23. sep. 2009

Nalivno pero

Nekoč, davno tega so za pisanje uporabljali peresa. Menda so najpogosteje uporabljali gosja. Prirezali in naostrili so jih na poseben način in z njimi se je strašno lepo pisalo. Vsaj tako je trdil moj dedek, ki je tudi mene učil lepopisja. Ubogi revež, če bi videl, kako kracam, bi se obrnil v grobu.

Nekoč, davno tega so pisali s posebnimi peresi (ki niso bila več peresa), v katera se je nalivalo črnilo - na različne načine, jasno. Mama je imela eno takšno pisalo. Tako lepe črke je delalo, čudovite, mehke vijuge, prav po lepopisnih standardih, se mi je zdelo (gor tanka črta, dol debela ali ravno obratno?). Seveda je tudi prav nemarno puščalo, ko sem se lepopisa lotila jaz. Iz šole sem hodila popackana s črnilom, ampak verjetno sem takrat pisala daleč najlepše v življenju.

Zdaj pišemo s pisali, ki jih na srečo ne pulimo gosem, vanja pa prav gotovo že dolgo ne nalivamo več črnila, a jim vseeno pravimo nalivna peresa. Besedotvorje je zanimiva reč, ni res?

Se spomnite še kakega primera, ko lahko iz poimenovanja uganete zgodovino predmeta?

In s čim najraje pišete, ko ne tipkate?

9. sep. 2009

Trescientos osos peludos

Pred časom sem K naučila prvo slovensko besedo. "Prostor," sva se hihitali (se ne spomnim razloga za besedo, hihitanje pa je zagotovo povzročila zgodnja jutranja ura), nato pa sem prav začudeno vprašala: "Ne znaš nobene slovenske kletvice? Si prepričana?" Ker, vemo, vedno se najprej naučiš kletvic. "Povej mi kakšno." "Joj, nobene se ne spomnim." (Je bila pač res zgodnja jutranja ura.)

Potem sem dolgo tuhtala in ugotovila, da Slovenci res nimamo veliko kletvic (in psovk in kar je še te zalege; prepričana sem, da ne uporabljam pravega izraza, ampak boste že preživeli). Večino smo si prisvojili z juga, kakšno s severa in zahoda.

Potem imamo pa take, nedolžne kletvice: tristo kosmatih (medvedov), prmejdunej pa krščen matiček in podobno. Madonca, le zakaj je Matičkov krst nekaj tako znamenitega, da je pristal v slovenski kletvici? (Morda to izhaja iz kake biblijske zgodbe?) In kaj nam to pove o nas kot narodu? Da nas fascinirajo takosmati (ti so lahko tako hudiči kot medvedje) in krst in Dunaj?

K je nazadnje dobila svojo slovensko kletvico. Tristo kosmatih medvedov.

Ko sva nekaj dni kasneje o tem razlagala C, je prasnil v smeh. "Trescientos osos peludos, tristo kosmatih medvedov," se je smejal, da je odmevalo. V španščini celo takele "kletvice" zvenijo zares, se vam ne zdi?