Parkiranje

Šla sem v center mesta, ker včasih pač grem tja, najraje dopoldne, saj je vseeno manj ljudi, kot bi jih lahko srečala popoldne (in ljudje me med raznimi letanji sem in tja resnično motijo - sploh, če hočejo početi točno tisto, kar bi rada počela jaz ...).

V center mesta grem navadno z avtom. Parkirišč je dovolj (danes jih je bilo prostih toliko, da sem lahko lepo damsko izbirala, katero mi najbolj ustreza), parkirnina je sicer draga, ampak pajki in kazni znajo biti še bolj nadležni (in na takole lep dan, kot je danes, bi tudi jaz z veseljem skakljala po mestu in pisala kazni :)).

Trenutno poteka celo akcija poklanjanja parkirnine. Neko podjetje ti plača parkirnino, ti pa mu moraš v zameno pustiti svoje kontaktne podatke, nato pa te kličejo ko nori. Nadvse neprijetno, zato sem se tej ugodnosti povsem prostovoljno odrekla in plačala eno uro parkiranja.

Vseeno pa se ljudem zdi preprosteje, če svoj avto pustijo kar na pločniku pred vrati stavbe, v katero so namenjeni ... In potem moramo pešci na cesto. Pa še veseli smo lahko, če nas kateri od avtomobilistov ne zbije, ko se prebijamo mimo njegovega avtomobila.

Povod za tale zapis je bila pa mamica, ki se mi je zahvalila, ker sem se ji umaknila, da je lahko pripeljala svoj voziček mimo avta ...

Pa naj mi nekdo pojasni, zakaj se mora pešec, ki mu pločnik pripada, zahvaliti, ko se mu drug pešec umakne, ker je 3/4 pločnika zasedenega z avtom!

Besede

Mama trdi, da je živela že v vseh slovenskih pokrajinah razen Koroške. Nekako se je otresla svojega domačega naglasa (in verjemite mi, da je pri belokranjskem narečju to presneto težko), v vsaki pokrajini pobrala kakšno navado (sploh nad primorskim kuhanjem sem navdušena), svoj govor pa je skozi čas zelo približala knjižnemu (besed, ki jih novi sosedje niso razumeli, pač ni več uporabljala).

V zadnjem času pa ... No, v zadnjem času me spravlja ob živce. In to gotovo počne nalašč!

Lani je recimo prvič posejala bendivjo. Pa čeprav je prej gotovo vsaj 24 let (toliko lahko jamčim) pripravljala endivjo. Še na vrečki s semeni piše, da je notri endivja! Ampak ker njene kolegice na vrtu govorijo o bendivji, je še ona začela. Bi jo najraje vprašala, kaj bi naredila, če bi one skočile čez most ... Eh? Ja, ja, zvenim kot moja mama ... :D

Pred kratkim je začela ugasjat luči. Še pred nekaj tedni jih je ugašala! In te nenadne spremembe ne bi opazila, če ne bi kar neprej tečnarila, naj ugasjšam luči ...

In ko enkrat začne takole po svoje izgovarjati besede, se lahko cel dan razburjam, jokam, prosim, maham s Pravopisom ali Slovnico (kar je občudovanja vreden projekt - mahanje s to kilažo namreč), pa je ne bom prepričala.

Amapak, če mi kdaj reče "Greve?", jo pa poklonim prvemu zainteresiranemu.

Kdo rabi sklanjanje?!

Pred kratkim je nekoga zanimalo, kaj je sklanjanje. Po odgovor je prijadral na ta blog, pa takrat se ni mogel najti odgovora. Ker pa sem znana po svoji dobrosrcnosti in izpolnjevanju raznih jezikalnih zelja, bom poskusila razloziti, kaj je sklanjanje.

Sklanjamo lahko glavo. To pomeni, da je ne drzimo pokonci in imamo upognjen vrat. Sklanjamo lahko tudi sebe, kar pomeni, da se upogibamo. Recimo, ko pobiramo krompir (kar seveda pogosto pocnemo).

Ce pa (slovnicno) sklanjamo besede, jih samo metaforicno pre(po)gibamo. Sklanjamo lahko samo pregibne besedne vrste (to so tiste, ki jih lahko pregibamo, razumljivo, kajne?), pa se to ne vseh. Sklanjamo samo samostalnike in pridevnike. Glagole pa spregamo. Simpl ko keks.

Sklanjanje je tisto pocetje, ko se sprasujemo: kdo ali kaj?, koga ali cesa?, komu ali cemu? ... (In odgovarjamo: glava, glave, glavi, glavo ...; jaz, me(ne), m(en)i ...; pes, psa, psu ...; rdeca, rdece, rdeci ...) To pocnemo, ker nekateri glagoli (ti so pac strasno zahtevni) zahtevajo dolocene sklone. Skloni imajo seveda imena (pa stevilke tudi), ampak za pravilno rabo sklonov imena niso pomembna. Pomembno pa je, da glagol skombiniramo s pravo vprasalnico.

In se pomembneje: nekaterih besed ne sklanjamo. Recimo: prislovov ne sklanjamo. Zato bomo rekli, da smo bili v vec restavracijah, nikakor pa ne bomo rekli, da smo bili v vecih trgovinah (inflacija pa to).

O spreganju pa kdaj drugic.

Besedila

O puhlih in skopih besedilih letošnje EME niti ni vredno izgubljati besed.

Po drugi strani pa se človek vpraša, kaj je huje: besedila, ki premorejo približno dva stavka (recimo: "Uuu, aaaa, za skupaj sva midva! Uuu, aaaa, jutri se bova skupaj sankala!"; če slučajno kdo posname komad s takim besedilom, prosim za posnetek, hvala), ali kvaziumetniška besedila brez repa in glave, ki se delajo, da so huda poezija, ker itak nihče ne šteka (ne bom dala primerov, ker se mi niti ne da ...)?

Potem me zanima še, zakaj izvajalci (ki so nenazadnje res le še izvajalci) naročajo besedila za komade pri raznih besedilopiscih, ki se lahko pohvalijo z "besedili", ki govorijo o policajih ali bananah ali celo o izvajalcu samem, ki si pljuva v obraz. Ne morem pomagati, ampak to res niso neke veličastne reference, zaradi katerih bi kar tekla v objem tekstopisca. (Po drugi strani pa je tudi besedilo Lange bojda napisal Feri Lainšček. Heh.)

In zakaj se izvajalci, za katere bi bilo bolje, če bi ostali le izvajalci, lotijo tudi pisanja besedil? Nepremostljivi mostovi so pač resnično nepremostljivi (hvala, Aelfsciene, brez tebe ne bi tega paradoksa nikoli oodkrila :)).

Pa še nekaj me moti: če že razumem, da lahko doživeto pojejo o razočaranjih, ko kar sijejo od sreče (hm, a ste opazili, kako veselo se smehljajo nekatere, ko javkajo o osamljenosti, zapuščenosti in podobnih tegobah?), mi res ni jasno, kako se lahko deklič, ki kaže okrog 16 let (če spregovori, pa še par let manj), poistoveti z divjim komadom, v katerem tuli, da ima dovolj, da jo moški izkorišča ...