Dopust

Povsem nepretresljiv dopust je za mano.

Zgodil se je skorajda naključno (in z veliko popusta, ker se je rezervacija zgodila menda 4 dni pred odhodom) in z mano je romal kup knjig (in tako je po neskončno časa moj profil pri goodreads spet doživel nekaj malega posodobitve).

Ugotovila sem pa še nekaj: včasih so takile nepretresljivi dopusti res super, ker se res krasno spočiješ.

Ahja, morje je bilo toplo, vreme (kljub menda drugačni situaciji v okolici) prekrasno, alergične reakcija na presneto kremo za sončenje (le zakaj nisem nasedla trgovkini ponudbi, ko mi je kot "cenejšo kremo za sončenje" ponujala samoporjavitveno kremo? in zakaj v obmorski vasici v Dalmaciji sploh imajo samoporjavitveno kremo?) pa bo menda prav tako izginila v kratkem, kenede?

Dialog

S tačko me potreplja po bradi. Rad ima moške brade.

"Človeške punce imamo manj dlake kot mačje punce, veš," mu pojasnim.

Z drugo tačko frcne šop mojih las.

"Mah, zapleteno je," mu pojasnim.

Mja, mogoče se mi res že malo meša ...

Gotovo so bili losi ...

Dobila sem paket. Tokrat ni šel v nabiralnik.

Nalivno pero

Nekoč, davno tega so za pisanje uporabljali peresa. Menda so najpogosteje uporabljali gosja. Prirezali in naostrili so jih na poseben način in z njimi se je strašno lepo pisalo. Vsaj tako je trdil moj dedek, ki je tudi mene učil lepopisja. Ubogi revež, če bi videl, kako kracam, bi se obrnil v grobu.

Nekoč, davno tega so pisali s posebnimi peresi (ki niso bila več peresa), v katera se je nalivalo črnilo - na različne načine, jasno. Mama je imela eno takšno pisalo. Tako lepe črke je delalo, čudovite, mehke vijuge, prav po lepopisnih standardih, se mi je zdelo (gor tanka črta, dol debela ali ravno obratno?). Seveda je tudi prav nemarno puščalo, ko sem se lepopisa lotila jaz. Iz šole sem hodila popackana s črnilom, ampak verjetno sem takrat pisala daleč najlepše v življenju.

Zdaj pišemo s pisali, ki jih na srečo ne pulimo gosem, vanja pa prav gotovo že dolgo ne nalivamo več črnila, a jim vseeno pravimo nalivna peresa. Besedotvorje je zanimiva reč, ni res?

Se spomnite še kakega primera, ko lahko iz poimenovanja uganete zgodovino predmeta?

In s čim najraje pišete, ko ne tipkate?

Kava, coffee, café, Kaffee ...

Sem zadnjič ugotavljala, kaj se mi zdi najbolj mučno, ko pridem nekam v tujino. Nikakor me ne motijo čudni (pozdravni) običaji (no, mogoče so me motili provansalski pozdravi, ko nikoli nisem prav dobro vedela, kolikokrat se je treba poljubiti (ne naredite podobne napake, kot jo je bojda naredil nek bivši župan našega malega mesta, ki je obiskovalko cmoknil po dvakrat na vsako lice - to je rezervirano samo za prijatelje), in so ta poljubljanja odločno preveč posegala v moj osebni zasebni mehurček). Prav tako me ne motijo prometne navade (pa čeprav me je v Berlinu vedno vsaj malo skrbelo, če se bom uspela izogniti podivjanim kolesarjem ;)). Mogoče me malo motijo čudne začimbe (kumina v kruhu! kako natančno smo na Češkem pregledovali žemljice, če so res brez kumine!). Prav gotovo me ne moti, če ne znam jezika (če vztrajam dovolj dolgo, se ga morda celo nekaj priučim ali pa že obstoječim zasnutkom dodam nekaj lokalnih posebnosti).

Mučno je, da nikoli ne vem prav natančno, kaj me čaka, če naročim kavo.

Če pomislim, da imam težave že v Sloveniji in moram ponekod na Primorskem naročiti belo kavo, da dobim gorenjsko kavo z mlekom, me že vnaprej straši, kaj bom dobila, če naročim kavo kje v tujini.

V Berlinu je bilo možnosti več. Ponekod so stregli različne kave. Meni najljubša izbira v tem primeru je bila bela kava. Drugod so ponujali le kavo (ne držite me za besedo, ampak zdi se mi, da se je to dogajalo le na zahodu). V ne tako zelo majhno skodelico so skoraj do roba nalili kavo, zraven pa postavili vrček z mlekom - in si si torej sam skombiniral belo kavo, kavo z mlekom ali črno kavo. Tretja, najdražja možnost pa so priznane kavne verige, ki poleg visoke cene ponujajo povsod enaka poimenovanja in recepte.

Kaj pa je po vašem mnenju najbolj mučno? :D

Kot v reklami?

Zadnje čase se prav presneto velikokrat zalotim, da izustim kak precej navaden stavek in ob tem pomislim (ali celo rečem na glas): "Ha, kot v reklami."

Par primerov:

"Res je dober." (tisti čaj s čajnikom v reklami)

"Domače." (te ali one mesnine)

"Denar je na hladilniku." (ena staaaaara reklama, ki opozarja na uporabo kondomov)

"Zdaj pa grem ..." (čokolada)

Prepričana sem, da za tem stojijo cele teorije, ampak meni se zdi res hecno, ko si reklama prisvoji eno tako zelo navadno frazo in jo ponavlja, dokler nam ne sili iz ušes. In potem se v čisto vsakdanjih pogovorih izogibam takšnim besednim zvezam (ali celo besedam), ker sem jim v podzavesti že dodala neko (reklamno) konotacijo.

Zanimivo se mi zdi, da je "itak" (vsaj v mojih ušesih) ostal imun na takšne pomenske dodatke, prav tako me "orto" ni niti malo prizadel - je pa res, da prvega uporabljam kar precej, drugega pa strašno redko (se mi zdi, da je v naš sleng zataval nekoč davno in tudi na hitro odšel). Mogoče, ker sta poimenovanji in ne slogana?

In še eno vprašanje se mi poraja. Zakaj se tako redko igrajo z jezikom (želim si, da bi kaj takega znali spacati tudi iz slovenščine, ampak ker ne najdem (in ne iščem preveč, priznam :)) boljšega primera: Džabest)?

Še dobro, da ne zaupam rožnati ...

Očarljivo

Zdravstveno zavarovanje je pametno pravočasno urediti in tako sem se tudi jaz včeraj odpravila na lokalno izpostavo ZZZS, da bi tam pustila potrdilo o vpisu. Ja, včeraj - pozno, ampak pravočasno :D

Najprej me je očarala polna "čakalnica" (zakaj je nikoli prej ni bilo ... sploh? pa saj je kot pri zdravniku, klopice in to ...). Potem me je očaral še strojček s številkami. Nekaj je na njih, vedno me očarajo. (In beseda tedna je vsekakor očarljivo.)

No, sem že hotela spustiti tisti pildek v škatlo, na kateri je na veliko pisalo, da je namenjena potrdilom o vpisu, ko sem opazila, da je nad njo precej manjši listek, na katerem je pisalo, naj v škatlo ne vržem potrdila o vpisu. Ker v škatlo ne smemo metati potrdil tisti, ki bomo to ali ono ali stari 26 let v letošnjem študijskem letu.

Nekaj malega sem že vedela o zadevi, me je pa razveselilo, da bom lahko o tehničnih podrobnostih povprašala kar osebno.

Sem vzela številko in čakaaaala ...

Na okencu so mi povedali, kar sem že vedela, nato pa sem povprašala o tehničnih zadevah: me bodo obvestili, da moram priti uredit zavarovanje, dobim kar položnico? So rekli, da so jim rekli, da nas bodo verjetno obvestili. Je pa to nekaj novega in še ne vedo, kako bo potekalo.

Jaz tudi ne.

Porabnik ali uporabnik?

Res me zanima, kaj je bolj prav - proračunski porabniki ali uporabniki? V praksi se menda uporabljata oba izraza: porabniki in uporabniki, čeprav se zdi, da je slednji v zadnjem času prevladujoč ... Oba izraza precej verjetno zaznamujeta isto predmetnost (hm?), saj tudi samim proračunskim u-porabnikom očitno ni jasno, kako in kaj: razvidno že v prvem členu.

Ker pa sem danes ravno prav razpoložena, bom svoje mnenje o zadevi predstavila s citiranjem slavnega (in, ja, starosti primerno zastarelega) sskj:

porábljati -am nedov. (á) 1. delati, da je vedno manj razpoložljivih materialnih dobrin 2. knjiž. uporabljati

uporábljati -am nedov. (á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti (preostala dva pomena sta povsem nerelevantna)

No, kaj mislite, kateri izraz se mi zdi bolj primeren? ;)

Besede

Mama trdi, da je živela že v vseh slovenskih pokrajinah razen Koroške. Nekako se je otresla svojega domačega naglasa (in verjemite mi, da je pri belokranjskem narečju to presneto težko), v vsaki pokrajini pobrala kakšno navado (sploh nad primorskim kuhanjem sem navdušena), svoj govor pa je skozi čas zelo približala knjižnemu (besed, ki jih novi sosedje niso razumeli, pač ni več uporabljala).

V zadnjem času pa ... No, v zadnjem času me spravlja ob živce. In to gotovo počne nalašč!

Lani je recimo prvič posejala bendivjo. Pa čeprav je prej gotovo vsaj 24 let (toliko lahko jamčim) pripravljala endivjo. Še na vrečki s semeni piše, da je notri endivja! Ampak ker njene kolegice na vrtu govorijo o bendivji, je še ona začela. Bi jo najraje vprašala, kaj bi naredila, če bi one skočile čez most ... Eh? Ja, ja, zvenim kot moja mama ... :D

Pred kratkim je začela ugasjat luči. Še pred nekaj tedni jih je ugašala! In te nenadne spremembe ne bi opazila, če ne bi kar neprej tečnarila, naj ugasjšam luči ...

In ko enkrat začne takole po svoje izgovarjati besede, se lahko cel dan razburjam, jokam, prosim, maham s Pravopisom ali Slovnico (kar je občudovanja vreden projekt - mahanje s to kilažo namreč), pa je ne bom prepričala.

Amapak, če mi kdaj reče "Greve?", jo pa poklonim prvemu zainteresiranemu.

Besedila

O puhlih in skopih besedilih letošnje EME niti ni vredno izgubljati besed.

Po drugi strani pa se človek vpraša, kaj je huje: besedila, ki premorejo približno dva stavka (recimo: "Uuu, aaaa, za skupaj sva midva! Uuu, aaaa, jutri se bova skupaj sankala!"; če slučajno kdo posname komad s takim besedilom, prosim za posnetek, hvala), ali kvaziumetniška besedila brez repa in glave, ki se delajo, da so huda poezija, ker itak nihče ne šteka (ne bom dala primerov, ker se mi niti ne da ...)?

Potem me zanima še, zakaj izvajalci (ki so nenazadnje res le še izvajalci) naročajo besedila za komade pri raznih besedilopiscih, ki se lahko pohvalijo z "besedili", ki govorijo o policajih ali bananah ali celo o izvajalcu samem, ki si pljuva v obraz. Ne morem pomagati, ampak to res niso neke veličastne reference, zaradi katerih bi kar tekla v objem tekstopisca. (Po drugi strani pa je tudi besedilo Lange bojda napisal Feri Lainšček. Heh.)

In zakaj se izvajalci, za katere bi bilo bolje, če bi ostali le izvajalci, lotijo tudi pisanja besedil? Nepremostljivi mostovi so pač resnično nepremostljivi (hvala, Aelfsciene, brez tebe ne bi tega paradoksa nikoli oodkrila :)).

Pa še nekaj me moti: če že razumem, da lahko doživeto pojejo o razočaranjih, ko kar sijejo od sreče (hm, a ste opazili, kako veselo se smehljajo nekatere, ko javkajo o osamljenosti, zapuščenosti in podobnih tegobah?), mi res ni jasno, kako se lahko deklič, ki kaže okrog 16 let (če spregovori, pa še par let manj), poistoveti z divjim komadom, v katerem tuli, da ima dovolj, da jo moški izkorišča ...

Zenski roman

Po dolgem casu sem prebrala knjigo, ki me je res navdusila: zloglasna knjizica Ko se tam gori olistajo breze avtorice Brede Smolnikar. Predlagam jo vsem bralnim lenuhom, saj ima samo 120 strani, font je gromozanski, bere se pa zelo tekoce. Mogoce vas bo presenetilo, da je cel romancek ena sama dolga poved. Z eno samo samcato koncno piko.

Se bolj vas bo presenetil glavni lik: velicastna Zenska, kakrsnih ni dosti v slovenski literaturi. Zelo lepo je opisana v besedilu Jolke Milic. Menda je zgodba rahlo prirejen zivljenjepis, vse bolj socne podrobnosti pa so bojda izmisljene. Starsi pac ne seksajo, anede. (Tako je moc soditi iz pricevanj toznic ;))

In ce ze mora obstajati nekaj, cemur se rece zenski roman, naj bo taksen. Naj bo v ponos zenskam.

Zgodovina

Med ucenjem o spremembah v jeziku si mislim vse najslabse o lenobah, ki se jim ni dalo artikulirati. In te presnete lenobe so se drzale vsaka svoje fare in - kako predrzno! - tako so nastale prve narecne spremembe.

Predlagam, da se enkrat za vselej naucimo knjizni jezik (saj to nam je menda ze jasno, da ga nihce ne govori kar tako, od rojstva, anede?), lenobe ne bomo podpirali, in studentje nam bodo cez par stoletij hvalezni.

Ce se bodo morali otroci uciti o meni kot revolucionarki na tem podrocju, moram pa cim prej uniciti vse fotke mene s kratkimi lasmi. Ce se se tako trudim, sem s kratkimi lasmi nadvse obupna.

Prenosi sej DZ

Mami ze nekaj casa ob popoldnevih gleda ali poslusa prenose sej na TVS (na drugem programu, jasno). Po pravici povedano se mi je zdela njena navada rahlo cudna, ampak sem se ji danes pridruzila pri novem hobiju.

Stvar je zares zabavna! Poslanci si med seboj ponujajo psiholoske nasvete, obkladajo se s precej neprijaznimi nazivi ...

Sploh pa so navdusujoce retoricne sposobnosti posameznikov: od tistih, ki svoj komentar preberejo s sklonjeno glavo in tihim glaskom, do tistih, ki divje rohnijo ob vsaki pripombi.

Tudi komentatorja imajo, na zalost je precvekal najbolj zanimiv del, ampak naj mu bo, prepricana sem, da se bo scasoma navadil ...

Moram preveriti, kdaj bo naslednji prenos, da se zalozim s kokicami ...

Rek

Ob spodnjem citatu (citirano po zapiskih kolegice) preprosto ne morem ostati resna:

Rek: frazeologem tipa recenice, vendar ne pregovornega tipa, temvec tak, ki jedrnato izreka druge vrste misli, filozofske ali naravne narave. [...]

Nekako se mi zdi, da Topsi ni imel v mislih prav nicesar smesnega, prav tako pa dvomim, da so se ob takih klobasah smejali njegovi studentje, ki so bojda morali znati vse tole na pamet.

Hm?

Tudi takole se pride na moj blog:

J pravi

Moški prekrivajo, ženske umivajo.

(O nujnosti nakupa novega nahrbtnika.)