O letakih

Ne vem, če sem vam že kdaj opisala vse svoje fobije, ampak tako, kot nekateri ne prenašajo škripanja krede po tabli ali praskanja po dnu krožnika, jaz ne prenesem prijemanja razmočenega papirja. Ne najdem pametne razlage, zakaj se mi zadeva tako strahovito gnusi, ampak se mi, zato se pač izogibam stikom s potencialno razmočenim papirjem. Pa je.

Težava je seveda, ko mi kak nadebudni delilec letakov za brisalec zatakne letak, nato pa mi avto opere dež ... In razmoči letak.

Še raje imam tiste, ki dejansko letak položijo na že moker avto. Tako ni treba dvigati brisalca in tudi veter ga ne bo ravno zlahka odpihnil, delilec pa očitno ni posmislil, da bo to packarijo moral nekdo prijeti, če jo bo hotel prebrati. Fajn, res. Ta županski kandidat pri meni pač nima možnosti ...

Danes zjutraj pa me je pričakala nadgradnja razmočenega letaka. Ker se je letak ponekod že posušil, potiskan pa je bil z neko posebej lepljivo barvo, se tako okrog vozim s polepljenim zadnjim steklom, ki zdaj vabi na neko "la--no zaba--".

In vsi tisti, ki menite, da je tlačenje letakov za brisalce učinkovito, boste gotovo veseli, če vam povem, da sem v kar nekaj časa, odkar imam, vozim in parkiram avto, natanko preučila le en komplet letakov, zataknjenih za brisalec: bilo je jeseni in deževalo je, letaki pa so bili spravljeni v plastično vrečko, ki se ni prilepila nikamor, prav tako pa nisem rabila prijemati nobenega razmočenega papirnatega gnusa. Vrečka je imela "zadrgo" in je bila povsem uporabna tudi kasneje, ko v njej ni bilo več letakov.

Jih ni nič sram?

Ko sem bila še čisto majhna, sem vzela v roke kemični svinčnik in v eno od svojih knjigic pripisala pravi roman. V pisavi, ki je žal ne znam več brati ... Takrat mi je mama razložila, da se po knjigah ne piše in ne riše in se nasploh z njimi dela lepo. Tako sem kracala le po tistih učbenikih, za katere so učitelji zahtevali, da jih popišemo (približno tista kategorija učiteljev, ki zahteva naslov rdeče barve in ga tudi narekuje: "Tole zdaj zapišite v novo vrstico z rdečo, z velikimi tiskanimi črkami!"), in se težko sprijaznim s teorijami, da je treba po učbenikih pisati. V knjige, ki jih preučujem, lepim pisane odlepljive lističe ali pa si sproti delam izpiske.

In zato me takšnile okraski v knjigi, ki sem si jo izposodila v knjižnici, hudo zjezijo (slaba slikica je, ampak po moje bo vseeno razvidno :)):

Ne samo, da je nekdo pokracal celotno knjigo (od prve do zadnje strani, ja), ki sploh ni njegova, ampak je meni onemogočil hitro branje ...