Prenosi sej DZ

Mami ze nekaj casa ob popoldnevih gleda ali poslusa prenose sej na TVS (na drugem programu, jasno). Po pravici povedano se mi je zdela njena navada rahlo cudna, ampak sem se ji danes pridruzila pri novem hobiju.

Stvar je zares zabavna! Poslanci si med seboj ponujajo psiholoske nasvete, obkladajo se s precej neprijaznimi nazivi ...

Sploh pa so navdusujoce retoricne sposobnosti posameznikov: od tistih, ki svoj komentar preberejo s sklonjeno glavo in tihim glaskom, do tistih, ki divje rohnijo ob vsaki pripombi.

Tudi komentatorja imajo, na zalost je precvekal najbolj zanimiv del, ampak naj mu bo, prepricana sem, da se bo scasoma navadil ...

Moram preveriti, kdaj bo naslednji prenos, da se zalozim s kokicami ...

Kaj je prav in kaj narobe?

Pogosto me ljudje sprasujejo, kako naj kaj pravilno povejo: kako se, recimo, pravilno naglasi ime ali priimek (vselej odgovarjam, da se ime naglasi natanko tako, kot to dolocita starsa, priimek pa, kot ga izgovarja druzina), kako se pravilno oblikuje stavek (sploh dvojno zanikanje predstavlja tezave), kaj je zdaj s to dvojino ...

Nekateri se jezijo na Topsija* (ki je ze dolgo neka mitoloska figura slovenistike), ki da si izmisljuje nemogoce besede, neverjetna pravila ... Pa ste vedeli, da slovnica nastaja z opazovanjem? Nihce ne more predpisovati nicesar, cesar ne more dokazati z rabo, veste?

Vsi, ki se pritozujejo nad vdiranjem anglescine v slovenscino, naj se zavedajo, da je tudi Levstik davno tega bentil nad germanizacijo slovenscine. Pa je bil neuspesen, ker je pretiraval prav tako, kot zdaj pretiravajo varuhi cistega jezika ...

Dragi moji, sprijaznimo se: jezik je ziv, jezik se spreminja. Ce ne verjamete, berite Cankarja, Jurcica, celo Linharta ...

In se nekaj: vse, kar v jeziku opravlja funcijo, je pravilno! Pravilno z vidika narecja, slenga, zargona ... Vprasanje, ki bi si ga lahko zastavili, je v resnici, ali je nekaj knjizno ali ne - in se to bi smeli presojati le z vidika sedanjosti.

---

*Topsi: Joze Toporisic, kot ga je poimenoval prof. Grdina

Rek

Ob spodnjem citatu (citirano po zapiskih kolegice) preprosto ne morem ostati resna:

Rek: frazeologem tipa recenice, vendar ne pregovornega tipa, temvec tak, ki jedrnato izreka druge vrste misli, filozofske ali naravne narave. [...]

Nekako se mi zdi, da Topsi ni imel v mislih prav nicesar smesnega, prav tako pa dvomim, da so se ob takih klobasah smejali njegovi studentje, ki so bojda morali znati vse tole na pamet.

Lektorji malo drugače

O nujnosti lektorjev sem že pisala.

Dejstvo je, da za vsako strokovno besedilo nujno rabite lektorja. Če je nekdo strokovnjak na svojem področju, še ni nujno, da zna tudi pisati o njem, hkrati pa sem tudi mnenja, da to niti ni potrebno. Naj bo vsak raje strokovnjak na svojem področju.

Zadnjič sem se znašla pred komično situacijo. Kolegici sem poslala v lektoriranje besedilo, ki je pojasnjevalo ta ali oni zakon. In ga dopolnjevalo še z raznimi uredbami in povezavami z drugimi zakoni. In ta kolegica je zadevo zlektorirala zelo dobro ... Težava je bila le v tem, da je zlektorirala tudi nazive uredb in zakonov, v nekaterih primerih pa celo besedila zakonov.

Priznam, napaka je bila tudi moja, ker je nisem posebej opozorila na možnost, da bi prišlo do česa takega (in, roko na srce, sama teh pravopisnih napak ne opazim več), ampak izkazalo se je, kako se obnašamo do lastnega jezika ... Ne bi me čudilo, če bi Zakon o javni rabi slovenščine vseboval kakšno pravopisno napako.

In kot zaključek: če za lektoriranje strokovnega besedila ne boste izbrali agencije, preverite, s kakšnimi besedili se je vaš potencialni lektor že srečal ... Lektoriranje leposlovja je sicer zahtevno opravilo, ampak je žal povsem neuporabno, ko gre za terminologijo določenega področja ...

Tržniki

Pred nekaj minutami me je klical madenič z nekega precej velikega časnika in mi skušal ponuditi neko njihovo izdajo.

Pustimo ob strani, da me dotična izdaja prav zares malo zanima ... Čisto malo.

Težava je bila v njegovem pristopu ...

Govoril je v pogovorni gorenjščini.
V neformalni situaciji me to sploh ne moti, seveda podpiram narečne govore (s čim pa naj se sicer ukvarjam v prostem času ali po diplomi ;)), ampak ko mi nekdo skuša nekaj prodati - sploh po telefonu - se mora pa potruditi, da bo vsak, ki ga pokliče, razumel sporočilo.

Natrosil mi je en kup informacij in to hitro in nerazločno.
Ste že opazili, kako pogosto se zgodi, da skušajo ljudje razna naštevanja skrajšati? Tako, da govorijo hitro in strašno monotono? Dobro, če je govorcu vseeno za vsebino naštevanja, ni problema. Ampak tale me je skušal prepričati, da me revija zanima ravno zaradi tega naštevanja.

Ni me poslušal.
Resno mislim, prihranil bi si precej časa in glasilk, če bi me poslušal in ne bi na dolgo in široko trobil o tem in onem, ko pa sem mu jaz dejansko nakazala zanimanje ...

No, ponudil mi je brezplačen izvod publikacije. In se kmalu zopet slišiva ...

O rimah

Že dolgo nisem pisala nič poučnega. Tudi tokrat ne bom.

Če mi v mojem ljubem mp3jčku (tukaj bi verjetno moral biti vezajček, ampak boste že preživeli) zmanjka baterije, kar se zgodi dosti prepogosto, v avtu poslušam radio. Večino postaj imam prednastavljenih še od prejšnjega lastnika (ker načeloma ne poslušam radia), zato ne vem, na kateri postaji se vrti naslednja reklama (zapisana pretežno po spominu):

Če pravi si gurman,
obišči gostilno Jurman.

In prav vsakič analiziram tole reklamo. Če je v bližini kaka nedolžna žrtev, tudi na glas.

Tako je zadnjič nastradal najdražji, ki pa v reklami ni videl ničesar spornega.

In sem ponovila:

Če pravi si gurmán,
obišči gostilno Júrman.

Pa je rekel, da sem malenkostna.

In zdaj poučni del:

Rima je ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika dalje.

In:

Ritem je enakomerno, urejeno pojavljanje značilnih elementov v delovanju, poteku česa

In v zgornji reklami ni ne rime ne ritma!

Ne, nisem malenkostna ... :P

Hm?

Tudi takole se pride na moj blog:

Ti si pa tak ... slavist!

V prvem letniku je bilo. Bila sem mlada in naivna in idealistična. Prišel je profesor (sedela sem nekje na levi strani dvojke) in nam prebral kratko zgodbo o slavistki: ki navdušeno pripravlja recital nekega obskurnega pesnika in živi le za to, da bi z vejicami mučila otroke.

Kadar čisto potiho in nerazločno (ker vem, kaj nato sledi) povem, kaj študiram, mi sogovornik navadno reče: "Slavisti ste grozni." Nato mi opiše svojo učiteljico slovenščine.

Res, kadar me kdo predstavi kot bodočo slavistko, se mi zazdi, da me v resnici žali. Ker se je tega poimenovanja oprijela podoba pošasti, ki doživlja orgazme ob vejicah na najbolj nenavadnih mestih in se hrani s trpljenjem ubogih dijakov.

In povrhu vseh srednješolskih izkušenj s slavisti so se zdaj neki slavistični norci odločili, da je treba filme (vsaj poskusno) sinhronizirati v slovenščino - da dokažemo, da je slovenščina tega sposobna (kot je dokazoval Dalmatin s prevodom Biblije in Prešeren z nešteto pesniškimi oblikami).

Naj vam prišepnem: slavist je strokovnjak, ki se ukvarja s slovanskimi jeziki in književnostjo, slovenist pa je tisti, ki se ukvarja s slovenskim jezikom ...

Ne naredi tega-pa-tega

Napišem, naj nečesa ne naredijo. In potem naredijo natanko to ... Pa bi si človek mislil, da se tega po koncu pubertete že nekako odvadiš ...

Resno me zanima, kaj človeka prepriča, da naredi natanko tisto, kar mu napis prepoveduje ali odsvetuje ...

Mogoče je pa zapisana beseda popolnoma brez pomena (kaj potemtakem še počnemo tukaj?)? Mogoče bi delovalo, če bi dala slikico s prometnim znakom STOP? Ali pa bi bilo kaj drugače le, če dejanje dejansko onemogočiš? Mogoče pa je treba odrasle vzgajati na Rousseaujev način (če zelo poenostavim: dopuščanje popolne svobode v okolju, ki ga prej prilagodimo tako, da lahko dopustimo popolno svobodo :))?

Svoboda je tako zelo relativna reč ...

J pravi

Moški prekrivajo, ženske umivajo.

(O nujnosti nakupa novega nahrbtnika.)

Predpreteklik?

Pred kratkim sem govorila z neko osebo, katere identiteta, vloga v mojem življenju in podobne podrobnosti niso pomembne za tale zapis.

Je pa dejstvo, da se mi je že med pogovorom nekaj zdelo čudno. Nekaj neoprijemljivega.

Včeraj sem tako mirno brala neko knjigo, ki je prevedena iz švedščine. Prevod je - na žalost - rahlo okoren, uporaba arhaizmov je pogosta (pa ne zaradi vživljanja v čas dogajanja ali nastanka originala - zadeva se dogaja pred približno desetimi leti), najbolj nenavadno pri tem prevodu pa je, da se zelo pogosto uporablja predpreteklik. In tako sem ugotovila, kaj me je tako zmotilo pri pogovoru iz prvega odstavka: živa oseba, ki je od mene starejša največ kakšnih deset let, je v prostem pogovoru uporabila predpreteklik.

Spominjam se stare gospe, ki je umrla pred nekaj leti. Zelo rada mi je pripovedovala zgodbe iz svoje mladosti in je uporabljala tako predpreteklik kot onikanje in jaz, ki sem bila še otroček, sem jo komaj kaj razumela.

Zdaj predpreteklik sicer razumem, ampak je pa v prostem govoru precej nenavaden. Dejansko si le stežka predstavljam situacijo, v kateri bi ga uporabila.

Zdi se mi, da je predpreteklik čas, ki ga bo slovenščina izgubila. Poskusite se spomniti, kaj so vam o predpretekliku povedali v šoli. Ali je kdo rekel, da izumira, da se ga ne uporablja več? Z dvojino, ki jo vsaj napol še vedno uporabljamo, se pa vsi toliko ukvarjajo.

Vikati v celoti ali le na pol?

Tole je en primer "polvikanja":

A ste bla kje na počitnicah?

Pa še za moški spol:

A ste naredu to-pa-to?

Moja gimnazijska profesorica je imela navado reči, da polvikanje pričakuje na trgu pri branjevkah, vsi ostali pa naj jo vikajo.

No, saj razumem, polvikanje je le znak nepoznavanja norme, poleg tega je mnogo drugih jezikovnih pravil, ki so bolj življenjskega pomena, kot je pravilno vikanje, ampak mene kar zabolijo ušesa, kadar kaj takega slišim od kakega komercialista/radijskega napovedovalca (na komercialnih radiih, ki jih pomotoma slišim na lokacijah, kjer nimam vpliva na izbiro postaje :))/govorca v javnem govornem položaju - človeka pač, ki poklicno govori ali pa je govorjenje vsaj zelo prisotno pri opravljanju poklica.

Dejansko sem mnenja, da bi morali vsaj eno leto človekovega šolanja posvetiti osnovnemu izobraževanju za življenje: izpolnjevanje položnic, pisanje prošenj, življenjepisov, branje voznih redov, pravopis (ja, je pomemben) in govorna komunikacija v najbolj običajnih situacijah - pozdravljanje, predstavljanje (sploh po telefonu!) in celo vikanje.

Dvojina pa je dodatni tečaj ... Sem že skoraj obupala nad njo :)

A greve?