Imate par minut?

V preteklih treh dneh sem vztrajno ugotavljala, čemu služijo koledarji ...

Ko sem namreč že četrtič rekla: "Ojej. Ne, takrat v bistvu ne morem, ker sem že dogovorjena/sem takrat kakih 100 kilometrov stran/moram nujno tjapatja," sem sklenila, da bo treba tudi zasebnost spakirati v koledar. In končno razumem prijateljico, ki je že leta nazaj ob vsakem poskusu dogovarjanja za kavo iz torbice potegnila žepni planerček in po poglobljenem študiju vsebine rekla: "Ja, takrat imam 45 minut časa."

Kakorkoli. Imate par minut?

Ne, jaz tudi ne.

O zarečenem kruhu

Tudi vrabci vedo, da se zarečenega kruha največ poje (seveda bi bilo vrabcem ljubše, če bi se nam zareklo še pogosteje, pa bi potem kruh metali v smetnjake, ker revni vendarle nismo, kenede), jaz pa žvečim in premlevam tisti svoj: "Če ne znajo, naj pa ne pišejo!"

Recimo, da sem sebi nekako uspela upravičiti svoje novo delo, zdaj namreč lektoriram. (Tukaj se redni bralci mojih zapisov zgrozite in me pošljete nekam :))

Dejstvo je, da je tokratno lektoriranje velik izziv. Pomembna je hitrost, v nasprotju z besedili v preteklosti (pretežno resna, strokovna besedila) pa je pomembno tudi, da sem dovolj prilagodljiva (saj vemo: termin je pač termin in v skrajnem primeru ima mednarodno/slovensko sopomenko in je težko izumljati toplo vodo, ne ;)). Z neologizmi nimam težav, sprašujem pa se, kako daleč grem lahko pri slengu.

Sem pa pri tem odkrila novo igračko: korpusi besedil so super ;)

Ko bom dobila kakšen odziv, pa sporočim, kako mi je vse skupaj uspelo ...

Ena o lektorjih

Zadnje čase se spet bolj posvečam vprašanju lektoriranja. Če sem bila še pred nekaj leti prepričana, da je lektor nuja, me zdaj ta nuja skrbi. Naj pojasnim.

Po 12 letih šolanja in prav toliko letih slovenščine (oz. v primeru devetletk kar 13 letih) mnogi študentje niso sposobni sami spisati besedila, ki bi bilo pravopisno ustrezno. Ne govorim o obskurnostih, kakršne so stičnosti vezajev in nasploh razna tipkarska navlaka (vse to je le dogovor). Govorim o osnovah: o vejicah na vseh mogočih in nemogočih mestih, o sklonih, ki jih je nekoč vsak mulc znal zrecitirati na pamet, uporaba v stavku pa je čisto druga zgodba, o spolih, o dvojini ... In ne govorim o zapisih na blogih, govorim o diplomah ljudi, ki imajo narejeno maturo in so torej bojda sposobni pisati v slovenščini. Kje se je torej zataknilo? Pravila niso zapletena, pravila izhajajo iz rabe, dejansko se ves čas le poenostavljajo. Kakšen smisel ima, da zna maturant našteti vse vrste odvisnih stavkov, ne zna pa jih ločiti z vejico/vejicami?

Zakaj ljudem ni nerodno v maternem jeziku (načrtno poudarjam ta izraz, ja - in nisem se zmotila, nobena črka ne manjka) kršiti vseh pravil, medtem ko so pripravljeni za tečaje tujih jezikov odšteti stotine in stotine evrov?

In potem še: kako lahko avtor (knjige, članka ali raziskave) sploh dovoli lektorjev poseg? Ne, to vprašanje ni tako zelo trapasto, kot se morebiti zdi. Namreč: tudi lektoriranje se obravnava kot avtorsko delo.

In da ne bo pomote: ne zaničujem dela lektorjev, saj se zavedam, da bi bilo brez njih marsikaj povsem neberljivo. Se pa sprašujem, od kod takšno stanje.

Očarljivo

Zdravstveno zavarovanje je pametno pravočasno urediti in tako sem se tudi jaz včeraj odpravila na lokalno izpostavo ZZZS, da bi tam pustila potrdilo o vpisu. Ja, včeraj - pozno, ampak pravočasno :D

Najprej me je očarala polna "čakalnica" (zakaj je nikoli prej ni bilo ... sploh? pa saj je kot pri zdravniku, klopice in to ...). Potem me je očaral še strojček s številkami. Nekaj je na njih, vedno me očarajo. (In beseda tedna je vsekakor očarljivo.)

No, sem že hotela spustiti tisti pildek v škatlo, na kateri je na veliko pisalo, da je namenjena potrdilom o vpisu, ko sem opazila, da je nad njo precej manjši listek, na katerem je pisalo, naj v škatlo ne vržem potrdila o vpisu. Ker v škatlo ne smemo metati potrdil tisti, ki bomo to ali ono ali stari 26 let v letošnjem študijskem letu.

Nekaj malega sem že vedela o zadevi, me je pa razveselilo, da bom lahko o tehničnih podrobnostih povprašala kar osebno.

Sem vzela številko in čakaaaala ...

Na okencu so mi povedali, kar sem že vedela, nato pa sem povprašala o tehničnih zadevah: me bodo obvestili, da moram priti uredit zavarovanje, dobim kar položnico? So rekli, da so jim rekli, da nas bodo verjetno obvestili. Je pa to nekaj novega in še ne vedo, kako bo potekalo.

Jaz tudi ne.

Amélie Nothomb, S strahospoštovanjem

Vir slike: cangura.com

Zadnjič je Tjaša priporočila knjigico S strahospoštovanjem in ker so Tjašina priporočila že po privzetih nastavitvah vredna vsaj premisleka in ker se jaz vztrajno nočem začeti učiti, sem prebrala tudi to. Učenje ni trpelo preveč, ker je bila knjigica prebrana v dveh večerih (nimam pojma, zakaj se mi zdi nujno napisati, kako dolgo sem brala knjigo; verjetno zato, ker je najpogostejši izgovor za ne-branje pomanjkanje časa ... :D).

Je pa neznansko luštna knjigica o enem letu v japonskem podjetju. Težko bi rekla, da je Amélie-san v tem letu doživljala vzpone in padce, pravzaprav je celo leto le dolg zdrs navzdol ... Simpatično opisan zdrs.

Ja, priporočam ...

Amélie Nothomb, Metafizika cevi

To je ena od tistih knjig, ki so vedno izpostavljene na polici v knjižnici. Vsakič sem šla mimo in me je vsakič malo zamikala (nekaj pa že mora biti na njej, če je vedno na polici ... čeprav je pa tudi malo sumljivo, da je vedno tam), ampak tale metafizika v naslovu me je pa vsakič malo odbila. Zveni hudo resno, ne?

No, v knjižici je luštna pripoved o bogu, ki je cev, o otroku, ki zaživi šele, ko poskusi košček bele belgijske čokolade, o letnih časih, o vodi ... In čeprav si niti v sanjah ne znam več predstavljati, kako otrok doživlja svet okrog sebe, se mi zdi, da je avtorici uspel odličen posnetek otroškega razmišljanja z odraslimi besedami.

Zdaj pa brat! Ima le dobrih 100 strani, prebrano v enem dopoldnevu, na plaži ;)

Porabnik ali uporabnik?

Res me zanima, kaj je bolj prav - proračunski porabniki ali uporabniki? V praksi se menda uporabljata oba izraza: porabniki in uporabniki, čeprav se zdi, da je slednji v zadnjem času prevladujoč ... Oba izraza precej verjetno zaznamujeta isto predmetnost (hm?), saj tudi samim proračunskim u-porabnikom očitno ni jasno, kako in kaj: razvidno že v prvem členu.

Ker pa sem danes ravno prav razpoložena, bom svoje mnenje o zadevi predstavila s citiranjem slavnega (in, ja, starosti primerno zastarelega) sskj:

porábljati -am nedov. (á) 1. delati, da je vedno manj razpoložljivih materialnih dobrin 2. knjiž. uporabljati

uporábljati -am nedov. (á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti (preostala dva pomena sta povsem nerelevantna)

No, kaj mislite, kateri izraz se mi zdi bolj primeren? ;)

Žogica

Sumim, da ni posebne razlike med Žogico Nogico in Žogico Marogico. Obe je napisal isti avtor in pod različnima imenoma se vsi spomnimo iste zgodbe.

Še vedno se spomnim, kako sem šla v prvem razredu gledat predstavo. Menda je bila to nagrada, ker sem bila tako zelo pridna ... Ali nekaj v tem smislu. Sedeli smo na balkonu Prešernovega gledališča, komaj sem videla na oder in pihala sem tako močno, da se mi je zvrtelo. Jasno.

Potem pa sem danes spet videla posnetek lutkovne predstave in se zamislila ... Saj vemo, kako je, ko na nekaj, kar poznaš že celo življenje, pogledaš z odrasl(ejš)imi očmi.

Dedek in babica (z bobnom in lajno, jasno) sta bila tako neznansko osamljena, da sta personificirala, oživila žogo in jo nato obravnavala kot svojega otroka.

Ne vem, če se mi ta pravljica še vedno zdi ljubka in simpatična. Bolj se mi zdi grozljiva slika družbe, v kateri so starejši tako odrinjeni na rob, da se okolici sploh ne zdi čudno, da se pogovarjajo z žogami.

 

Ne, pogovor z mojim avtomobilčkom, ko noče vžgati, ne sodi v to kategorijo pogovorov.

Vejevje II

Sem nekoč naredila napako in v nekem razredu povprašala, kje stoji vejica. Uganete, kaj so mi odgovorili?

Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače.

Seveda so imeli prav. Jaz pa sem želela slišati kaj bolj zapletenega ... Recimo:

Vejico uporabljamo, ko naštevamo, z njo ločujemo stavke (priredne, podredne), pastavke in polstavke.

Recimo. Poenostavljeno. Za splošno rabo je vseeno dovolj, se mi zdi. No, vedeti morate le še, kaj so stavek, pastavek in polstavek. Nekaj malega sem že napisala o vejicah in zapletenih povedih ...

Vejice pa ne stojijo kar povsod, pa čeprav smo se nekoč davno učili, da ob vejici nekoliko pomolčimo. Ja, ko jo vidimo pri branju, naredimo premorček, ne zapišemo pa vejice nujno vsakič, ko pomolčimo.

In se spet bolje počutim ;)

Jih ni nič sram?

Ko sem bila še čisto majhna, sem vzela v roke kemični svinčnik in v eno od svojih knjigic pripisala pravi roman. V pisavi, ki je žal ne znam več brati ... Takrat mi je mama razložila, da se po knjigah ne piše in ne riše in se nasploh z njimi dela lepo. Tako sem kracala le po tistih učbenikih, za katere so učitelji zahtevali, da jih popišemo (približno tista kategorija učiteljev, ki zahteva naslov rdeče barve in ga tudi narekuje: "Tole zdaj zapišite v novo vrstico z rdečo, z velikimi tiskanimi črkami!"), in se težko sprijaznim s teorijami, da je treba po učbenikih pisati. V knjige, ki jih preučujem, lepim pisane odlepljive lističe ali pa si sproti delam izpiske.

In zato me takšnile okraski v knjigi, ki sem si jo izposodila v knjižnici, hudo zjezijo (slaba slikica je, ampak po moje bo vseeno razvidno :)):

Ne samo, da je nekdo pokracal celotno knjigo (od prve do zadnje strani, ja), ki sploh ni njegova, ampak je meni onemogočil hitro branje ...

Upam, da ne počnete take stvari ...

Upam, da ne počnete taki- ... take stvari.

Deklica je po radiu trobezljala o tem ali onem in čeprav je besedo pravilno začela, se je "popravila" ... Kdo bi vedel, kaj jo je tako zmotilo pri rodilniku?

Tokrat samo linkam:

Rodilnik je, rodilnik ni?

nerabimo rodilnik

Višnjev liker?

Nedvomno podpiram deklaracije na izdelkih. Najljubše so mi v domačem jeziku. In to takem jeziku, ki ga ne generira kateri od brezplačnih prevajalnikov.

Ampak včasih se spravim k branju deklaracij v drugih jezikih. Za primerjavo, recimo.

Ko ima takole v slovenščini liker v čokoladnih bonbončkih 2 % alkohola, v nemščini 12, v angleščini pa 12,5, me pa rahlo zaskrbi. Imamo v Sloveniji drugačna merila? Je nekdo pač površno pretipkal? A je dovolj, da deklaracija pač je v slovenskem jeziku, ni pa nujno, da besedilo na njej drži ali da vsaj na daleč spominja na besedila v ostalih jezikih?

In še nekaj. Slovanski jeziki imamo višnjev liker, germanski pa cherry brandy (no v ruščini imajo višnjev brendi). Je to res popolnoma ista zadeva?