Samodejni odgovor o odsotnosti iz pisarne

Imam pač srečo, da lahko vsak dan preberem en kup obvestil o odsotnosti iz pisarne, zato občasno dobim idejo, da bi napisala kaj o teh samodejnih odgovorih. Seveda so to samo moja priporočila, ki se jih ni treba držati ;)

Kaj je namen samodejnega odgovora? Povedati želite, da ste odsotni, najbrž tudi, kdaj boste spet prisotni, kako vas je mogoče doseči (če sploh), morda še, kdo vas nadomešča (če vas), in podobno.

Pred vklopom samodejnega odgovora zato preverite podatke v sporočilu - popravite datum, ki ste ga vnesli ob prejšnji odsotnosti, posodobite telefonske številke, preverite morebitne povezave in e-naslove. Zastareli kontaktni podatki imajo lahko celo negativen učinek, saj vas lahko poslovnim partnerjem predstavijo kot neresno in neodgovorno osebo. Če bo sporočilo preusmerjeno, povejte tudi to.

Če ste samodejni odgovor pripravili tudi v tujem jeziku, preverite morebitne napake. Pisanje v polomljeni angleščini ne sporoča nič dobrega o vas niti slovenskim prejemnikom obvestila.

Premislite, katere podatke morate nujno zapisati. Ste prepričani, da morate navesti, kje točno ste, deliti podrobnosti o svojih medicinskih posegih ali razlagati načrte o poročnem potovanju? Res? Tudi zasebna telefonska številka lahko ostane skrita poslovnim partnerjem, seznam e-naslovov celotnega podjetja pa bi lahko najbrž zamenjali s splošnejšim, "info" naslovom (če se ga redno preverja in nato preusmerja na ustreznejše naslove) ali pa, jasno, z e-naslovom osebe, ki vas nadomešča.

Včasih to sicer ni možno, ampak vendarle: poskusite samodejni odgovor o odsotnosti vklopiti le, ko je res nujen.

 

PS: Zdi se mi, da sem pozabila, kako pisati :O

Ena o stremljenju

Kako pogosto strmite? Jaz občasno kar. Je taka fajn prostočasna aktivnost, od katere nimam prav dosti. Saj veste, ko kar strmiš v prazno? Pa včasih ostrmim od začudenja. In se kam zastrmim.

A stremite tudi? K napredku, po resnici ali znanju? Po uspehu? Ja, večina nas stremi po čem.

In zato vam predlagam, da si natančno preberete definiciji spodaj:

• stremeti
• strmeti

Da ne boste več mešali teh dveh izrazov ;)

O letakih

Ne vem, če sem vam že kdaj opisala vse svoje fobije, ampak tako, kot nekateri ne prenašajo škripanja krede po tabli ali praskanja po dnu krožnika, jaz ne prenesem prijemanja razmočenega papirja. Ne najdem pametne razlage, zakaj se mi zadeva tako strahovito gnusi, ampak se mi, zato se pač izogibam stikom s potencialno razmočenim papirjem. Pa je.

Težava je seveda, ko mi kak nadebudni delilec letakov za brisalec zatakne letak, nato pa mi avto opere dež ... In razmoči letak.

Še raje imam tiste, ki dejansko letak položijo na že moker avto. Tako ni treba dvigati brisalca in tudi veter ga ne bo ravno zlahka odpihnil, delilec pa očitno ni posmislil, da bo to packarijo moral nekdo prijeti, če jo bo hotel prebrati. Fajn, res. Ta županski kandidat pri meni pač nima možnosti ...

Danes zjutraj pa me je pričakala nadgradnja razmočenega letaka. Ker se je letak ponekod že posušil, potiskan pa je bil z neko posebej lepljivo barvo, se tako okrog vozim s polepljenim zadnjim steklom, ki zdaj vabi na neko "la--no zaba--".

In vsi tisti, ki menite, da je tlačenje letakov za brisalce učinkovito, boste gotovo veseli, če vam povem, da sem v kar nekaj časa, odkar imam, vozim in parkiram avto, natanko preučila le en komplet letakov, zataknjenih za brisalec: bilo je jeseni in deževalo je, letaki pa so bili spravljeni v plastično vrečko, ki se ni prilepila nikamor, prav tako pa nisem rabila prijemati nobenega razmočenega papirnatega gnusa. Vrečka je imela "zadrgo" in je bila povsem uporabna tudi kasneje, ko v njej ni bilo več letakov.

Tole je gotovo eden boljših ...

... samodejnih odgovorov o odsotnosti iz pisarne:

We like to informe you that we will be out of office from **** till **** because of hollydays.

Dialog

S tačko me potreplja po bradi. Rad ima moške brade.

"Človeške punce imamo manj dlake kot mačje punce, veš," mu pojasnim.

Z drugo tačko frcne šop mojih las.

"Mah, zapleteno je," mu pojasnim.

Mja, mogoče se mi res že malo meša ...

Nedvomno nedvomno in nedvoumno ni enako kot nedvoumno

Danes sem nekaj brskala po tistem Žurnalu, ki ga dobimo v nabiralnik vsako soboto, in v enem od člankov zasledila poved:

Zaposlenih je za trenutni in prihodnji obseg poslovanja Iskraemeca nedvoumno preveč.

Do neke mere me že poznate, zato veste, da sem se zapičila v tistile nedvoumno. Kaj me muči? Jah, to, da se nedvomno in nedvoumno hudo prepogosto rabita kot sinonima, pa to nikakor nista.

Saj je preprosto, kajne, ne rabimo niti našega prijatelja, SSKJ, da bi to preverili. Kar je nedvomno, ne dopušča dvoma. Kar je nedvoumno, ni dvoumno, torej ne dopušča dveh (ali več) razlag.

Kako bi bilo lahko zaposlenih dvoumno preveč, si ne znam predstavljati, medtem ko si je dvom v odvečnost nekaterih delavcev mogoče zamisliti, kajne?

Ena o elektronski pošti ...

Ker prejemam na kupe elektronskih sporočil, takšnih in drugačnih, lahko napišem kaj o njih ... Ne verjamem, da bom zaradi tega zapisa dobila kaj dosti manj čudnih sporočil, ampak upam pa lahko, kenede.

Poudarim naj še, da tale navodila ne veljajo za elektronsko pošto med prijatelji ;) No, razen 2. točke ;)

Začnimo na začetku ...

1. E-naslov

Če za komunikacijo preko blogov ali raznih klepetalnih programov, za prijavo na forume in na strani, ki jim ne zaupate preveč, uporabite e-naslov v stilu "princeskatynchika_xxx@domena.com" ali "jstsmsosedovjanez@domena.com", to sploh ni problematično, zdi se mi celo smiselno. Če se prijavite na zaposlitveni oglas (tudi za študentsko delo), napišete pritožbo nad neko storitvijo ali pošljete neko povpraševanje s takimle elektronskim naslovom, pa nikar ne pričakujte, da vas bodo prejemniki jemali resno. Za takšne namene si poskusite pri katerem od ponudnikov brezplačnih elektronskih predalov ali pri vašem ponudniku interneta (če obstaja ta možnost) nastaviti elektronski naslov, sestavljen iz imena in/ali priimka (npr. ime.priimek@domena.com, priimek@domena.com, uporabite lahko tudi npr. začetnico imena: i.priimek@domena.com).

2. Naslovnik

Seveda o tem čivkajo že vrabci, ampak bom ponovila: pošiljanje e-sporočila na stotine (ali desetine) naslovov, ki jih vse vnesete v polje "za" ali "to", ni higienično. Tako prav vsem na tem seznamu pošljete prav vse e-naslove s tega seznama. Če so to prijatelji ali ljudje, za katere je pomembno, da vidijo, komu vse je bilo sporočilo poslano, je situacija malo drugačna. Če pa govorimo o ljudeh, ki se ne poznajo med sabo, ali ne bi želeli, da je njihov e-naslov razposlan na vse mogoče naslove, jih naštejte v polju "bcc" ali "skrita kopija", v polje "za" pa lahko vpišete kar svoj e-naslov. Obstaja še polje "cc" oz. "kopija", vanj pa boste vnesli naslove tistih, ki morajo biti obveščeni o vsebini e-sporočila, niso pa naslovniki.

3. Naslov

Če dobim e-sporočilo z naslovom "NUJNOOOOO!!!!!!", pričakujem, da me bo v njem čakala srce parajoča zgodba s fotko otročka/legla kužkov/kaj podobnega (resničnost navedb takšnih sporočil lahko preverite tule: snopes.com), zato takšen naslov e-sporočila verjetno ni smiseln. Prav tako naj naslov sporočila ne bo "Živjo.", "Rabim pomoč" ali ":)", nikakor pa tega polja ne puščajte praznega (v kupu prejetih sporočil se sporočila brez naslova hitro izgubijo). V naslovu sporočila zelo kratko opišite, zakaj pišete: namesto "Prošnja" zapišite "Prošnja za delo", namesto "Ne dela" napišite recimo "Težava pri prebiranju elektronske pošte", namesto "Kad" lahko napišete "Povpraševanje - kad model št. 12345".

Več pa naslednjič ...

Brezplačni prevodi ...

Ker je med daleč najpogostejšimi besednimi zvezami, ki obiskovalce privedejo na moj blog, še vedno "brezplačni prevodi", naj vsem iskalcem namignem tole: malo denarja - malo muzike.

Potem pa še tole:

• Amebis Presis;
• gugl translate;
• najdijevi slovarji (tu ne morete prevajati celotnih tekstov, ampak upam, da jih tudi z guglovim ali amebisovim prevajalnikom ne boste).

Da smo si na jasnem - te povezave uporabljajte le za to, da lažje razumete besedilo. Za zaresne prevode pa najemite zaresne prevajalce. Razen, če želite svojim strankam zelo očitno pokazati, da jih ne spoštujete ...

Prisluškovanje v gledališču

Popolna tišina. Čista tema. Tri starejše gospe v gledališču.

A: A se ne bo nič zgodilo? Iz prve vrste en tih šššššš.

B: Ja, ne vem ... A se je sploh že začelo? Malce bolj glasen ššššš iz druge vrste.

C: A bo kar ves čas takale tema? Ššššš z več koncev dvorane.

A: A veš, jaz pa po navadi ob takem času kar zaspim pred televizijo ... Iz prve vrste: "A boste že enkrat tiho?"

Trescientos osos peludos

Pred časom sem K naučila prvo slovensko besedo. "Prostor," sva se hihitali (se ne spomnim razloga za besedo, hihitanje pa je zagotovo povzročila zgodnja jutranja ura), nato pa sem prav začudeno vprašala: "Ne znaš nobene slovenske kletvice? Si prepričana?" Ker, vemo, vedno se najprej naučiš kletvic. "Povej mi kakšno." "Joj, nobene se ne spomnim." (Je bila pač res zgodnja jutranja ura.)

Potem sem dolgo tuhtala in ugotovila, da Slovenci res nimamo veliko kletvic (in psovk in kar je še te zalege; prepričana sem, da ne uporabljam pravega izraza, ampak boste že preživeli). Večino smo si prisvojili z juga, kakšno s severa in zahoda.

Potem imamo pa take, nedolžne kletvice: tristo kosmatih (medvedov), prmejdunej pa krščen matiček in podobno. Madonca, le zakaj je Matičkov krst nekaj tako znamenitega, da je pristal v slovenski kletvici? (Morda to izhaja iz kake biblijske zgodbe?) In kaj nam to pove o nas kot narodu? Da nas fascinirajo takosmati (ti so lahko tako hudiči kot medvedje) in krst in Dunaj?

K je nazadnje dobila svojo slovensko kletvico. Tristo kosmatih medvedov.

Ko sva nekaj dni kasneje o tem razlagala C, je prasnil v smeh. "Trescientos osos peludos, tristo kosmatih medvedov," se je smejal, da je odmevalo. V španščini celo takele "kletvice" zvenijo zares, se vam ne zdi?

Prisluškovanje pred blokom

Pred vhodom v blok je na poti, kjer je dovoljeno zgolj ustavljanje, ustavljen avto. Vklopljene ima varnostne utripalke. Mimo se sprehajata dve starejši gospe.

A: Ja, zakaj ima pa tale prižgane žmigovce, no? A misli, da se ga ne vidi ali kaj?

B: Vsak, ki takole ustavi, bi jih moral prižgati.

A: A potem bo pa kar celo noč tukaj?! Ja, to se pa ne sme, no ...

Odsoten:

Pa saj je verjetno res najbolj preprosto kar takole:

Spoštovani,

zahvaljujem se vam za vaše elektronsko sporočilo. Do datum sem odsoten/-a in brez/z omejenim dostopa/-om do svoje e-pošte.

Za vse nujne zadeve se obrnite na ime in priimek, na e-naslov, telefon.

Lep pozdrav,

Ime in Priimek

Če vas je slučajno zanimalo: zaenkrat še nisem odsotna, ko pa bom, pa verjetno ne bom pošiljala takšnih sporočilc. Malce drugačna, morebiti.

Kot v reklami?

Zadnje čase se prav presneto velikokrat zalotim, da izustim kak precej navaden stavek in ob tem pomislim (ali celo rečem na glas): "Ha, kot v reklami."

Par primerov:

"Res je dober." (tisti čaj s čajnikom v reklami)

"Domače." (te ali one mesnine)

"Denar je na hladilniku." (ena staaaaara reklama, ki opozarja na uporabo kondomov)

"Zdaj pa grem ..." (čokolada)

Prepričana sem, da za tem stojijo cele teorije, ampak meni se zdi res hecno, ko si reklama prisvoji eno tako zelo navadno frazo in jo ponavlja, dokler nam ne sili iz ušes. In potem se v čisto vsakdanjih pogovorih izogibam takšnim besednim zvezam (ali celo besedam), ker sem jim v podzavesti že dodala neko (reklamno) konotacijo.

Zanimivo se mi zdi, da je "itak" (vsaj v mojih ušesih) ostal imun na takšne pomenske dodatke, prav tako me "orto" ni niti malo prizadel - je pa res, da prvega uporabljam kar precej, drugega pa strašno redko (se mi zdi, da je v naš sleng zataval nekoč davno in tudi na hitro odšel). Mogoče, ker sta poimenovanji in ne slogana?

In še eno vprašanje se mi poraja. Zakaj se tako redko igrajo z jezikom (želim si, da bi kaj takega znali spacati tudi iz slovenščine, ampak ker ne najdem (in ne iščem preveč, priznam :)) boljšega primera: Džabest)?

Še dobro, da ne zaupam rožnati ...

Imate par minut?

V preteklih treh dneh sem vztrajno ugotavljala, čemu služijo koledarji ...

Ko sem namreč že četrtič rekla: "Ojej. Ne, takrat v bistvu ne morem, ker sem že dogovorjena/sem takrat kakih 100 kilometrov stran/moram nujno tjapatja," sem sklenila, da bo treba tudi zasebnost spakirati v koledar. In končno razumem prijateljico, ki je že leta nazaj ob vsakem poskusu dogovarjanja za kavo iz torbice potegnila žepni planerček in po poglobljenem študiju vsebine rekla: "Ja, takrat imam 45 minut časa."

Kakorkoli. Imate par minut?

Ne, jaz tudi ne.

Očarljivo

Zdravstveno zavarovanje je pametno pravočasno urediti in tako sem se tudi jaz včeraj odpravila na lokalno izpostavo ZZZS, da bi tam pustila potrdilo o vpisu. Ja, včeraj - pozno, ampak pravočasno :D

Najprej me je očarala polna "čakalnica" (zakaj je nikoli prej ni bilo ... sploh? pa saj je kot pri zdravniku, klopice in to ...). Potem me je očaral še strojček s številkami. Nekaj je na njih, vedno me očarajo. (In beseda tedna je vsekakor očarljivo.)

No, sem že hotela spustiti tisti pildek v škatlo, na kateri je na veliko pisalo, da je namenjena potrdilom o vpisu, ko sem opazila, da je nad njo precej manjši listek, na katerem je pisalo, naj v škatlo ne vržem potrdila o vpisu. Ker v škatlo ne smemo metati potrdil tisti, ki bomo to ali ono ali stari 26 let v letošnjem študijskem letu.

Nekaj malega sem že vedela o zadevi, me je pa razveselilo, da bom lahko o tehničnih podrobnostih povprašala kar osebno.

Sem vzela številko in čakaaaala ...

Na okencu so mi povedali, kar sem že vedela, nato pa sem povprašala o tehničnih zadevah: me bodo obvestili, da moram priti uredit zavarovanje, dobim kar položnico? So rekli, da so jim rekli, da nas bodo verjetno obvestili. Je pa to nekaj novega in še ne vedo, kako bo potekalo.

Jaz tudi ne.

Višnjev liker?

Nedvomno podpiram deklaracije na izdelkih. Najljubše so mi v domačem jeziku. In to takem jeziku, ki ga ne generira kateri od brezplačnih prevajalnikov.

Ampak včasih se spravim k branju deklaracij v drugih jezikih. Za primerjavo, recimo.

Ko ima takole v slovenščini liker v čokoladnih bonbončkih 2 % alkohola, v nemščini 12, v angleščini pa 12,5, me pa rahlo zaskrbi. Imamo v Sloveniji drugačna merila? Je nekdo pač površno pretipkal? A je dovolj, da deklaracija pač je v slovenskem jeziku, ni pa nujno, da besedilo na njej drži ali da vsaj na daleč spominja na besedila v ostalih jezikih?

In še nekaj. Slovanski jeziki imamo višnjev liker, germanski pa cherry brandy (no v ruščini imajo višnjev brendi). Je to res popolnoma ista zadeva?

WTF? Itak?

Ze zadnjic sem se jezila nad akcijo Itak.

Tokrat me je pa razjezil njihov najnovejsi televizijski oglas.

Gr8! Wtf? Lol. Thx.

Recimo, da razumem, da je to jezik "internet", kot pravijo v reklami, pa me vendarle moti.

Kako pogosto slisite na TV besedo na f? In kaksen skandal se vsakic iz tega razvije (ce to seveda ni film ali nadaljevanka s trikotnickom)? Tukaj pa kar v reklami. (Ne, nikar me ne obtozujte puritanstva, govorim le o dvojnih merilih.)

Se spomnite reklame za rio mare pate? Tiste, ki mora imeti podnapise, ker reklama ne sme biti v tujem jeziku? Ja, tukaj so izkljucno kratice, pa vendar so izvorno angleske. Dvojna merila?

SeptembErska obvestila

Thunderbird mi je pravkar javil, da sem prejela Septemberska obvestila, kar prav ljubko sovpada z mojo namero nekaj malega napisati o tehle e-jih.

Čisto poenostavljeno.

V besedah minister in september (in še kakšna bi se našla) je pred r-jem z e-jem zapisan zelo kratek nenaglašen e ali že kar polglasnik. Polglasnik je tista reč, ki ni čisto cel samoglasnik, pa bi bil rad, zato se pa povsod štuli - slišimo ga v besedah pes in krt, včasih pa tudi, ko kak intervjuvanec v dnevniku ne ve čisto točno, kaj bi povedal. Polglasnik je v slovenščini le redko naglašen ali dolg, zato tam, kjer mu ne uspe postati cel samoglasnik, včasih prav grdo odfrči.

Če sklanjamo: minister, ministra ... Pa je odletel! In to že v 2. sklonu.

Zato tudi pri različnih tvorjenkah (primeri: ministrski, vetrnica, metrsko) takile e-ji odpadejo.

Vejevje I

Ne vem, če ste kdaj opazili, ampak novinarji si zelo radi vnaprej napišejo besedilo, ki ga nato preberejo po radiu ali tv. Vse lepo in prav (khm, priznam, še huje je, kadar morajo poročati v živo in s tem prikažejo vse svoje jezikovne pomanjkljivosti), če ti novinarji ne pozabijo na par zakonitosti, ki veljajo za govorjeno besedilo - govorjeno besedilo mora biti strukturirano čim bolj preprosto, saj poslušalec ne more skočiti par vrstic nazaj, če slučajno izgubi rdečo nit.

No, naši novinarji na take reči včasih pozabljajo, mi pa se bomo na primeru nadvse zapletene povedi naučili, kako postavljati vejice. In kakšnih povedi ni pametno uporabljati, ko nameravamo poved javno prebrati.

Poved

Sosed je dobil sina.

bomo malo zapletli:

Sosed, ki ga ne maram, je dobil sina.

Vejice smo postavili tako, da smo vrinek ločili od glavne povedi. Če poved preberemo nekomu na glas, ji bo še lahko sledil. Tega žal ne upam reči za naslednjo poved:

Sosed, ki ga ne maram, ker sem prepričan, da mi je prav on prerezal zračnici na novem kolesu, za katerega sem celo leto varčeval žepnino, je dobil sina.

Tu je vrinjenih toliko stavkov o kolesu, da nas sosedov sin, za katerega zvemo prav na koncu, ne zanima več ... Vejice pa ločujejo vsak nov vrinjen stavek (ki ga lahko definiramo kot nabor besed, zbranih okrog osebne glagolske oblike - pri čemer nam je profesorica nekoč na tablo napisala kup besed, v sredino pa postavila osebno glagolsko obliko ... nam se je zdelo hecno).

Še hujši so primeri s pomišljaji. Po spominu bom obnovila:

Ta ali oni minister - pravkar se je vrnil s počitnic, ki jih je preživel kdovekje, tam pa se je srečal tudi z nekom drugim - je za naš radio povedal ...

Ja, na papirju ali ekranu nam je vse jasno. Ampak če nekaj takega slišiš, le težko slediš - še posebej, ker pri branju tele pomišljaje skoraj vedno poudarjeno odmolčijo, kar še dodatno razbije strukturo..

Če torej pripravljamo govor (ali kaj temu podobnega), premislimo, kako natančno moramo vsako posamezno besedo pojasniti z dodatnimi zapletanji.

Pri pisanju zapletenih stavkov pa si lahko pri postavljanju vejic pomagamo tako, da posamezne vrivke dodajamo in odstranjujemo.

Sosed, ki ga ne maram, ker sem prepričan, da mi je prav on prerezal zračnici na novem kolesu, za katerega sem celo leto varčeval žepnino, je dobil sina.

Pozdrav

Obstaja par pozdravov, ki so se mi vsidrali v spomin. Navadno so to pozdravi v slovo in vedno imajo kakšno "globoko" sporočilo.

Kot recimo (tole se mi zdi izredno posiljeno):

Ostani v cvetju.

Sploh, če pravkar odhajate z obiska, na katega ste prinesli šop cvetja. Haha. Ha.

In pravkar sem se spomnila sošolca, ki je v slovo vedno rekel:

Adijo. Pa ne pr kraj hodt, da ti ne pade kkšna opeka na glavo.

Ne vem, zakaj, ampak vedno sem si ga predstavljala, kako na strehi čaka, da bo kdo prišel mimo in mu bo lahko vrgel opeko na glavo ...

Se še kdo spomni kakšnega tipičnega pozdrava? Recimo Mario in njegovih nekaj trenutkov? Pa Saša Gerdej je imela nek tipičen pozdrav. In različni voditelji Dnevnika in 24ur se trudijo z novimi in novimi pozdravi.

In pazite se opek ;)