8. jul. 2008

Žogica

Sumim, da ni posebne razlike med Žogico Nogico in Žogico Marogico. Obe je napisal isti avtor in pod različnima imenoma se vsi spomnimo iste zgodbe.

Še vedno se spomnim, kako sem šla v prvem razredu gledat predstavo. Menda je bila to nagrada, ker sem bila tako zelo pridna ... Ali nekaj v tem smislu. Sedeli smo na balkonu Prešernovega gledališča, komaj sem videla na oder in pihala sem tako močno, da se mi je zvrtelo. Jasno.

Potem pa sem danes spet videla posnetek lutkovne predstave in se zamislila ... Saj vemo, kako je, ko na nekaj, kar poznaš že celo življenje, pogledaš z odrasl(ejš)imi očmi.

Dedek in babica (z bobnom in lajno, jasno) sta bila tako neznansko osamljena, da sta personificirala, oživila žogo in jo nato obravnavala kot svojega otroka.

Ne vem, če se mi ta pravljica še vedno zdi ljubka in simpatična. Bolj se mi zdi grozljiva slika družbe, v kateri so starejši tako odrinjeni na rob, da se okolici sploh ne zdi čudno, da se pogovarjajo z žogami.

 

Ne, pogovor z mojim avtomobilčkom, ko noče vžgati, ne sodi v to kategorijo pogovorov.

4 komentarjev:

tjasa pravi ...

Uh, pa res. Čeprav je bila Žogica Nogica moja prva kaseta, se zdaj - tako iz glave - ne bi spomnila sinopsisa (to je sicer moja klasična pozabljivost). Me pa vedno preganja misel na gospo, ki jo poznam in ki spričo osamljenosti šteje avtomobile, ki peljejo mimo bloka. In zdaj imam slabo vest, ker obisk pri njej odlašam že dva meseca. :(

Nina pravi ...

Nekdo se je potrudil in za nas, pozabljivce, opisal zgodbo.

Sicer pa ... A nimamo vsi kakšne take slabe vesti, ko odlagamo in odlagamo obiske pri ljudeh, ki bi jim en sam nasmeh polepšal turobne dni? Mogoče gremo tja jutri?

Nathan pravi ...

Jaz se predstave ne spomnim. Spomnin se kako smo v vrtcu 2x dnevno poslušal žogico marogico in k zmešani pihal v radio, da smo odpihnl zlobnega zmaja stran...we were dumb ;)

Nina pravi ...

Nathan, ampak smo ga vedno odpihnili, ne? ;)