekdo hotel, da uredim se postavitev, "ko ze ravno delam" :)

Sploh se ne spomnim, koliko poudarka smo mi dali na pravopis v OŠ ali gimnaziji :S A smo razen "pred ki, ko, da če, ker ..." in pa "mesto, vas, trg ..." ter pisanja esejev in pretresanja podredij sploh kdaj imeli kake resne ure v to smer?

Nina pravi ...

Tuco, saj razumem, da so lektorji nuja - vprašanje pa je, zakaj je tako in kako to spremeniti. Ker sprijaznjenost s takšnim stanjem se mi zdi prav toliko zaskrbljujoča, kot je zaskrbljujoče stanje samo ;D

Kako je v tujini, ne vem (pač nisem preverjala), pravijo pa mi, da lektorjev v taki obliki, kot jo poznamo pri nas, ni (oz. da takšne lektorje poznajo le še v nekaterih nekdanjih komunističnih deželah - pa se mi danes ne da razlagati, zakaj naj bi bilo tako).

Še enkrat poudarjam: ne zaničujem dela lektorjev, še vedno pa se sprašujem, ali bi bilo lahko drugače.

Anonimni pravi ...

Sama poleg prevajanja občasno tudi kaj lektoriram (pa si zaradi tega ne pravim lektorica), ne bi pa vedela, ali v Nemčiji obstajajo lektorji, ki počnejo samo in izključno to. Kadar lektoriram, moji naročniki pričakujejo preverjanje slovnice in pravopisa, pri stilističnih odločitvah pa le, da popravim resnično grde zadeve (tako kot pravi Tuco). Tudi drugače svojega sloga izražanja ne vsiljujem. Se pa res tudi jaz (kot Nina & Co.) zgrozim, če si nekdo kot prevode upa prodajati besedila brez rodilnika na pravih mestih, brez vejic na najbolj nujnih mestih ipd.

Izšel pa je nov DIN-standard (DIN EN 15038) za prevode, ki predvideva preverjanje kakovosti prevoda s strani še enega prevajalca ("princip štirih oči"). Pri tem izhajajo tudi iz tiste znane slepote za svoje lastno besedilo. S kolegico si takšna naročila razdeliva: ona popravlja mene, jaz pa njo. Ker vem, da je korektna, se njenih popravkov pravzaprav veselim, ker je zmeraj zraven tudi kaj poučnega.
Kadar pa mi kdo prevod spremeni po svojem okusu, naredim štalo in zahtevam, da se z mano tako ne dela :-) in lepo razložim, da to nima smisla, vsaj pri tehničnih prevodih ne. Pri leposlovnih/družboslovnih besedilih je najbrž več prostora za pregovarjanje o različicah - ne vem?

Anonimni pravi ...

Do podobnega vprašanja sem pred dnevi prišel tudi sam, pa ne preko besedil, ki naj bi po vsej logiki bila urejena. Ampak iz krogov, kjer bi se naj uporabljalo bolj sproščeno pisanje. Zgrozil sem se, saj besedila niso imela ne vejic, ne pik, ne velikih začetnic, da o sklonih in še čem ne govorim. In to je prihajalo izpod rok mladine. Kaj zaboga to mularijo sploh še učijo in takšni bodo čez nekaj let imeli diplome napisane.... raje ne razmišljam tako daleč. Vem, da zgoraj napisano z lektorji nima veliko, le toliko, da bi vsakdo lahko bil sam svoj lektor in bi precej prispeval k berljivosti.

Nina pravi ...

Uroš, je že Tjaša ugotovila, da je tale zapis bolj malo o lektorjih ;D Se strinjam, vsak bi moral skrbeti za raven svojega pisanja najprej sam. Vprašanje pa je, ali je mularija, ki jo izpljune naš šolski sistem, sploh sposobna takega početja.

Alcessa, standard, ki ga omenjaš, mi je všeč :D

Saj pravim: da v tujini takšnega "lektoriranja", kot je pri nas, ne poznajo, sem le slišala (vendar iz cenjenih akademskih ust ;D), prav tako podpiram jezikovni pregled, vendar pa sem mnenja, da bi bilo bolj nujno maturantovo jezikovno znanje spraviti na raven, ki lektoriranja skoraj ne bi potrebovala.

In še to: ravno pri leposlovju ne bi nikdar pristala na slogovne popravke :D

Anonimni pravi ...

Nina, jaz si ravno pri leposlovju ne bi upala niti piskniti, ja... Ampak jaz sem itak znana po tem, da pohvalim tudi svojo konkurenco, sam da so dobri prevodi :-)

Zadnjič sem nemški izraz za gašenje požara "Feuer löschen" prevedla v "izbrisati ogenj", ker löschen = tudi delete :-D

Še dobro, da me nihče ni videl :-D

Nina pravi ...

Za tale zadnji primer sem morala pa kar malo premisliti, kaj bi zares pomenil - le 3 meseci tečaja nemščine pač niso zajemali gasilcev ;D

(ampak v kratkem spet začnem :))

Glede konkurence: mhm, tudi jaz hvalim vse tiste lektorice, ki se mi zdijo dobre (takšne, ki ne vračajo neprepoznavnih besedil :)) - sama pa skoraj ne lektoriram več, je preveč zapleteno ljudem pojasniti, da moram tudi za hiter pregled in "le vstavljanje" vejic prebrati celo besedilo in po možnosti vedeti vsaj nekaj osnov o področju :D

Αναμαρια pravi ...

Pouk slovenskega jezika se v OŠ in SŠ vse bolj osredotoča na spoznavanje umetnostnih in neumetnostnih besedilnih vrst (opravičilo, predstavitev, ne/uradno pismo), "pravi" slovnici (po mojem mnenju skladnja, pravopis, besedotvorje) pa se iz leta v leto namenja manj pozornosti. Sploh obravnavo priredja in podredja (po mojem mnenju bistveni stvari za razumevanje postavljanja vejic :)) so slovenistični veleumi že skoraj izgnali iz osnovnošolskih učnih načrtov, zato predvidevam, da bosta poznavanje zakonitosti in njihova uporaba iz leta v leto slabši.