Ob spodnjem citatu (citirano po zapiskih kolegice) preprosto ne morem ostati resna:
Rek: frazeologem tipa recenice, vendar ne pregovornega tipa, temvec tak, ki jedrnato izreka druge vrste misli, filozofske ali naravne narave. [...]
Nekako se mi zdi, da Topsi ni imel v mislih prav nicesar smesnega, prav tako pa dvomim, da so se ob takih klobasah smejali njegovi studentje, ki so bojda morali znati vse tole na pamet.
O nujnosti lektorjev sem že pisala.
Dejstvo je, da za vsako strokovno besedilo nujno rabite lektorja. Če je nekdo strokovnjak na svojem področju, še ni nujno, da zna tudi pisati o njem, hkrati pa sem tudi mnenja, da to niti ni potrebno. Naj bo vsak raje strokovnjak na svojem področju.
Zadnjič sem se znašla pred komično situacijo. Kolegici sem poslala v lektoriranje besedilo, ki je pojasnjevalo ta ali oni zakon. In ga dopolnjevalo še z raznimi uredbami in povezavami z drugimi zakoni. In ta kolegica je zadevo zlektorirala zelo dobro ... Težava je bila le v tem, da je zlektorirala tudi nazive uredb in zakonov, v nekaterih primerih pa celo besedila zakonov.
Priznam, napaka je bila tudi moja, ker je nisem posebej opozorila na možnost, da bi prišlo do česa takega (in, roko na srce, sama teh pravopisnih napak ne opazim več), ampak izkazalo se je, kako se obnašamo do lastnega jezika ... Ne bi me čudilo, če bi Zakon o javni rabi slovenščine vseboval kakšno pravopisno napako.
In kot zaključek: če za lektoriranje strokovnega besedila ne boste izbrali agencije, preverite, s kakšnimi besedili se je vaš potencialni lektor že srečal ... Lektoriranje leposlovja je sicer zahtevno opravilo, ampak je žal povsem neuporabno, ko gre za terminologijo določenega področja ...
Pred nekaj minutami me je klical madenič z nekega precej velikega časnika in mi skušal ponuditi neko njihovo izdajo.
Pustimo ob strani, da me dotična izdaja prav zares malo zanima ... Čisto malo.
Težava je bila v njegovem pristopu ...
Govoril je v pogovorni gorenjščini.
V neformalni situaciji me to sploh ne moti, seveda podpiram narečne govore (s čim pa naj se sicer ukvarjam v prostem času ali po diplomi ;)), ampak ko mi nekdo skuša nekaj prodati - sploh po telefonu - se mora pa potruditi, da bo vsak, ki ga pokliče, razumel sporočilo.
Natrosil mi je en kup informacij in to hitro in nerazločno.
Ste že opazili, kako pogosto se zgodi, da skušajo ljudje razna naštevanja skrajšati? Tako, da govorijo hitro in strašno monotono? Dobro, če je govorcu vseeno za vsebino naštevanja, ni problema. Ampak tale me je skušal prepričati, da me revija zanima ravno zaradi tega naštevanja.
Ni me poslušal.
Resno mislim, prihranil bi si precej časa in glasilk, če bi me poslušal in ne bi na dolgo in široko trobil o tem in onem, ko pa sem mu jaz dejansko nakazala zanimanje ...
No, ponudil mi je brezplačen izvod publikacije. In se kmalu zopet slišiva ...
Že dolgo nisem pisala nič poučnega. Tudi tokrat ne bom.
Če mi v mojem ljubem mp3jčku (tukaj bi verjetno moral biti vezajček, ampak boste že preživeli) zmanjka baterije, kar se zgodi dosti prepogosto, v avtu poslušam radio. Večino postaj imam prednastavljenih še od prejšnjega lastnika (ker načeloma ne poslušam radia), zato ne vem, na kateri postaji se vrti naslednja reklama (zapisana pretežno po spominu):
Če pravi si gurman,
obišči gostilno Jurman.
In prav vsakič analiziram tole reklamo. Če je v bližini kaka nedolžna žrtev, tudi na glas.
Tako je zadnjič nastradal najdražji, ki pa v reklami ni videl ničesar spornega.
In sem ponovila:
Če pravi si gurmán,
obišči gostilno Júrman.
Pa je rekel, da sem malenkostna.
In zdaj poučni del:
Rima je ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika dalje.
In:
Ritem je enakomerno, urejeno pojavljanje značilnih elementov v delovanju, poteku česa
In v zgornji reklami ni ne rime ne ritma!
Ne, nisem malenkostna ... :P
V prvem letniku je bilo. Bila sem mlada in naivna in idealistična. Prišel je profesor (sedela sem nekje na levi strani dvojke) in nam prebral kratko zgodbo o slavistki: ki navdušeno pripravlja recital nekega obskurnega pesnika in živi le za to, da bi z vejicami mučila otroke.
Kadar čisto potiho in nerazločno (ker vem, kaj nato sledi) povem, kaj študiram, mi sogovornik navadno reče: "Slavisti ste grozni." Nato mi opiše svojo učiteljico slovenščine.
Res, kadar me kdo predstavi kot bodočo slavistko, se mi zazdi, da me v resnici žali. Ker se je tega poimenovanja oprijela podoba pošasti, ki doživlja orgazme ob vejicah na najbolj nenavadnih mestih in se hrani s trpljenjem ubogih dijakov.
In povrhu vseh srednješolskih izkušenj s slavisti so se zdaj neki slavistični norci odločili, da je treba filme (vsaj poskusno) sinhronizirati v slovenščino - da dokažemo, da je slovenščina tega sposobna (kot je dokazoval Dalmatin s prevodom Biblije in Prešeren z nešteto pesniškimi oblikami).
Naj vam prišepnem: slavist je strokovnjak, ki se ukvarja s slovanskimi jeziki in književnostjo, slovenist pa je tisti, ki se ukvarja s slovenskim jezikom ...
Napišem, naj nečesa ne naredijo. In potem naredijo natanko to ... Pa bi si človek mislil, da se tega po koncu pubertete že nekako odvadiš ...
Resno me zanima, kaj človeka prepriča, da naredi natanko tisto, kar mu napis prepoveduje ali odsvetuje ...
Mogoče je pa zapisana beseda popolnoma brez pomena (kaj potemtakem še počnemo tukaj?)? Mogoče bi delovalo, če bi dala slikico s prometnim znakom STOP? Ali pa bi bilo kaj drugače le, če dejanje dejansko onemogočiš? Mogoče pa je treba odrasle vzgajati na Rousseaujev način (če zelo poenostavim: dopuščanje popolne svobode v okolju, ki ga prej prilagodimo tako, da lahko dopustimo popolno svobodo :))?
Svoboda je tako zelo relativna reč ...
Pred kratkim sem govorila z neko osebo, katere identiteta, vloga v mojem življenju in podobne podrobnosti niso pomembne za tale zapis.
Je pa dejstvo, da se mi je že med pogovorom nekaj zdelo čudno. Nekaj neoprijemljivega.
Včeraj sem tako mirno brala neko knjigo, ki je prevedena iz švedščine. Prevod je - na žalost - rahlo okoren, uporaba arhaizmov je pogosta (pa ne zaradi vživljanja v čas dogajanja ali nastanka originala - zadeva se dogaja pred približno desetimi leti), najbolj nenavadno pri tem prevodu pa je, da se zelo pogosto uporablja predpreteklik. In tako sem ugotovila, kaj me je tako zmotilo pri pogovoru iz prvega odstavka: živa oseba, ki je od mene starejša največ kakšnih deset let, je v prostem pogovoru uporabila predpreteklik.
Spominjam se stare gospe, ki je umrla pred nekaj leti. Zelo rada mi je pripovedovala zgodbe iz svoje mladosti in je uporabljala tako predpreteklik kot onikanje in jaz, ki sem bila še otroček, sem jo komaj kaj razumela.
Zdaj predpreteklik sicer razumem, ampak je pa v prostem govoru precej nenavaden. Dejansko si le stežka predstavljam situacijo, v kateri bi ga uporabila.
Zdi se mi, da je predpreteklik čas, ki ga bo slovenščina izgubila. Poskusite se spomniti, kaj so vam o predpretekliku povedali v šoli. Ali je kdo rekel, da izumira, da se ga ne uporablja več? Z dvojino, ki jo vsaj napol še vedno uporabljamo, se pa vsi toliko ukvarjajo.
Tole je en primer "polvikanja":
A ste bla kje na počitnicah?
Pa še za moški spol:
A ste naredu to-pa-to?
Moja gimnazijska profesorica je imela navado reči, da polvikanje pričakuje na trgu pri branjevkah, vsi ostali pa naj jo vikajo.
No, saj razumem, polvikanje je le znak nepoznavanja norme, poleg tega je mnogo drugih jezikovnih pravil, ki so bolj življenjskega pomena, kot je pravilno vikanje, ampak mene kar zabolijo ušesa, kadar kaj takega slišim od kakega komercialista/radijskega napovedovalca (na komercialnih radiih, ki jih pomotoma slišim na lokacijah, kjer nimam vpliva na izbiro postaje :))/govorca v javnem govornem položaju - človeka pač, ki poklicno govori ali pa je govorjenje vsaj zelo prisotno pri opravljanju poklica.
Dejansko sem mnenja, da bi morali vsaj eno leto človekovega šolanja posvetiti osnovnemu izobraževanju za življenje: izpolnjevanje položnic, pisanje prošenj, življenjepisov, branje voznih redov, pravopis (ja, je pomemben) in govorna komunikacija v najbolj običajnih situacijah - pozdravljanje, predstavljanje (sploh po telefonu!) in celo vikanje.
Dvojina pa je dodatni tečaj ... Sem že skoraj obupala nad njo :)
A greve?
SSKJ pravi:
komunicírati -am nedov. (ȋ) 1. izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se: komunicirajo vsak v svojem jeziku; gluhonema sta uspešno komunicirala s pomočjo dogovorjenih znakov / z njim se ni dalo več komunicirati / v vesoljskem centru komunicirajo s satelitom 2. publ. biti razumljiv, sprejemljiv: ta film slabo komunicira z gledalci
Zadnje čase se je razpasla uporaba glagola komunicirati kot sopomenko glagola sporočati. Malo trapast primer: "Ta film komunicira veliko idejo."
In celo pravopis omenja takšno rabo kot publicistično. Seveda je mogoče takšno rabo slišati le od raznih PR-ovcev (ki niso predstavniki za odnose z javnostjo/javnostmi - tudi na to temo bi se lahko še kakšno reklo, ampak kdaj drugič) in marketinških svetovalcev.
Meni gre pa takšna raba strašno na živce. Četudi velecenjeni avtor Slovnic trdi, da je komunikacija sopomenka sporočanju in ne sporazumevanju (in se večina slovenistov ne strinja z njim ...), je takšna analogija (komunikacija=sporočanje ==> komunicirati=sporočati) vsaj malo sporna.
Predvsem, ker mi ni jasno, zakaj se v zgornjem primeru ne moremo zadovoljiti z "Ta film sporoča veliko idejo."
In zakaj je potrebno vedno in povsod tlačiti tujke, hkrati pa bentiti, da slovenščino izpodrinja angleščina?
Založba Vale-Novak je začela z izdajanjem slovenskih prevodov ene mojih najljubših zbirk. Prvo knjigo - Barva magije - lahko kupite tule.
Že dolgo sem razmišljala, kdo bi lahko bil primeren prevajalec te zbirke. V davni preteklosti (ko smo bili mladi in polni velikih idej ;)) smo celo razglabljali, da je prevajanje popoln nesmisel, ker v slovenščino tole ne bo šlo ... Preveč besednih iger, preveč neprevedljivega.
Prav zato me reeeeees zanima, kako je knjigo prevedla Maja Novak. Maja Novak je pač meni zelo ljuba pisateljica, ampak še ne vem, kakšna prevajalka je.
Zaenkrat sem našla nekaj skupin prevajalcev:
Le kam sodi Maja?
No, za tiste, ki bodo Discworld prvič srečali šele v slovenščini, verjetno ne bo problema, ampak za zasvojence, kot sem jaz ... Bomo videli. Razmišljam, da bi si knjižico v slovenščini kupila ...
in za konec: igrica za vse prave ljubitelje Discworlda.
