Pred časom sem že delila ŠUSS, danes pa priporočam še dve jezikalni povezavi:
Za prvo silo menda bo? :D
Imam pač srečo, da lahko vsak dan preberem en kup obvestil o odsotnosti iz pisarne, zato občasno dobim idejo, da bi napisala kaj o teh samodejnih odgovorih. Seveda so to samo moja priporočila, ki se jih ni treba držati ;)
Kaj je namen samodejnega odgovora? Povedati želite, da ste odsotni, najbrž tudi, kdaj boste spet prisotni, kako vas je mogoče doseči (če sploh), morda še, kdo vas nadomešča (če vas), in podobno.
Pred vklopom samodejnega odgovora zato preverite podatke v sporočilu - popravite datum, ki ste ga vnesli ob prejšnji odsotnosti, posodobite telefonske številke, preverite morebitne povezave in e-naslove. Zastareli kontaktni podatki imajo lahko celo negativen učinek, saj vas lahko poslovnim partnerjem predstavijo kot neresno in neodgovorno osebo. Če bo sporočilo preusmerjeno, povejte tudi to.
Če ste samodejni odgovor pripravili tudi v tujem jeziku, preverite morebitne napake. Pisanje v polomljeni angleščini ne sporoča nič dobrega o vas niti slovenskim prejemnikom obvestila.
Premislite, katere podatke morate nujno zapisati. Ste prepričani, da morate navesti, kje točno ste, deliti podrobnosti o svojih medicinskih posegih ali razlagati načrte o poročnem potovanju? Res? Tudi zasebna telefonska številka lahko ostane skrita poslovnim partnerjem, seznam e-naslovov celotnega podjetja pa bi lahko najbrž zamenjali s splošnejšim, "info" naslovom (če se ga redno preverja in nato preusmerja na ustreznejše naslove) ali pa, jasno, z e-naslovom osebe, ki vas nadomešča.
Včasih to sicer ni možno, ampak vendarle: poskusite samodejni odgovor o odsotnosti vklopiti le, ko je res nujen.
PS: Zdi se mi, da sem pozabila, kako pisati :O
Me je pred časom bralka tegale bloga povprašala, kako se pišejo števniki - skupaj ali narazen. O glavnih števnikih pravi Pravopis tole:
1. Glavne števnike do 100 in stotice pišemo skupaj: enajst, petindvajset, sedeminsedemdeset; dvesto, devetnajststo. Druge glavne števnike pišemo narazen: sto enajst, dva tisoč, sedem milijonov, tristo tisoč sto (300.100), tristo en tisoč sto (301.100), devetnajststo šestindvajset (1926).
Pomni
1. Iz tehničnih in podobnih razlogov vse glavne števnike pišemo tudi skupaj, npr. na položnicah: enajsttisočsedemstotri.
2. Zlasti v strokovnih besedilih glavne števnike zapisujemo s števkami in jih torej ne izpisujemo s črkami.
Ostale števnike (vrstilne, ločilne, množilne) pišemo skupaj (enaindvajseti, dvatisoči, desettisočer ...), skupaj pišemo tudi tvorjenke iz števnikov (tritisočak, miljoninka, pettisočkrat, večkrat, ničkolikokrat, večdeset ...).
Zloženke, katerih prvi del je številka, zapišemo z vezajem (to je tisti kratki minusek; v pravih urejevalniki besedil boste opazili razliko, če pritisnete Ctrl in - na numerični tipkovnici): 7-delen, 100-odstoten, 100-leten; enako velja za samostalniške izpeljanke: 100-letnica.
Odločila sem se, da bom tista jezikovna vprašanja, ki mi jih zastavljajo znanci, objavila tudi tule. Mogoče bodo prišli odgovori prav še komu ;)
Kako je s piko za števnikom? Je prav "v 5. dneh" ali "v 5 dneh"?
Pike za petico seveda ni, saj je čisto navaden glavni števnik. Piko namreč zapišemo za vrstilnimi števniki.
Zakaj pa prihaja do zmede? Ker (tudi) števnike sklanjamo. Takole gre pri glavnem števniku:
pet dni
petih dni
petim dnem
pet dni
o petih dneh
s petimi dnevi
Pa pri vrstilnem?
peti dan
petega dne
petemu dnevu
...
In kako si pomagati? En čisto preprost namig: 5. dan je le eden, medtem ko je 5 dni pač pet ;) (O 5. Dnevih poezije in vina pa bomo kakšno rekli kdaj drugič ... :))
Kako pogosto strmite? Jaz občasno kar. Je taka fajn prostočasna aktivnost, od katere nimam prav dosti. Saj veste, ko kar strmiš v prazno? Pa včasih ostrmim od začudenja. In se kam zastrmim.
A stremite tudi? K napredku, po resnici ali znanju? Po uspehu? Ja, večina nas stremi po čem.
In zato vam predlagam, da si natančno preberete definiciji spodaj:
Da ne boste več mešali teh dveh izrazov ;)
Danes sem nekaj brskala po tistem Žurnalu, ki ga dobimo v nabiralnik vsako soboto, in v enem od člankov zasledila poved:
Zaposlenih je za trenutni in prihodnji obseg poslovanja Iskraemeca nedvoumno preveč.
Do neke mere me že poznate, zato veste, da sem se zapičila v tistile nedvoumno. Kaj me muči? Jah, to, da se nedvomno in nedvoumno hudo prepogosto rabita kot sinonima, pa to nikakor nista.
Saj je preprosto, kajne, ne rabimo niti našega prijatelja, SSKJ, da bi to preverili. Kar je nedvomno, ne dopušča dvoma. Kar je nedvoumno, ni dvoumno, torej ne dopušča dveh (ali več) razlag.
Kako bi bilo lahko zaposlenih dvoumno preveč, si ne znam predstavljati, medtem ko si je dvom v odvečnost nekaterih delavcev mogoče zamisliti, kajne?
O tem sem že pisala, pa me vseeno fascinira - javna raba rodilnika:
Sem mislila, da je bila napaka posledica hitrega objavljanja - saj veste, kot na nekaterih portalih, ki najprej objavijo članek in ga šele kasneje lektorirajo ... Pa je napaka še vedno tam ...
Ker je med daleč najpogostejšimi besednimi zvezami, ki obiskovalce privedejo na moj blog, še vedno "brezplačni prevodi", naj vsem iskalcem namignem tole: malo denarja - malo muzike.
Potem pa še tole:
Da smo si na jasnem - te povezave uporabljajte le za to, da lažje razumete besedilo. Za zaresne prevode pa najemite zaresne prevajalce. Razen, če želite svojim strankam zelo očitno pokazati, da jih ne spoštujete ...
Nekoč, davno tega so za pisanje uporabljali peresa. Menda so najpogosteje uporabljali gosja. Prirezali in naostrili so jih na poseben način in z njimi se je strašno lepo pisalo. Vsaj tako je trdil moj dedek, ki je tudi mene učil lepopisja. Ubogi revež, če bi videl, kako kracam, bi se obrnil v grobu.
Nekoč, davno tega so pisali s posebnimi peresi (ki niso bila več peresa), v katera se je nalivalo črnilo - na različne načine, jasno. Mama je imela eno takšno pisalo. Tako lepe črke je delalo, čudovite, mehke vijuge, prav po lepopisnih standardih, se mi je zdelo (gor tanka črta, dol debela ali ravno obratno?). Seveda je tudi prav nemarno puščalo, ko sem se lepopisa lotila jaz. Iz šole sem hodila popackana s črnilom, ampak verjetno sem takrat pisala daleč najlepše v življenju.
Zdaj pišemo s pisali, ki jih na srečo ne pulimo gosem, vanja pa prav gotovo že dolgo ne nalivamo več črnila, a jim vseeno pravimo nalivna peresa. Besedotvorje je zanimiva reč, ni res?
Se spomnite še kakega primera, ko lahko iz poimenovanja uganete zgodovino predmeta?
In s čim najraje pišete, ko ne tipkate?
Pred časom sem K naučila prvo slovensko besedo. "Prostor," sva se hihitali (se ne spomnim razloga za besedo, hihitanje pa je zagotovo povzročila zgodnja jutranja ura), nato pa sem prav začudeno vprašala: "Ne znaš nobene slovenske kletvice? Si prepričana?" Ker, vemo, vedno se najprej naučiš kletvic. "Povej mi kakšno." "Joj, nobene se ne spomnim." (Je bila pač res zgodnja jutranja ura.)
Potem sem dolgo tuhtala in ugotovila, da Slovenci res nimamo veliko kletvic (in psovk in kar je še te zalege; prepričana sem, da ne uporabljam pravega izraza, ampak boste že preživeli). Večino smo si prisvojili z juga, kakšno s severa in zahoda.
Potem imamo pa take, nedolžne kletvice: tristo kosmatih (medvedov), prmejdunej pa krščen matiček in podobno. Madonca, le zakaj je Matičkov krst nekaj tako znamenitega, da je pristal v slovenski kletvici? (Morda to izhaja iz kake biblijske zgodbe?) In kaj nam to pove o nas kot narodu? Da nas fascinirajo takosmati (ti so lahko tako hudiči kot medvedje) in krst in Dunaj?
K je nazadnje dobila svojo slovensko kletvico. Tristo kosmatih medvedov.
Ko sva nekaj dni kasneje o tem razlagala C, je prasnil v smeh. "Trescientos osos peludos, tristo kosmatih medvedov," se je smejal, da je odmevalo. V španščini celo takele "kletvice" zvenijo zares, se vam ne zdi?
Zadnje čase se prav presneto velikokrat zalotim, da izustim kak precej navaden stavek in ob tem pomislim (ali celo rečem na glas): "Ha, kot v reklami."
Par primerov:
"Res je dober." (tisti čaj s čajnikom v reklami)
"Domače." (te ali one mesnine)
"Denar je na hladilniku." (ena staaaaara reklama, ki opozarja na uporabo kondomov)
"Zdaj pa grem ..." (čokolada)
Prepričana sem, da za tem stojijo cele teorije, ampak meni se zdi res hecno, ko si reklama prisvoji eno tako zelo navadno frazo in jo ponavlja, dokler nam ne sili iz ušes. In potem se v čisto vsakdanjih pogovorih izogibam takšnim besednim zvezam (ali celo besedam), ker sem jim v podzavesti že dodala neko (reklamno) konotacijo.
Zanimivo se mi zdi, da je "itak" (vsaj v mojih ušesih) ostal imun na takšne pomenske dodatke, prav tako me "orto" ni niti malo prizadel - je pa res, da prvega uporabljam kar precej, drugega pa strašno redko (se mi zdi, da je v naš sleng zataval nekoč davno in tudi na hitro odšel). Mogoče, ker sta poimenovanji in ne slogana?
In še eno vprašanje se mi poraja. Zakaj se tako redko igrajo z jezikom (želim si, da bi kaj takega znali spacati tudi iz slovenščine, ampak ker ne najdem (in ne iščem preveč, priznam :)) boljšega primera: Džabest)?
Še dobro, da ne zaupam rožnati ...
Ena šumenka, raztopljena v kozarcu vode, daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]
Ena šumenka, raztopljena v kozarcu, vode daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]
Ena šumenka, raztopljena v kozarcu vode daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]
Vse to na različnih škatlicah istega podjetja. O tem, da ena "šumenka" vsebuje tudi 200 ali 300 odstotkov priporočene dnevne količine nekega vitamina ali elementa, raje ne bi - še posebej, če na škatlici piše, da dnevne količine ne gre prekoračiti ...
Če grem v hišo, pridem iz hiše. Če dam telefon v torbo, mi pade iz torbe.
Če gremo na goro, pridemo z gore. Če je komad na plati, je pevec odpel komad s plate.
Kdaj uporabim s in kdaj z? Poskusim izgovoriti na glas: zplate? sgore? zstrehe? sveje?
Pa še kdaj ;)
Tudi vrabci vedo, da se zarečenega kruha največ poje (seveda bi bilo vrabcem ljubše, če bi se nam zareklo še pogosteje, pa bi potem kruh metali v smetnjake, ker revni vendarle nismo, kenede), jaz pa žvečim in premlevam tisti svoj: "Če ne znajo, naj pa ne pišejo!"
Recimo, da sem sebi nekako uspela upravičiti svoje novo delo, zdaj namreč lektoriram. (Tukaj se redni bralci mojih zapisov zgrozite in me pošljete nekam :))
Dejstvo je, da je tokratno lektoriranje velik izziv. Pomembna je hitrost, v nasprotju z besedili v preteklosti (pretežno resna, strokovna besedila) pa je pomembno tudi, da sem dovolj prilagodljiva (saj vemo: termin je pač termin in v skrajnem primeru ima mednarodno/slovensko sopomenko in je težko izumljati toplo vodo, ne ;)). Z neologizmi nimam težav, sprašujem pa se, kako daleč grem lahko pri slengu.
Sem pa pri tem odkrila novo igračko: korpusi besedil so super ;)
Ko bom dobila kakšen odziv, pa sporočim, kako mi je vse skupaj uspelo ...
Zadnje čase se spet bolj posvečam vprašanju lektoriranja. Če sem bila še pred nekaj leti prepričana, da je lektor nuja, me zdaj ta nuja skrbi. Naj pojasnim.
Po 12 letih šolanja in prav toliko letih slovenščine (oz. v primeru devetletk kar 13 letih) mnogi študentje niso sposobni sami spisati besedila, ki bi bilo pravopisno ustrezno. Ne govorim o obskurnostih, kakršne so stičnosti vezajev in nasploh razna tipkarska navlaka (vse to je le dogovor). Govorim o osnovah: o vejicah na vseh mogočih in nemogočih mestih, o sklonih, ki jih je nekoč vsak mulc znal zrecitirati na pamet, uporaba v stavku pa je čisto druga zgodba, o spolih, o dvojini ... In ne govorim o zapisih na blogih, govorim o diplomah ljudi, ki imajo narejeno maturo in so torej bojda sposobni pisati v slovenščini. Kje se je torej zataknilo? Pravila niso zapletena, pravila izhajajo iz rabe, dejansko se ves čas le poenostavljajo. Kakšen smisel ima, da zna maturant našteti vse vrste odvisnih stavkov, ne zna pa jih ločiti z vejico/vejicami?
Zakaj ljudem ni nerodno v maternem jeziku (načrtno poudarjam ta izraz, ja - in nisem se zmotila, nobena črka ne manjka) kršiti vseh pravil, medtem ko so pripravljeni za tečaje tujih jezikov odšteti stotine in stotine evrov?
In potem še: kako lahko avtor (knjige, članka ali raziskave) sploh dovoli lektorjev poseg? Ne, to vprašanje ni tako zelo trapasto, kot se morebiti zdi. Namreč: tudi lektoriranje se obravnava kot avtorsko delo.
In da ne bo pomote: ne zaničujem dela lektorjev, saj se zavedam, da bi bilo brez njih marsikaj povsem neberljivo. Se pa sprašujem, od kod takšno stanje.
Res me zanima, kaj je bolj prav - proračunski porabniki ali uporabniki? V praksi se menda uporabljata oba izraza: porabniki in uporabniki, čeprav se zdi, da je slednji v zadnjem času prevladujoč ... Oba izraza precej verjetno zaznamujeta isto predmetnost (hm?), saj tudi samim proračunskim u-porabnikom očitno ni jasno, kako in kaj: razvidno že v prvem členu.
Ker pa sem danes ravno prav razpoložena, bom svoje mnenje o zadevi predstavila s citiranjem slavnega (in, ja, starosti primerno zastarelega) sskj:
porábljati -am nedov. (á) 1. delati, da je vedno manj razpoložljivih materialnih dobrin 2. knjiž. uporabljati
uporábljati -am nedov. (á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti (preostala dva pomena sta povsem nerelevantna)
No, kaj mislite, kateri izraz se mi zdi bolj primeren? ;)
Sem nekoč naredila napako in v nekem razredu povprašala, kje stoji vejica. Uganete, kaj so mi odgovorili?
Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače.
Seveda so imeli prav. Jaz pa sem želela slišati kaj bolj zapletenega ... Recimo:
Vejico uporabljamo, ko naštevamo, z njo ločujemo stavke (priredne, podredne), pastavke in polstavke.
Recimo. Poenostavljeno. Za splošno rabo je vseeno dovolj, se mi zdi. No, vedeti morate le še, kaj so stavek, pastavek in polstavek. Nekaj malega sem že napisala o vejicah in zapletenih povedih ...
Vejice pa ne stojijo kar povsod, pa čeprav smo se nekoč davno učili, da ob vejici nekoliko pomolčimo. Ja, ko jo vidimo pri branju, naredimo premorček, ne zapišemo pa vejice nujno vsakič, ko pomolčimo.
In se spet bolje počutim ;)
Upam, da ne počnete taki- ... take stvari.
Deklica je po radiu trobezljala o tem ali onem in čeprav je besedo pravilno začela, se je "popravila" ... Kdo bi vedel, kaj jo je tako zmotilo pri rodilniku?
Tokrat samo linkam:
Nedvomno podpiram deklaracije na izdelkih. Najljubše so mi v domačem jeziku. In to takem jeziku, ki ga ne generira kateri od brezplačnih prevajalnikov.
Ampak včasih se spravim k branju deklaracij v drugih jezikih. Za primerjavo, recimo.
Ko ima takole v slovenščini liker v čokoladnih bonbončkih 2 % alkohola, v nemščini 12, v angleščini pa 12,5, me pa rahlo zaskrbi. Imamo v Sloveniji drugačna merila? Je nekdo pač površno pretipkal? A je dovolj, da deklaracija pač je v slovenskem jeziku, ni pa nujno, da besedilo na njej drži ali da vsaj na daleč spominja na besedila v ostalih jezikih?
In še nekaj. Slovanski jeziki imamo višnjev liker, germanski pa cherry brandy (no v ruščini imajo višnjev brendi). Je to res popolnoma ista zadeva?
Pred kratkim sem malo tekala po Metelkovi (dez in moji lasje pac niso za skupaj) in imela cast prisluskovati mulariji, ki (po mojih zadnjih poglobljenih izkusnjah) ne misli, ampak govori (potem pa vcasih se malo pomisli ;)).
Vse, kar sem slisala, je bilo: "Ej, stari, ej ... " Pa se: "Ti si lol, stari." In: "Mudel, to je bulaaaaano." In podobno.
Zanimiv je tale sleng. Se vedno se reciklira besede, nove pomene se jim dodaja le redko (bulano je recimo dobro, ampak tudi taka predelava pomena je za sleng predvidljiva). Preseneca me, kako malo anglescine je slisati. Se bolj presenetljivo je, kako se razni lol-i selijo v govorjeni jezik.
Hecno je, res sem si mislila, da po toliko casa ne bom vec razumela, da ne bom vec na tekocem, pa sem se ocitno motila. Kdaj je clevek dovolj star, da ne razume vec slenga?
