Gremo se učit

Zadnjič sem se pritoževala nad napačno rabo zaimka kateri in obrobno omenila napačno rabo namenilnika, ki jo lahko opazimo v enakih situacijah: v javnem govoru, ko govorec javnega nastopanja ni vajen in skuša govoriti pravilno.

Grem pisati.
Šel sem se učiti.
Hodim plesati.

V zgornjih primerih je i odveč, saj ob glagolih premikanja (kar iti in hoditi vsekakor sta) uporabljamo namenilnik.

Topsi pravi, da se namenilnik rabi tudi v naslednjih dveh primerih:

Dala ga je študirat.
Poslali so ga vohunit.

Se boste strinjali z mano, da se lahko zasluti nek namen?

Problem namenilnika je, da je slišati kot pogovorni nedločnik. Kratek, brez končnega i-ja. Zato ga mnogi dojemajo kot napačnega, ko skušajo govoriti knjižno.

In še zabavna zgodovinska podrobnost. Nekoč se je predmet v kombinaciji z namenilnikom uporabljal v rodilniku:

Grem jabolk pobirat.

Kateri

Obstaja nekaj stvari, ki me v javnem govoru izjemno motijo. O polvikanju sem se že razpisala, tokrat pa se bom osredotočila na nepravilno uporabo zaimka kateri.

Najprej razjasnimo: do napačne rabe najpogosteje prihaja v javnih govornih položajih, ko govorec - najpogosteje nevajen javnega nastopanja - skuša govoriti pravilno. In tak govorec se trudi govoriti drugače, kot se govori po navadi - govorimo o hiperkorektnosti. Tako pogosto slišimo razne "Šel sem kupiti kruh" ali "Stekel sem pobrati perilo" ali

Moški, kateri je oropal banko, je bil oblečen [...]

V zgorjem primeru je zaimek kateri rabljen napačno.

Po Topsiju povzemam: ki se lahko uporablja v vseh sklonskih oblikah, kateri pa le v kombinaciji s predlogom in za pomen tisti, ki, za izražanje svojilnosti ali ko bi bil ki nejasen ali neroden.

Sicer se je v 19. stoletju še uporabljal zaimek kateri tudi tam, kjer zdaj uporabljamo le še ki, ampak že dobro stoletje norma takšne rabe ne dopušča več ...

Na začetku sem omenila, da me take napake motijo samo v javnih govornih položajih. Zanmivo je, da se v zasebnih govornih položajih pojavlja veliko redkeje ...

Pozdrav

Obstaja par pozdravov, ki so se mi vsidrali v spomin. Navadno so to pozdravi v slovo in vedno imajo kakšno "globoko" sporočilo.

Kot recimo (tole se mi zdi izredno posiljeno):

Ostani v cvetju.

Sploh, če pravkar odhajate z obiska, na katega ste prinesli šop cvetja. Haha. Ha.

In pravkar sem se spomnila sošolca, ki je v slovo vedno rekel:

Adijo. Pa ne pr kraj hodt, da ti ne pade kkšna opeka na glavo.

Ne vem, zakaj, ampak vedno sem si ga predstavljala, kako na strehi čaka, da bo kdo prišel mimo in mu bo lahko vrgel opeko na glavo ...

Se še kdo spomni kakšnega tipičnega pozdrava? Recimo Mario in njegovih nekaj trenutkov? Pa Saša Gerdej je imela nek tipičen pozdrav. In različni voditelji Dnevnika in 24ur se trudijo z novimi in novimi pozdravi.

In pazite se opek ;)

Al prav se piše ...

Včasih kaj na blog napišem tudi prek blackberry (še vedno trdim, da je ženskega spola ...). Te zapise boste zlahka prepoznali - nimajo namreč šumnikov. (Pa tudi slik ni in povezav je malo, ker se mi preprosto ne da ubadati z njimi.)

Tole pomanjkanje šumnikov mi gre pa straaaaašno na živce, ker - kot prava slovenistka? - podpiram pisanje teh znakov, pa čeprav povzročajo zmedo pri prikazih spletnih strani (sploh pri raznih prenosih baz so navadno ravno šumniki tisti, ki nasrkajo). Če so pa tako zelo posebni.

Poleg tega ... Ali ločite med pes in pes? Jaz ločim, ker vem, da sem v prvem primeru s s-jem želela zapisati š :)

Večkrat sem že pomislila, da bi šumnike zapisovala s ch, sh, zh, kot to počnejo recimo pri Reviji SRP. Pa sem se spomnila, da sama preprosto ne morem preklopiti in bi besedico pesh prebrala kar dobesedno pesh in ne peš.

Dejansko je bolj verjetno, da bi pravilno razbrala pomen besede pes iz konteksta kot pa iz zapisa v posodobljeni bohoričici.

Pa vendar:

Po pameti je taka sodba naša:
ak je od kasha kaša boljga žita,
in boljš' obdelana, in bolj polita,
naj se ne piše kasha, ampak kaša.

(France Prešeren)

Je zapis kaj boljši, če ima šumnike?

Prenosi sej DZ

Mami ze nekaj casa ob popoldnevih gleda ali poslusa prenose sej na TVS (na drugem programu, jasno). Po pravici povedano se mi je zdela njena navada rahlo cudna, ampak sem se ji danes pridruzila pri novem hobiju.

Stvar je zares zabavna! Poslanci si med seboj ponujajo psiholoske nasvete, obkladajo se s precej neprijaznimi nazivi ...

Sploh pa so navdusujoce retoricne sposobnosti posameznikov: od tistih, ki svoj komentar preberejo s sklonjeno glavo in tihim glaskom, do tistih, ki divje rohnijo ob vsaki pripombi.

Tudi komentatorja imajo, na zalost je precvekal najbolj zanimiv del, ampak naj mu bo, prepricana sem, da se bo scasoma navadil ...

Moram preveriti, kdaj bo naslednji prenos, da se zalozim s kokicami ...

Kaj je prav in kaj narobe?

Pogosto me ljudje sprasujejo, kako naj kaj pravilno povejo: kako se, recimo, pravilno naglasi ime ali priimek (vselej odgovarjam, da se ime naglasi natanko tako, kot to dolocita starsa, priimek pa, kot ga izgovarja druzina), kako se pravilno oblikuje stavek (sploh dvojno zanikanje predstavlja tezave), kaj je zdaj s to dvojino ...

Nekateri se jezijo na Topsija* (ki je ze dolgo neka mitoloska figura slovenistike), ki da si izmisljuje nemogoce besede, neverjetna pravila ... Pa ste vedeli, da slovnica nastaja z opazovanjem? Nihce ne more predpisovati nicesar, cesar ne more dokazati z rabo, veste?

Vsi, ki se pritozujejo nad vdiranjem anglescine v slovenscino, naj se zavedajo, da je tudi Levstik davno tega bentil nad germanizacijo slovenscine. Pa je bil neuspesen, ker je pretiraval prav tako, kot zdaj pretiravajo varuhi cistega jezika ...

Dragi moji, sprijaznimo se: jezik je ziv, jezik se spreminja. Ce ne verjamete, berite Cankarja, Jurcica, celo Linharta ...

In se nekaj: vse, kar v jeziku opravlja funcijo, je pravilno! Pravilno z vidika narecja, slenga, zargona ... Vprasanje, ki bi si ga lahko zastavili, je v resnici, ali je nekaj knjizno ali ne - in se to bi smeli presojati le z vidika sedanjosti.

---

*Topsi: Joze Toporisic, kot ga je poimenoval prof. Grdina

Rek

Ob spodnjem citatu (citirano po zapiskih kolegice) preprosto ne morem ostati resna:

Rek: frazeologem tipa recenice, vendar ne pregovornega tipa, temvec tak, ki jedrnato izreka druge vrste misli, filozofske ali naravne narave. [...]

Nekako se mi zdi, da Topsi ni imel v mislih prav nicesar smesnega, prav tako pa dvomim, da so se ob takih klobasah smejali njegovi studentje, ki so bojda morali znati vse tole na pamet.

Lektorji malo drugače

O nujnosti lektorjev sem že pisala.

Dejstvo je, da za vsako strokovno besedilo nujno rabite lektorja. Če je nekdo strokovnjak na svojem področju, še ni nujno, da zna tudi pisati o njem, hkrati pa sem tudi mnenja, da to niti ni potrebno. Naj bo vsak raje strokovnjak na svojem področju.

Zadnjič sem se znašla pred komično situacijo. Kolegici sem poslala v lektoriranje besedilo, ki je pojasnjevalo ta ali oni zakon. In ga dopolnjevalo še z raznimi uredbami in povezavami z drugimi zakoni. In ta kolegica je zadevo zlektorirala zelo dobro ... Težava je bila le v tem, da je zlektorirala tudi nazive uredb in zakonov, v nekaterih primerih pa celo besedila zakonov.

Priznam, napaka je bila tudi moja, ker je nisem posebej opozorila na možnost, da bi prišlo do česa takega (in, roko na srce, sama teh pravopisnih napak ne opazim več), ampak izkazalo se je, kako se obnašamo do lastnega jezika ... Ne bi me čudilo, če bi Zakon o javni rabi slovenščine vseboval kakšno pravopisno napako.

In kot zaključek: če za lektoriranje strokovnega besedila ne boste izbrali agencije, preverite, s kakšnimi besedili se je vaš potencialni lektor že srečal ... Lektoriranje leposlovja je sicer zahtevno opravilo, ampak je žal povsem neuporabno, ko gre za terminologijo določenega področja ...

Tržniki

Pred nekaj minutami me je klical madenič z nekega precej velikega časnika in mi skušal ponuditi neko njihovo izdajo.

Pustimo ob strani, da me dotična izdaja prav zares malo zanima ... Čisto malo.

Težava je bila v njegovem pristopu ...

Govoril je v pogovorni gorenjščini.
V neformalni situaciji me to sploh ne moti, seveda podpiram narečne govore (s čim pa naj se sicer ukvarjam v prostem času ali po diplomi ;)), ampak ko mi nekdo skuša nekaj prodati - sploh po telefonu - se mora pa potruditi, da bo vsak, ki ga pokliče, razumel sporočilo.

Natrosil mi je en kup informacij in to hitro in nerazločno.
Ste že opazili, kako pogosto se zgodi, da skušajo ljudje razna naštevanja skrajšati? Tako, da govorijo hitro in strašno monotono? Dobro, če je govorcu vseeno za vsebino naštevanja, ni problema. Ampak tale me je skušal prepričati, da me revija zanima ravno zaradi tega naštevanja.

Ni me poslušal.
Resno mislim, prihranil bi si precej časa in glasilk, če bi me poslušal in ne bi na dolgo in široko trobil o tem in onem, ko pa sem mu jaz dejansko nakazala zanimanje ...

No, ponudil mi je brezplačen izvod publikacije. In se kmalu zopet slišiva ...

O rimah

Že dolgo nisem pisala nič poučnega. Tudi tokrat ne bom.

Če mi v mojem ljubem mp3jčku (tukaj bi verjetno moral biti vezajček, ampak boste že preživeli) zmanjka baterije, kar se zgodi dosti prepogosto, v avtu poslušam radio. Večino postaj imam prednastavljenih še od prejšnjega lastnika (ker načeloma ne poslušam radia), zato ne vem, na kateri postaji se vrti naslednja reklama (zapisana pretežno po spominu):

Če pravi si gurman,
obišči gostilno Jurman.

In prav vsakič analiziram tole reklamo. Če je v bližini kaka nedolžna žrtev, tudi na glas.

Tako je zadnjič nastradal najdražji, ki pa v reklami ni videl ničesar spornega.

In sem ponovila:

Če pravi si gurmán,
obišči gostilno Júrman.

Pa je rekel, da sem malenkostna.

In zdaj poučni del:

Rima je ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika dalje.

In:

Ritem je enakomerno, urejeno pojavljanje značilnih elementov v delovanju, poteku česa

In v zgornji reklami ni ne rime ne ritma!

Ne, nisem malenkostna ... :P

Hm?

Tudi takole se pride na moj blog:

Ti si pa tak ... slavist!

V prvem letniku je bilo. Bila sem mlada in naivna in idealistična. Prišel je profesor (sedela sem nekje na levi strani dvojke) in nam prebral kratko zgodbo o slavistki: ki navdušeno pripravlja recital nekega obskurnega pesnika in živi le za to, da bi z vejicami mučila otroke.

Kadar čisto potiho in nerazločno (ker vem, kaj nato sledi) povem, kaj študiram, mi sogovornik navadno reče: "Slavisti ste grozni." Nato mi opiše svojo učiteljico slovenščine.

Res, kadar me kdo predstavi kot bodočo slavistko, se mi zazdi, da me v resnici žali. Ker se je tega poimenovanja oprijela podoba pošasti, ki doživlja orgazme ob vejicah na najbolj nenavadnih mestih in se hrani s trpljenjem ubogih dijakov.

In povrhu vseh srednješolskih izkušenj s slavisti so se zdaj neki slavistični norci odločili, da je treba filme (vsaj poskusno) sinhronizirati v slovenščino - da dokažemo, da je slovenščina tega sposobna (kot je dokazoval Dalmatin s prevodom Biblije in Prešeren z nešteto pesniškimi oblikami).

Naj vam prišepnem: slavist je strokovnjak, ki se ukvarja s slovanskimi jeziki in književnostjo, slovenist pa je tisti, ki se ukvarja s slovenskim jezikom ...