SeptembErska obvestila

Thunderbird mi je pravkar javil, da sem prejela Septemberska obvestila, kar prav ljubko sovpada z mojo namero nekaj malega napisati o tehle e-jih.

Čisto poenostavljeno.

V besedah minister in september (in še kakšna bi se našla) je pred r-jem z e-jem zapisan zelo kratek nenaglašen e ali že kar polglasnik. Polglasnik je tista reč, ki ni čisto cel samoglasnik, pa bi bil rad, zato se pa povsod štuli - slišimo ga v besedah pes in krt, včasih pa tudi, ko kak intervjuvanec v dnevniku ne ve čisto točno, kaj bi povedal. Polglasnik je v slovenščini le redko naglašen ali dolg, zato tam, kjer mu ne uspe postati cel samoglasnik, včasih prav grdo odfrči.

Če sklanjamo: minister, ministra ... Pa je odletel! In to že v 2. sklonu.

Zato tudi pri različnih tvorjenkah (primeri: ministrski, vetrnica, metrsko) takile e-ji odpadejo.

Vejevje I

Ne vem, če ste kdaj opazili, ampak novinarji si zelo radi vnaprej napišejo besedilo, ki ga nato preberejo po radiu ali tv. Vse lepo in prav (khm, priznam, še huje je, kadar morajo poročati v živo in s tem prikažejo vse svoje jezikovne pomanjkljivosti), če ti novinarji ne pozabijo na par zakonitosti, ki veljajo za govorjeno besedilo - govorjeno besedilo mora biti strukturirano čim bolj preprosto, saj poslušalec ne more skočiti par vrstic nazaj, če slučajno izgubi rdečo nit.

No, naši novinarji na take reči včasih pozabljajo, mi pa se bomo na primeru nadvse zapletene povedi naučili, kako postavljati vejice. In kakšnih povedi ni pametno uporabljati, ko nameravamo poved javno prebrati.

Poved

Sosed je dobil sina.

bomo malo zapletli:

Sosed, ki ga ne maram, je dobil sina.

Vejice smo postavili tako, da smo vrinek ločili od glavne povedi. Če poved preberemo nekomu na glas, ji bo še lahko sledil. Tega žal ne upam reči za naslednjo poved:

Sosed, ki ga ne maram, ker sem prepričan, da mi je prav on prerezal zračnici na novem kolesu, za katerega sem celo leto varčeval žepnino, je dobil sina.

Tu je vrinjenih toliko stavkov o kolesu, da nas sosedov sin, za katerega zvemo prav na koncu, ne zanima več ... Vejice pa ločujejo vsak nov vrinjen stavek (ki ga lahko definiramo kot nabor besed, zbranih okrog osebne glagolske oblike - pri čemer nam je profesorica nekoč na tablo napisala kup besed, v sredino pa postavila osebno glagolsko obliko ... nam se je zdelo hecno).

Še hujši so primeri s pomišljaji. Po spominu bom obnovila:

Ta ali oni minister - pravkar se je vrnil s počitnic, ki jih je preživel kdovekje, tam pa se je srečal tudi z nekom drugim - je za naš radio povedal ...

Ja, na papirju ali ekranu nam je vse jasno. Ampak če nekaj takega slišiš, le težko slediš - še posebej, ker pri branju tele pomišljaje skoraj vedno poudarjeno odmolčijo, kar še dodatno razbije strukturo..

Če torej pripravljamo govor (ali kaj temu podobnega), premislimo, kako natančno moramo vsako posamezno besedo pojasniti z dodatnimi zapletanji.

Pri pisanju zapletenih stavkov pa si lahko pri postavljanju vejic pomagamo tako, da posamezne vrivke dodajamo in odstranjujemo.

Sosed, ki ga ne maram, ker sem prepričan, da mi je prav on prerezal zračnici na novem kolesu, za katerega sem celo leto varčeval žepnino, je dobil sina.

Zgodovina

Med ucenjem o spremembah v jeziku si mislim vse najslabse o lenobah, ki se jim ni dalo artikulirati. In te presnete lenobe so se drzale vsaka svoje fare in - kako predrzno! - tako so nastale prve narecne spremembe.

Predlagam, da se enkrat za vselej naucimo knjizni jezik (saj to nam je menda ze jasno, da ga nihce ne govori kar tako, od rojstva, anede?), lenobe ne bomo podpirali, in studentje nam bodo cez par stoletij hvalezni.

Ce se bodo morali otroci uciti o meni kot revolucionarki na tem podrocju, moram pa cim prej uniciti vse fotke mene s kratkimi lasmi. Ce se se tako trudim, sem s kratkimi lasmi nadvse obupna.

Gremo se učit

Zadnjič sem se pritoževala nad napačno rabo zaimka kateri in obrobno omenila napačno rabo namenilnika, ki jo lahko opazimo v enakih situacijah: v javnem govoru, ko govorec javnega nastopanja ni vajen in skuša govoriti pravilno.

Grem pisati.
Šel sem se učiti.
Hodim plesati.

V zgornjih primerih je i odveč, saj ob glagolih premikanja (kar iti in hoditi vsekakor sta) uporabljamo namenilnik.

Topsi pravi, da se namenilnik rabi tudi v naslednjih dveh primerih:

Dala ga je študirat.
Poslali so ga vohunit.

Se boste strinjali z mano, da se lahko zasluti nek namen?

Problem namenilnika je, da je slišati kot pogovorni nedločnik. Kratek, brez končnega i-ja. Zato ga mnogi dojemajo kot napačnega, ko skušajo govoriti knjižno.

In še zabavna zgodovinska podrobnost. Nekoč se je predmet v kombinaciji z namenilnikom uporabljal v rodilniku:

Grem jabolk pobirat.

Kateri

Obstaja nekaj stvari, ki me v javnem govoru izjemno motijo. O polvikanju sem se že razpisala, tokrat pa se bom osredotočila na nepravilno uporabo zaimka kateri.

Najprej razjasnimo: do napačne rabe najpogosteje prihaja v javnih govornih položajih, ko govorec - najpogosteje nevajen javnega nastopanja - skuša govoriti pravilno. In tak govorec se trudi govoriti drugače, kot se govori po navadi - govorimo o hiperkorektnosti. Tako pogosto slišimo razne "Šel sem kupiti kruh" ali "Stekel sem pobrati perilo" ali

Moški, kateri je oropal banko, je bil oblečen [...]

V zgorjem primeru je zaimek kateri rabljen napačno.

Po Topsiju povzemam: ki se lahko uporablja v vseh sklonskih oblikah, kateri pa le v kombinaciji s predlogom in za pomen tisti, ki, za izražanje svojilnosti ali ko bi bil ki nejasen ali neroden.

Sicer se je v 19. stoletju še uporabljal zaimek kateri tudi tam, kjer zdaj uporabljamo le še ki, ampak že dobro stoletje norma takšne rabe ne dopušča več ...

Na začetku sem omenila, da me take napake motijo samo v javnih govornih položajih. Zanmivo je, da se v zasebnih govornih položajih pojavlja veliko redkeje ...

Pozdrav

Obstaja par pozdravov, ki so se mi vsidrali v spomin. Navadno so to pozdravi v slovo in vedno imajo kakšno "globoko" sporočilo.

Kot recimo (tole se mi zdi izredno posiljeno):

Ostani v cvetju.

Sploh, če pravkar odhajate z obiska, na katega ste prinesli šop cvetja. Haha. Ha.

In pravkar sem se spomnila sošolca, ki je v slovo vedno rekel:

Adijo. Pa ne pr kraj hodt, da ti ne pade kkšna opeka na glavo.

Ne vem, zakaj, ampak vedno sem si ga predstavljala, kako na strehi čaka, da bo kdo prišel mimo in mu bo lahko vrgel opeko na glavo ...

Se še kdo spomni kakšnega tipičnega pozdrava? Recimo Mario in njegovih nekaj trenutkov? Pa Saša Gerdej je imela nek tipičen pozdrav. In različni voditelji Dnevnika in 24ur se trudijo z novimi in novimi pozdravi.

In pazite se opek ;)

Al prav se piše ...

Včasih kaj na blog napišem tudi prek blackberry (še vedno trdim, da je ženskega spola ...). Te zapise boste zlahka prepoznali - nimajo namreč šumnikov. (Pa tudi slik ni in povezav je malo, ker se mi preprosto ne da ubadati z njimi.)

Tole pomanjkanje šumnikov mi gre pa straaaaašno na živce, ker - kot prava slovenistka? - podpiram pisanje teh znakov, pa čeprav povzročajo zmedo pri prikazih spletnih strani (sploh pri raznih prenosih baz so navadno ravno šumniki tisti, ki nasrkajo). Če so pa tako zelo posebni.

Poleg tega ... Ali ločite med pes in pes? Jaz ločim, ker vem, da sem v prvem primeru s s-jem želela zapisati š :)

Večkrat sem že pomislila, da bi šumnike zapisovala s ch, sh, zh, kot to počnejo recimo pri Reviji SRP. Pa sem se spomnila, da sama preprosto ne morem preklopiti in bi besedico pesh prebrala kar dobesedno pesh in ne peš.

Dejansko je bolj verjetno, da bi pravilno razbrala pomen besede pes iz konteksta kot pa iz zapisa v posodobljeni bohoričici.

Pa vendar:

Po pameti je taka sodba naša:
ak je od kasha kaša boljga žita,
in boljš' obdelana, in bolj polita,
naj se ne piše kasha, ampak kaša.

(France Prešeren)

Je zapis kaj boljši, če ima šumnike?

Prenosi sej DZ

Mami ze nekaj casa ob popoldnevih gleda ali poslusa prenose sej na TVS (na drugem programu, jasno). Po pravici povedano se mi je zdela njena navada rahlo cudna, ampak sem se ji danes pridruzila pri novem hobiju.

Stvar je zares zabavna! Poslanci si med seboj ponujajo psiholoske nasvete, obkladajo se s precej neprijaznimi nazivi ...

Sploh pa so navdusujoce retoricne sposobnosti posameznikov: od tistih, ki svoj komentar preberejo s sklonjeno glavo in tihim glaskom, do tistih, ki divje rohnijo ob vsaki pripombi.

Tudi komentatorja imajo, na zalost je precvekal najbolj zanimiv del, ampak naj mu bo, prepricana sem, da se bo scasoma navadil ...

Moram preveriti, kdaj bo naslednji prenos, da se zalozim s kokicami ...

Kaj je prav in kaj narobe?

Pogosto me ljudje sprasujejo, kako naj kaj pravilno povejo: kako se, recimo, pravilno naglasi ime ali priimek (vselej odgovarjam, da se ime naglasi natanko tako, kot to dolocita starsa, priimek pa, kot ga izgovarja druzina), kako se pravilno oblikuje stavek (sploh dvojno zanikanje predstavlja tezave), kaj je zdaj s to dvojino ...

Nekateri se jezijo na Topsija* (ki je ze dolgo neka mitoloska figura slovenistike), ki da si izmisljuje nemogoce besede, neverjetna pravila ... Pa ste vedeli, da slovnica nastaja z opazovanjem? Nihce ne more predpisovati nicesar, cesar ne more dokazati z rabo, veste?

Vsi, ki se pritozujejo nad vdiranjem anglescine v slovenscino, naj se zavedajo, da je tudi Levstik davno tega bentil nad germanizacijo slovenscine. Pa je bil neuspesen, ker je pretiraval prav tako, kot zdaj pretiravajo varuhi cistega jezika ...

Dragi moji, sprijaznimo se: jezik je ziv, jezik se spreminja. Ce ne verjamete, berite Cankarja, Jurcica, celo Linharta ...

In se nekaj: vse, kar v jeziku opravlja funcijo, je pravilno! Pravilno z vidika narecja, slenga, zargona ... Vprasanje, ki bi si ga lahko zastavili, je v resnici, ali je nekaj knjizno ali ne - in se to bi smeli presojati le z vidika sedanjosti.

---

*Topsi: Joze Toporisic, kot ga je poimenoval prof. Grdina

Rek

Ob spodnjem citatu (citirano po zapiskih kolegice) preprosto ne morem ostati resna:

Rek: frazeologem tipa recenice, vendar ne pregovornega tipa, temvec tak, ki jedrnato izreka druge vrste misli, filozofske ali naravne narave. [...]

Nekako se mi zdi, da Topsi ni imel v mislih prav nicesar smesnega, prav tako pa dvomim, da so se ob takih klobasah smejali njegovi studentje, ki so bojda morali znati vse tole na pamet.

Lektorji malo drugače

O nujnosti lektorjev sem že pisala.

Dejstvo je, da za vsako strokovno besedilo nujno rabite lektorja. Če je nekdo strokovnjak na svojem področju, še ni nujno, da zna tudi pisati o njem, hkrati pa sem tudi mnenja, da to niti ni potrebno. Naj bo vsak raje strokovnjak na svojem področju.

Zadnjič sem se znašla pred komično situacijo. Kolegici sem poslala v lektoriranje besedilo, ki je pojasnjevalo ta ali oni zakon. In ga dopolnjevalo še z raznimi uredbami in povezavami z drugimi zakoni. In ta kolegica je zadevo zlektorirala zelo dobro ... Težava je bila le v tem, da je zlektorirala tudi nazive uredb in zakonov, v nekaterih primerih pa celo besedila zakonov.

Priznam, napaka je bila tudi moja, ker je nisem posebej opozorila na možnost, da bi prišlo do česa takega (in, roko na srce, sama teh pravopisnih napak ne opazim več), ampak izkazalo se je, kako se obnašamo do lastnega jezika ... Ne bi me čudilo, če bi Zakon o javni rabi slovenščine vseboval kakšno pravopisno napako.

In kot zaključek: če za lektoriranje strokovnega besedila ne boste izbrali agencije, preverite, s kakšnimi besedili se je vaš potencialni lektor že srečal ... Lektoriranje leposlovja je sicer zahtevno opravilo, ampak je žal povsem neuporabno, ko gre za terminologijo določenega področja ...

Tržniki

Pred nekaj minutami me je klical madenič z nekega precej velikega časnika in mi skušal ponuditi neko njihovo izdajo.

Pustimo ob strani, da me dotična izdaja prav zares malo zanima ... Čisto malo.

Težava je bila v njegovem pristopu ...

Govoril je v pogovorni gorenjščini.
V neformalni situaciji me to sploh ne moti, seveda podpiram narečne govore (s čim pa naj se sicer ukvarjam v prostem času ali po diplomi ;)), ampak ko mi nekdo skuša nekaj prodati - sploh po telefonu - se mora pa potruditi, da bo vsak, ki ga pokliče, razumel sporočilo.

Natrosil mi je en kup informacij in to hitro in nerazločno.
Ste že opazili, kako pogosto se zgodi, da skušajo ljudje razna naštevanja skrajšati? Tako, da govorijo hitro in strašno monotono? Dobro, če je govorcu vseeno za vsebino naštevanja, ni problema. Ampak tale me je skušal prepričati, da me revija zanima ravno zaradi tega naštevanja.

Ni me poslušal.
Resno mislim, prihranil bi si precej časa in glasilk, če bi me poslušal in ne bi na dolgo in široko trobil o tem in onem, ko pa sem mu jaz dejansko nakazala zanimanje ...

No, ponudil mi je brezplačen izvod publikacije. In se kmalu zopet slišiva ...