Tržniki

Pred nekaj minutami me je klical madenič z nekega precej velikega časnika in mi skušal ponuditi neko njihovo izdajo.

Pustimo ob strani, da me dotična izdaja prav zares malo zanima ... Čisto malo.

Težava je bila v njegovem pristopu ...

Govoril je v pogovorni gorenjščini.
V neformalni situaciji me to sploh ne moti, seveda podpiram narečne govore (s čim pa naj se sicer ukvarjam v prostem času ali po diplomi ;)), ampak ko mi nekdo skuša nekaj prodati - sploh po telefonu - se mora pa potruditi, da bo vsak, ki ga pokliče, razumel sporočilo.

Natrosil mi je en kup informacij in to hitro in nerazločno.
Ste že opazili, kako pogosto se zgodi, da skušajo ljudje razna naštevanja skrajšati? Tako, da govorijo hitro in strašno monotono? Dobro, če je govorcu vseeno za vsebino naštevanja, ni problema. Ampak tale me je skušal prepričati, da me revija zanima ravno zaradi tega naštevanja.

Ni me poslušal.
Resno mislim, prihranil bi si precej časa in glasilk, če bi me poslušal in ne bi na dolgo in široko trobil o tem in onem, ko pa sem mu jaz dejansko nakazala zanimanje ...

No, ponudil mi je brezplačen izvod publikacije. In se kmalu zopet slišiva ...