Kot v reklami?

Zadnje čase se prav presneto velikokrat zalotim, da izustim kak precej navaden stavek in ob tem pomislim (ali celo rečem na glas): "Ha, kot v reklami."

Par primerov:

"Res je dober." (tisti čaj s čajnikom v reklami)

"Domače." (te ali one mesnine)

"Denar je na hladilniku." (ena staaaaara reklama, ki opozarja na uporabo kondomov)

"Zdaj pa grem ..." (čokolada)

Prepričana sem, da za tem stojijo cele teorije, ampak meni se zdi res hecno, ko si reklama prisvoji eno tako zelo navadno frazo in jo ponavlja, dokler nam ne sili iz ušes. In potem se v čisto vsakdanjih pogovorih izogibam takšnim besednim zvezam (ali celo besedam), ker sem jim v podzavesti že dodala neko (reklamno) konotacijo.

Zanimivo se mi zdi, da je "itak" (vsaj v mojih ušesih) ostal imun na takšne pomenske dodatke, prav tako me "orto" ni niti malo prizadel - je pa res, da prvega uporabljam kar precej, drugega pa strašno redko (se mi zdi, da je v naš sleng zataval nekoč davno in tudi na hitro odšel). Mogoče, ker sta poimenovanji in ne slogana?

In še eno vprašanje se mi poraja. Zakaj se tako redko igrajo z jezikom (želim si, da bi kaj takega znali spacati tudi iz slovenščine, ampak ker ne najdem (in ne iščem preveč, priznam :)) boljšega primera: Džabest)?

Še dobro, da ne zaupam rožnati ...

Doslednost

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu vode, daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu, vode daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu vode daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Vse to na različnih škatlicah istega podjetja. O tem, da ena "šumenka" vsebuje tudi 200 ali 300 odstotkov priporočene dnevne količine nekega vitamina ali elementa, raje ne bi - še posebej, če na škatlici piše, da dnevne količine ne gre prekoračiti ...

Literatura

Pred kratkim sva z zelo očarljivim mladeničem (tri leta ima) brala njegovo knjigo. Jaz se ne spomnim, da bi kdaj imela takšne knjige, ampak zdaj so očitno kar popularne: cele strani slikic in poimenovanj za stvari na slikah. Seveda pri treh letih še ne znajo posebej dobro brati (čeprav se je že uspel podpisati - verjetno z mamino pomočjo), pa sem malo pomagala.

Najprej me je očaralo dejstvo, da so v knjigi upodobili tudi prostor, ki se mu bojda pravi utiliti. V sskj takšna beseda obstaja in zaznamuje nekakšen gospodinjski delovni prostor, vendar pa poznam zelo malo hiš, ki bi takšen prostor imele ali bi ga prebivalci hiše poimenovali utiliti.

Ko sva bila na strani s spodnjim perilom (eh?), so bile na eni sliki spodnje hlačke, na drugih pa slip. Tokrat se nisem ubadala z razlago iz sskj-ja, sem se pa skušala spomniti, za kaj vse se uporablja ta beseda. In sem se spomnila, da je nikoli ne bi uporabila za moške spodnjice.

Potem sva pa pohitela do živali. In tam me je skoraj kap: kit ubijalec je zavzemal pol strani. Na srečo ga je mali "prebral" orka.

In kaj smo se naučili? Ne prav dosti, ampak očitno bo treba prebrati v celoti prav vsako knjigo, ki jo kupujem za mladičke ...

s/z

Če grem v hišo, pridem iz hiše. Če dam telefon v torbo, mi pade iz torbe.

Če gremo na goro, pridemo z gore. Če je komad na plati, je pevec odpel komad s plate.

Kdaj uporabim s in kdaj z? Poskusim izgovoriti na glas: zplate? sgore? zstrehe? sveje?

Pa še kdaj ;)

Imate par minut?

V preteklih treh dneh sem vztrajno ugotavljala, čemu služijo koledarji ...

Ko sem namreč že četrtič rekla: "Ojej. Ne, takrat v bistvu ne morem, ker sem že dogovorjena/sem takrat kakih 100 kilometrov stran/moram nujno tjapatja," sem sklenila, da bo treba tudi zasebnost spakirati v koledar. In končno razumem prijateljico, ki je že leta nazaj ob vsakem poskusu dogovarjanja za kavo iz torbice potegnila žepni planerček in po poglobljenem študiju vsebine rekla: "Ja, takrat imam 45 minut časa."

Kakorkoli. Imate par minut?

Ne, jaz tudi ne.

O zarečenem kruhu

Tudi vrabci vedo, da se zarečenega kruha največ poje (seveda bi bilo vrabcem ljubše, če bi se nam zareklo še pogosteje, pa bi potem kruh metali v smetnjake, ker revni vendarle nismo, kenede), jaz pa žvečim in premlevam tisti svoj: "Če ne znajo, naj pa ne pišejo!"

Recimo, da sem sebi nekako uspela upravičiti svoje novo delo, zdaj namreč lektoriram. (Tukaj se redni bralci mojih zapisov zgrozite in me pošljete nekam :))

Dejstvo je, da je tokratno lektoriranje velik izziv. Pomembna je hitrost, v nasprotju z besedili v preteklosti (pretežno resna, strokovna besedila) pa je pomembno tudi, da sem dovolj prilagodljiva (saj vemo: termin je pač termin in v skrajnem primeru ima mednarodno/slovensko sopomenko in je težko izumljati toplo vodo, ne ;)). Z neologizmi nimam težav, sprašujem pa se, kako daleč grem lahko pri slengu.

Sem pa pri tem odkrila novo igračko: korpusi besedil so super ;)

Ko bom dobila kakšen odziv, pa sporočim, kako mi je vse skupaj uspelo ...

Ena o lektorjih

Zadnje čase se spet bolj posvečam vprašanju lektoriranja. Če sem bila še pred nekaj leti prepričana, da je lektor nuja, me zdaj ta nuja skrbi. Naj pojasnim.

Po 12 letih šolanja in prav toliko letih slovenščine (oz. v primeru devetletk kar 13 letih) mnogi študentje niso sposobni sami spisati besedila, ki bi bilo pravopisno ustrezno. Ne govorim o obskurnostih, kakršne so stičnosti vezajev in nasploh razna tipkarska navlaka (vse to je le dogovor). Govorim o osnovah: o vejicah na vseh mogočih in nemogočih mestih, o sklonih, ki jih je nekoč vsak mulc znal zrecitirati na pamet, uporaba v stavku pa je čisto druga zgodba, o spolih, o dvojini ... In ne govorim o zapisih na blogih, govorim o diplomah ljudi, ki imajo narejeno maturo in so torej bojda sposobni pisati v slovenščini. Kje se je torej zataknilo? Pravila niso zapletena, pravila izhajajo iz rabe, dejansko se ves čas le poenostavljajo. Kakšen smisel ima, da zna maturant našteti vse vrste odvisnih stavkov, ne zna pa jih ločiti z vejico/vejicami?

Zakaj ljudem ni nerodno v maternem jeziku (načrtno poudarjam ta izraz, ja - in nisem se zmotila, nobena črka ne manjka) kršiti vseh pravil, medtem ko so pripravljeni za tečaje tujih jezikov odšteti stotine in stotine evrov?

In potem še: kako lahko avtor (knjige, članka ali raziskave) sploh dovoli lektorjev poseg? Ne, to vprašanje ni tako zelo trapasto, kot se morebiti zdi. Namreč: tudi lektoriranje se obravnava kot avtorsko delo.

In da ne bo pomote: ne zaničujem dela lektorjev, saj se zavedam, da bi bilo brez njih marsikaj povsem neberljivo. Se pa sprašujem, od kod takšno stanje.

Očarljivo

Zdravstveno zavarovanje je pametno pravočasno urediti in tako sem se tudi jaz včeraj odpravila na lokalno izpostavo ZZZS, da bi tam pustila potrdilo o vpisu. Ja, včeraj - pozno, ampak pravočasno :D

Najprej me je očarala polna "čakalnica" (zakaj je nikoli prej ni bilo ... sploh? pa saj je kot pri zdravniku, klopice in to ...). Potem me je očaral še strojček s številkami. Nekaj je na njih, vedno me očarajo. (In beseda tedna je vsekakor očarljivo.)

No, sem že hotela spustiti tisti pildek v škatlo, na kateri je na veliko pisalo, da je namenjena potrdilom o vpisu, ko sem opazila, da je nad njo precej manjši listek, na katerem je pisalo, naj v škatlo ne vržem potrdila o vpisu. Ker v škatlo ne smemo metati potrdil tisti, ki bomo to ali ono ali stari 26 let v letošnjem študijskem letu.

Nekaj malega sem že vedela o zadevi, me je pa razveselilo, da bom lahko o tehničnih podrobnostih povprašala kar osebno.

Sem vzela številko in čakaaaala ...

Na okencu so mi povedali, kar sem že vedela, nato pa sem povprašala o tehničnih zadevah: me bodo obvestili, da moram priti uredit zavarovanje, dobim kar položnico? So rekli, da so jim rekli, da nas bodo verjetno obvestili. Je pa to nekaj novega in še ne vedo, kako bo potekalo.

Jaz tudi ne.

Amélie Nothomb, S strahospoštovanjem

Vir slike: cangura.com

Zadnjič je Tjaša priporočila knjigico S strahospoštovanjem in ker so Tjašina priporočila že po privzetih nastavitvah vredna vsaj premisleka in ker se jaz vztrajno nočem začeti učiti, sem prebrala tudi to. Učenje ni trpelo preveč, ker je bila knjigica prebrana v dveh večerih (nimam pojma, zakaj se mi zdi nujno napisati, kako dolgo sem brala knjigo; verjetno zato, ker je najpogostejši izgovor za ne-branje pomanjkanje časa ... :D).

Je pa neznansko luštna knjigica o enem letu v japonskem podjetju. Težko bi rekla, da je Amélie-san v tem letu doživljala vzpone in padce, pravzaprav je celo leto le dolg zdrs navzdol ... Simpatično opisan zdrs.

Ja, priporočam ...

Amélie Nothomb, Metafizika cevi

To je ena od tistih knjig, ki so vedno izpostavljene na polici v knjižnici. Vsakič sem šla mimo in me je vsakič malo zamikala (nekaj pa že mora biti na njej, če je vedno na polici ... čeprav je pa tudi malo sumljivo, da je vedno tam), ampak tale metafizika v naslovu me je pa vsakič malo odbila. Zveni hudo resno, ne?

No, v knjižici je luštna pripoved o bogu, ki je cev, o otroku, ki zaživi šele, ko poskusi košček bele belgijske čokolade, o letnih časih, o vodi ... In čeprav si niti v sanjah ne znam več predstavljati, kako otrok doživlja svet okrog sebe, se mi zdi, da je avtorici uspel odličen posnetek otroškega razmišljanja z odraslimi besedami.

Zdaj pa brat! Ima le dobrih 100 strani, prebrano v enem dopoldnevu, na plaži ;)

Porabnik ali uporabnik?

Res me zanima, kaj je bolj prav - proračunski porabniki ali uporabniki? V praksi se menda uporabljata oba izraza: porabniki in uporabniki, čeprav se zdi, da je slednji v zadnjem času prevladujoč ... Oba izraza precej verjetno zaznamujeta isto predmetnost (hm?), saj tudi samim proračunskim u-porabnikom očitno ni jasno, kako in kaj: razvidno že v prvem členu.

Ker pa sem danes ravno prav razpoložena, bom svoje mnenje o zadevi predstavila s citiranjem slavnega (in, ja, starosti primerno zastarelega) sskj:

porábljati -am nedov. (á) 1. delati, da je vedno manj razpoložljivih materialnih dobrin 2. knjiž. uporabljati

uporábljati -am nedov. (á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti (preostala dva pomena sta povsem nerelevantna)

No, kaj mislite, kateri izraz se mi zdi bolj primeren? ;)

Žogica

Sumim, da ni posebne razlike med Žogico Nogico in Žogico Marogico. Obe je napisal isti avtor in pod različnima imenoma se vsi spomnimo iste zgodbe.

Še vedno se spomnim, kako sem šla v prvem razredu gledat predstavo. Menda je bila to nagrada, ker sem bila tako zelo pridna ... Ali nekaj v tem smislu. Sedeli smo na balkonu Prešernovega gledališča, komaj sem videla na oder in pihala sem tako močno, da se mi je zvrtelo. Jasno.

Potem pa sem danes spet videla posnetek lutkovne predstave in se zamislila ... Saj vemo, kako je, ko na nekaj, kar poznaš že celo življenje, pogledaš z odrasl(ejš)imi očmi.

Dedek in babica (z bobnom in lajno, jasno) sta bila tako neznansko osamljena, da sta personificirala, oživila žogo in jo nato obravnavala kot svojega otroka.

Ne vem, če se mi ta pravljica še vedno zdi ljubka in simpatična. Bolj se mi zdi grozljiva slika družbe, v kateri so starejši tako odrinjeni na rob, da se okolici sploh ne zdi čudno, da se pogovarjajo z žogami.

 

Ne, pogovor z mojim avtomobilčkom, ko noče vžgati, ne sodi v to kategorijo pogovorov.