Ajdouscina

Buljim v Cestni atlas Evrope (pojma nimam, zakaj, vem pa, da sem pred kakimi 15 minutami zelo nacrtno atlas poiskala in posledicno predvidevam, da sem tudi zelela nekaj najti v njem). Naj dodam, da je tale atlas precej neuporaben, saj v njem najdes le tiste ceste, ki so itak ocitne (ce v Avstriji uspes zgresiti A2, predlagam pregled pri okulistu), medtem ko je razne bolj lokalne povezave nemogoce najti - predvsem zato, ker rabi kraj vsaj dve cerkvi, gostilno, trgovino in posto, da se znajde v njem.

No, med preucevanjem Slovenije sem ugotovila, da obstaja celo podrobna karta Ljubljane. Da na njej ni oznacenega novega mosticka (!) v Trnovem (ali je to mogoce kaksen ze kaksen drug del mesta? se mi zdi, da jih je tukaj precej na kupu), me sploh ne preseneca, tudi zapora centra ni nakazana, ampak ce se kak turist pomotoma spravi v center z avtom, je to njegov problem ... Da pa je Ajdovscina zapisana kot Ajdouscina, je pa hecno.

In sem za hec pobrskala se po kazalu krajev: Dunaja, Pariza, Rima, Benetk seveda ni v njem ... Pa ceprav naj bi jih pisali podomaceno ...

Prazniki

Prihajajo prazniki in vsepovprek si bomo voscevali. Ja, res, papirnatih voscilnic bo le par, vecina si bo voscila po elektronski posti ali prek sms-a. Ampak tistih par papirnatih voscilnic, ki jih bodo poslala podjetja (saj sem ze omenila, da sem sitna le pri javni rabi jezika?), bi pa rada dobila pravilno napisanih.

Preprosto navodilo: imena praznikov se pisejo z malo. To pomeni, da se bozic in novo leto piseta z malo (pa tudi razne velike noci, dnevi reformacije (bi si morali tudi takrat vosciti?), dnevi samostojnosti itd. se pisejo z malo). Z veliko se zapisejo le imena tistih praznikov, ki so izpeljana iz priimkov (recimo Presernov dan).

Ob zivce me spravlja tudi tisto poudarjeno vikanje - z veliko zacetnico:

Zelimo Vam lepe praznike ...

Priznam pa, da za to nimam nikakrsne utemeljitve. Samo na zivce mi gre.

Upam, da se bo vsaj kaksen bozic vec zapisal z malo. Poskusila vsekakor sem.

Janezevi upognjenci

Pred dobrim mesecem sem se ob enem tistih vecerov, za katere pravimo, da Miklavz piskote pece, odlocila, da bo letos Miklavz prav zares nosil piskote. Domnevala sem, da bo potreboval nekaj pomoci pri peki. Precej jasno mi je bilo tudi, da ne bo prinesel navadnih piskotov, ki bi od pomocnika zahtevali le pravo kolicino, zaporedje in mesanje sestavin (saj veste: simpl ko keks).

Odlocila sem se, kakopak, za janezeve upognjence.

Najprej me je - naivnico - presenetilo dejstvo, da upognjenci niso upognjeni po naravi. Pravzaprav so zelo ravni in je njihov izumitelj ocitno pomislil, da tako dolgocasno ravnih piskotov ne more streci, ker nihce ne bi verjel, da jih je tezko napraviti. Zato jih je se tople in cisto mehke zvil. Da priprava tudi sicer ni cisto enostavna, pove dejstvo, da je en recept predpisoval natanko 7 minut stepanja jajc in sladkorja, drugi pa je predvideval kar pol ure stepanja.

Po precej napornem dnevu v sluzbi sem resno razmisljala, da bi peko piskotov prepustila Miklavzu ali kateremu od njegovih pomocnikov, ki se mu taksne stvari dejansko da poceti (sploh, ce je za to se placan). Potem pa mi je najdrazji sporocil, da je dobil 10 in za taksen dosezek sem se kjub utrujenosti spravila k delu.

12 dag sladkorja je potrebno zmesati s tremi jajci. Da nisem stepala 30 minut, vam je verjetno jasno (menda lahko to povzroci lepljivost). Nato dodamo 10 dag moke. In mesamo. Nastala je lepa penasta masa. Na pomascen in pomokan pladenj (na papir za peko se baje prevec prilepijo) naredimo majhne enakomerne kupcke, ki so dovolj narazen, da se kasneje ne bodo zlepili. Potresemo z janezem. Pecemo toliko casa, da robovi porjavijo. In nato najpomembneje: upogibanje. Kar najhitreje je potrebno piskote ukriviti, saj postanejo krhki, ko se ohladijo. Ovijanja okrog kuhalnice si ne znam predstavljati, zato sem uporabila kar kozarce. Ko se ohladijo, jih je potrebno dobro zapreti, saj sicer postanejo lepljivi.

Ko bodo upognjenci uradno preizkuseni, vam pa povem, ali je pametno moj recept upostevati.

6. 12. 2007 ob 11:30: Ko janeževe upognjence prebereš takole brez šumnikov, so videti nadve notranjepolitično ... Le en preglas je preveč, ampak bomo preživeli ;)

O komentarjih

Blogi brez komentarjev (pri tem mislim tiste, ki nimajo omogocenih komentarjev) se mi zdijo kar malce prazni, kot bi jim nekaj manjkalo. Jaz namrec zelo rada berem komentarje, v njih se razvijejo lustne debate, so pa tudi neke vrste potrdilo, da se nekomu zdis dovolj zanimiv, da ti je pustil tudi svoje mnenje.

Na komentarje se trudim odgovarjati, ker se mi zdi vljudno. Pa ker rada cvekam :)

In vcasih se zgodi, da preko komentarja najdem se kaksen zanimiv blog. Blogger (ki mi je z vsako nadgradnjo manj vsec in se z nadgradnjami ubada le zato, da mi povzroca sive lase) je zdaj ukinil moznost, da pisec komentarja poleg imena vpise se naslov svoje spletne strani, na kar me je zadnjic opozorila ze Nusa. In tako tisti, ki nimajo ustvarjenega profila na bloggerju, ne morejo pustiti povezave do svojega bloga. Nadlezno.

Mislim pa, da je zacasno sprejemljiva resitev, ce boste na dno komentarja prilepili se povezavo do svojega bloga.