29. jun. 2007

Lektorji malo drugače

O nujnosti lektorjev sem že pisala.

Dejstvo je, da za vsako strokovno besedilo nujno rabite lektorja. Če je nekdo strokovnjak na svojem področju, še ni nujno, da zna tudi pisati o njem, hkrati pa sem tudi mnenja, da to niti ni potrebno. Naj bo vsak raje strokovnjak na svojem področju.

Zadnjič sem se znašla pred komično situacijo. Kolegici sem poslala v lektoriranje besedilo, ki je pojasnjevalo ta ali oni zakon. In ga dopolnjevalo še z raznimi uredbami in povezavami z drugimi zakoni. In ta kolegica je zadevo zlektorirala zelo dobro ... Težava je bila le v tem, da je zlektorirala tudi nazive uredb in zakonov, v nekaterih primerih pa celo besedila zakonov.

Priznam, napaka je bila tudi moja, ker je nisem posebej opozorila na možnost, da bi prišlo do česa takega (in, roko na srce, sama teh pravopisnih napak ne opazim več), ampak izkazalo se je, kako se obnašamo do lastnega jezika ... Ne bi me čudilo, če bi Zakon o javni rabi slovenščine vseboval kakšno pravopisno napako.

In kot zaključek: če za lektoriranje strokovnega besedila ne boste izbrali agencije, preverite, s kakšnimi besedili se je vaš potencialni lektor že srečal ... Lektoriranje leposlovja je sicer zahtevno opravilo, ampak je žal povsem neuporabno, ko gre za terminologijo določenega področja ...

4 komentarjev:

Dragonfly pravi ...

Jah, lektorji so dostikrat kočljiva zadeva, ker marsikdaj besedilo popravijo do nerazpoznavnosti in več kot bi bilo potrebno. Popravijo tako, kot se njim "zdi, da bi bilo lepše", namesto da bi se omejili na slovnico in pravopis. Sploh pri leposlovju je to bedarija.

Kdo potem kroji jezikovno podobo? Lektorji ali tvorci besedilnega korpusa?

Problem je pa še v tem, da se avtorji besedil (recimo strokovnih) dostikrat zanašajo na lektorje in napišejo jezikovno skorpucalo.

(sori za klobasanje, samo tale tema je še čisto frišna z zadnjega izpita :)

Aelfsciene pravi ...

A sm bla jaz? :/ To dilemo sem namrec ze imela: a popraviti napake, ki so v originalnem citiranem tekstu ... Naceloma bi se jih moralo s tistim (sic!) a kako ze?

Sicer je pa polno pravopisnih napak tudi po slovenisticnih clankih v strokovni literaturi (tako spregledani typoti kot zanimivo pomanjkanje vejic), zakoni so pa sploh svoje podrocje ...

Pa saj sami veste, da ni ravno nujno obvladovanje pravopisa in lektorskih fint, da naredis ta faks in si nato cisto upraviceno lahko lektor ...

Tudi tisto foro, ki jo je omenila Dragonfly, sem ze imela: enkrat sem lektorirala neko pesnisko zbirko (sicer vsecna zbirka IMO), pa je avtor pobrisal vsa locila na koncu verzov, ker je menil, da bom itak jaz najbolje vedela, kje je vejica in kje ne :)

Nina pravi ...

Ja, mogoce se res zanasajo na lektorja, ampak se mi zdi to boljse, kot da bi bili mnenja, da ga sploh ne rabijo ... Res pa je, da sem v takih primerih malo packa in avtorju posiljam v potrjevanje skoraj vsak popravek - "ce bi pa res lahko pomenilo oboje" :)
Nasploh sem navajena delati z avtorjem in z njim urejati besedilo ...

Glede leposlovja se pa popolnoma strinjam! Res me zanima, kateri od nadobudnih lektorjev bi si upal popravljati pedantnega Cankarja :)

(Glede komentarjev: boljsi so dolgi kot neobstojeci; meni se itak zdijo komentarji pomemben del bloga in ga soustvarjajo - zato skusam odgovoriti na cisto vsakega in ne brisem niti najbolj zlobnih ...)

Nina pravi ...

Nope, A., nisi bila ti :)

Naceloma je cist super, ce polektoriras citate, ampak raje ne, ce so citirani zakoni in podobno - kaksna je s stalisca tipkanja razlika med "ubiti, ne oprostiti" in "ubiti ne, oprostiti"? In koliksna je razlika na sodiscu?