Medenjaki

Ko se začne temniti okrog dveh popoldne (preverjeno), me prime, da bi pekla. Nujno. Vsako leto. In vsako leto se zapičim v recept, ki je karseda zapleten (se slučajno spomnite lanskih janeževih upognjencev in točno sedmih minut mešanja?). Celo če obstaja preprost recept, bom našla zapletenega.

Tokrat sem se spravila na medenjake. Če vemo, da medu sploh ne maram, da celo vonj po medu name nima posebej dobrega vpliva (predstavljajte si mamino žalost, ko sem bruhala že po eni sami žlički medu, v shrambi pa je čakalo še nekaj litrov tega čudežnega naravnega zdravila, ki ga je redno poklanjal stric), je zanimivo, da imam medenjake pravzaprav zelo rada. In če vemo, da med name res nima dobrega vpliva, je zelo zanimivo, da sem se lotila recepta, ki zahteva precej ... medu ...

No, po drugi strani pa je baje moja babica strašno rada pekla medenjake (čeprav je to očitno počela dolgo pred mojim rojstvom, saj se jaz spomnim le peke kruha in povitic) in nekako sem upala, da sem podedovala vsaj talent za medenjake, če sem že sposobna speči kruh brez zrnca soli.

Hm, da bo namesto testa nastala močnata kepa, ki se nikakor ni hotela držati skupaj, je bilo pričakovati. Prav tako bi bilo možno predvidevati, da bo končni izdelek pretrd. Ali da bo kaj drugega narobe. Vse to je bilo mogoče pričakovati. Ni pa bilo mogoče pričakovati, da bodo vse te sestavine (v točno določenem zaporedju) dale nekaj tako zelo ... brezveznega ...

Na srečo je ostalo nekaj beljaka in sladkorja ... Upam, da se mi vsaj španski vetrci ne sfižijo ...

Škorenjčki

Ker imam vsako leto navado kupiti kakšne ljubke, poceni, a izredno nekvalitetne škorenjce (ki jih nato obujem mogoče trikrat in to v lepem vremenu), sem se letos tega podviga lotila zelo premišljeno: vnaprej sem določila, kakšen material želim, kakšen podplat mora biti (saj vemo, kako prijetno je po sveže zamrznjeni pokrajini stopicljati s popolnoma gladkimi podplati), izbrala pa sem tudi ceno, preko katere ne grem. Ni tako zelo nizka (vsaj glede na moj mesečni dohodek), lani pa je bilo mogoče za tak znesek dobiti marsikaj.

Odločila sem se tudi, da ne bom diskriminirala in bom obiskala tudi tiste trgovine s čevlji, za katere vem, da imajo obupno izbiro/so predrage/so prepoceni/imajo neprijetno osebje ...

In tako sem šla (brez čokoladic iz reklame ;)): od trgovine do trgovine, od nakupovalnega središča do nakupovalnega središča, od prodajalca do prodajalca. Prodajalci so v večini primerov strašno nezainteresirani in puščajo neprijeten vtis - če jim je težko za par sekund umakniti pogled z računalniškega ekrana, naj vsaj odmrmrajo nekaj v odgovor, ko jih pozdravim ...

Im moji škorenjčki ... V najboljšem primeru so izpolnjevali dva kriterija: material in podplat - vendar so moj proračun prekoračili za najmanj 45 evrov ... Kar je preveč, da bi se tolažila, da je samo par evrov ... V enem od primerov je bila celo cena primerna, pa so bili sestavljeni iz celotnega spektra drekastih barv. Ena od prodajalk me je hotela prepričati, da platneni škorenjčki lepo dihajo, jaz pa sem si jih skušala predstavljati v snegu ... In tako naprej ...

Očitno bom torej tudi letos najverjetneje sneg pregazila v ... bulerjih.

Piskanje

Odkar smo tudi v Sloveniji začeli uporabljati evre, sem navajena, da v vseh trgovinah preverjajo pristnost bankovcev. Ponekod piskajo s tistimi malimi obeski za ključe. Drugje imajo strojčke, v katere vtaknejo bankovec. Ti strojčki so v nekaterih trgovinah tudi zabavna popestritev nakupa, saj bankovca ne vržejo nujno blagajničarki (ali blagajniku, no ;)) v roke, ampak ga izpljunejo na drugi strani. Uboga prodajalka pa ga seveda divje hiti lovit po trgovini. Absurdno je seveda, da preverjajo prav vse bankovce (ja, tudi za 5 evrov), ob plačilu s čim večjim (50 ali bognedaj 100 evrov) pa te že sumničavo gledajo ...

Potem sem pa pred nekaj časa nekaj malega nakupovala v Avstriji (če upoštevamo zastoje na cestah, je Celovec za večino Gorenjcev pač bližje kot Ljubljana ;)). In nikjer nobenega piskanja z obeski, nobenih mašinc za preverjanje pristnosti evrčkov ... Pa sem prepričana, da v Avstriji prav toliko ponarejajo kot pri nas ...

In sem šla danes registrirat avto. Gotovina, jasno, v enem obroku (ko sem si drznila avto zavarovati na obroke, se je zadeva izkazala za nadvse neprijetno - če začnem pri (ne)izbiri datuma plačila, nadaljujem pri obveznih dodatnih zavarovanjih, čudaškem obračunavanju obrokov ...), tukaj in zdaj. Potegnem iz denarnice tistih 500 evrov (nene, ne v enem kosu, saj bi me zaprli ;)) in čakam, koliko časa bomo pa tokrat piskali (samo tri stotake sem namreč premogla, ostalo pa po 20).

Nismo nič piskali, nobena mašinca ni premetavala denarja, samo gospodična na drugi strani stekla je preštela bankovce in mi vrnila razliko.

Ne, nisem popolnoma bankrotirala ... Samo malo sem ...

Sanjska služba

Pravkar se je znašlo v mojem poštnem nabiralniku - sporočilce študentskega servisa:

STATIST V ODDAJI, ponedeljek, 27.10, RTV, 9 €/oddajo, pričetek ob 13h

Zdaj končno vem, zakaj je toliko mladine v občinstvu.

Vprašanje pa je, ali je 9 evrov dovolj, da se človek smehlja butastemu programu ...

Še ena sanjska služba ;D

Ena o lektorjih

Zadnje čase se spet bolj posvečam vprašanju lektoriranja. Če sem bila še pred nekaj leti prepričana, da je lektor nuja, me zdaj ta nuja skrbi. Naj pojasnim.

Po 12 letih šolanja in prav toliko letih slovenščine (oz. v primeru devetletk kar 13 letih) mnogi študentje niso sposobni sami spisati besedila, ki bi bilo pravopisno ustrezno. Ne govorim o obskurnostih, kakršne so stičnosti vezajev in nasploh razna tipkarska navlaka (vse to je le dogovor). Govorim o osnovah: o vejicah na vseh mogočih in nemogočih mestih, o sklonih, ki jih je nekoč vsak mulc znal zrecitirati na pamet, uporaba v stavku pa je čisto druga zgodba, o spolih, o dvojini ... In ne govorim o zapisih na blogih, govorim o diplomah ljudi, ki imajo narejeno maturo in so torej bojda sposobni pisati v slovenščini. Kje se je torej zataknilo? Pravila niso zapletena, pravila izhajajo iz rabe, dejansko se ves čas le poenostavljajo. Kakšen smisel ima, da zna maturant našteti vse vrste odvisnih stavkov, ne zna pa jih ločiti z vejico/vejicami?

Zakaj ljudem ni nerodno v maternem jeziku (načrtno poudarjam ta izraz, ja - in nisem se zmotila, nobena črka ne manjka) kršiti vseh pravil, medtem ko so pripravljeni za tečaje tujih jezikov odšteti stotine in stotine evrov?

In potem še: kako lahko avtor (knjige, članka ali raziskave) sploh dovoli lektorjev poseg? Ne, to vprašanje ni tako zelo trapasto, kot se morebiti zdi. Namreč: tudi lektoriranje se obravnava kot avtorsko delo.

In da ne bo pomote: ne zaničujem dela lektorjev, saj se zavedam, da bi bilo brez njih marsikaj povsem neberljivo. Se pa sprašujem, od kod takšno stanje.

Pešci

V Kranju smo imeli nekoč neko cestico (kot mi je nekoč nek Nekranjčan razložil, v Kranju nimamo nobenega trga, zato po analogiji verjetno ne premoremo nobene zaresne ceste - no, tole sem celo jaz imenovala cestica ... miniaturna je), kjer so bili na zelo majhnem razmaku kar trije prehodi za pešce. Verjetno mi ni treba poudarjati, da je bila velika verjetnost, da je (uvideven) avtomobilist ustavil na vseh treh prehodih. Zanimivo pa je, da so ljudje še najraje to cestico (ki si tega imena niti ne zasluži) prečkali povsod okrog zeber. Zdaj je ta "cestica" zaprta za promet, ljudje pa - hodijo po zebrah.

Tudi v Ljubljani sem opazila podoben fenomen - po Wolfovi, ki je zdaj namenjena le pešcem, se hodi po pločnikih, čeprav smo jo prej prečkali vsepovsod v še tako gostem prometu.

Ljudje smo čudni, res.

Ojej ...

Ko sem gledala Wall-Eja, sem bila prepričana, da je takšna prihodnost še zelozelozelo daleč ...

Ampak ni ...

Komaj čakam: ne samo, da bodo družine hodile (?) na družinske izlete le še v nakupovalne centre, še na teh "izletih" ne bodo rabili hoditi ...

Pa prosim, ne recite, da ste pri nas že videli kaj takega ...

Instant shujševalna

Začelo se je v sredo zvečer, ko me je nekaj zažulilo v trebuščku ("tak čuden ... občutek v trebuhu"). Sem se odločila, da je posledica odličnih prehranjevalnih navad in nekako zaspala.

Zjutraj me je žuljenje prebudilo in pristala sem na stranišču. In se znebila skoraj vse prejšnji dan zaužite hrane (preostanka pa v drugi etapi). Tokrat sem za težavo okrivila tiramisu - sploh po tem, ko je Krfjolca v isti kavarni dobila "rahlo" porumenelo skutno tortico (za katero natakarica ni vedela, kako dolgo je že v vitrini - hm, odlična izkušnja, ni kaj).

Med hibernacijo in spanjem sem si privoščila tudi visenje na računalniku (alternativa bi bilo buljenje v strop in nikakor se ne morem prepričati, da bi to res lahko počela) in ugotovila, da sem v bistvu verjetno že spet žrtev tiste prisrčne enodnevne viroze, ki je pred nekaj leti že zbila tri kile z mene.

No, zdaj sem menda že kar v redu, le s hrano je težko, saj jem kot dojenček: vsakih par ur, nujno in nepreklicno, ampak zelo zelo malo.

Spodaj

SubSub ima v mojem srcu seveda posebno mesto. Resda se v tem klubu ne zadržujem več ravno pogosto, ampak je bil pa prvi. Ja, v časih, ko sem izbiro glasbe še prepuščala ljudem z izpitom za avto (še dobro, da smo imeli podoben okus ;)), smo v SubSubu preživeli kar precej časa. Že nekaj časa je nazaj, nekoliko prenovljen (vsaj neskončnih ogledal ni več po stenah) in z osebjem, ki mu ni odveč redno prazniti in čistiti mizice v "kadilnici".

Imajo pa tudi zanimive varnostnike ...

Na Blogorolinem partiju je zahteval osebno izkaznico od vsakogar - čeprav so bili nekateri zelo očitno polnoletni. In torej ni bilo mogoče preverjanja osebne razumeti kot kompliment ;) To je bilo ravno v času po moji prometni nesreči, ko sem dokumente redno pozabljala vsepovsod, in sem tako svojo polnoletnost dokazovala z že nekaj let neveljavno osebno izkaznico, s čimer sem si prislužila predavanje o osebnih dokumentih ...

Včerajšnji je med drugim preprečeval fiktivne pretepe (nek znanec je preveč doživeto pripovedoval o nekem pretepu), prepovedoval parkiranje biciklov prav pred vhodom (razumljivo) in skrbel za javno moralo: ko je skušal vstopiti dečko, ki je razkazoval spodnjice, je varnostnik od njega zahteval, naj si najprej popravi hlače ... :)

Fino je bilo :)

Ks-ks

Grem mimo lokala, mimo katerega moram, preprosto ni nobene druge poti, nujno moram mimo, pa čeprav bi se mu reeees rada izognila.

Ks-ks.

Prvič sem kar preslišala, drugič sem zvok pripisala naključju, tretjič sem bila že pozorna ... Četrtič in vsakič naslednjič sem bila besna.

Našla sem način, da se lokalu izognem. Parkiram na čisto drugem koncu in se mu približam z druge smeri, napad iz zasede, takorekoč. Ja, rešitev je učinkovita. Tako učinkovita, da se polenim, nisem več na preži, popustim ...

Ks-ks.

Me jezi, veste. Ne le, da si ne zaslužim vljudnega pozdrava, imena, mogoče mahanja, niti žvižganja nisem vredna ... (Priznam, tudi na žvižganje se ne bi odzvala drugače kot z besno stisnjeno čeljustjo ...)

Drage dame, si predstavljate, da sedite pred lokalom in kos mesa, ki se sprehaja mimo, pozdravite s "ks-ks"?

V ponedeljek sem prižgala računalnik, ta pa je najprej nekaj javkal, nato je nekaj sitnaril, potem pa je na čisto črnem ekranu enakomerno utripala črtica: _. Sklenila sem, da bo najboljša rešitev za utripajoči problem počitek. Zato sem računalnik ugasnila.

Poleg tega sem v ponedeljek pogrešila čisto svežo, še toplo bančno kartico. Sicer na tistem računu ni prav dosti, ampak sem se v ponedeljek zavedla tudi, da je terjanje dolgov zelo naporna in redko učinkovita reč, mene pa prav v kratkem čaka finančni zalogaj leta - registracija in zavarovanje avtomobila (pa se človek vpraša, kakšen je smisel, ko pa tudi kot oškodovani v prometni nesreči ne dobiš kaj dosti, če ni avto ravno iz tovarne ...).

No, v ponedeljek sem hudo slabo spala. Premišljevala sem o vseh finančnih težavah, ki jih imam trenutno (potem še o preteklih, nato o prihodnjih, potem pa še o finančnih težavah vseh, ki jih poznam). Ko mi je zmanjkalo finančnih težav, sem se osredotočila na službe, nato na partnerske odnose, potem sem se mučila z okoljskimi težavami, nazadnje pa me je skbelo že kar vse po vrsti ...

V službo sem prišla sitna kot le k(d)aj, nadrla vse po vrsti, kartice nisem našla na standardnih mestih (ni je bilo nikjer v moji gromozanski torbi, prav tako je ni bilo nikjer v avtu - in prav res sem pogledala tudi pod sedeže, kjer sem našla celo nekaj kun in lip :)), računalnik pa me je pozdravil z _. (In potem je J mirno rekel, da je gotovo crknil disk ...)

Potem sem še malo sitnarila, nato pa me je presenetilo spoznanje, da se mi slabe reči dogajajo, ko sem zoprna, in da je življenje prav prijetno (ali pa vsaj znosno), kadar sem dobre volje. In sem se načrtno spravila v boljšo voljo. Res.

Potem sem računalnik odvlekla k najdražjemu, kjer ni več utripala tista črtica, ampak se je računalnik prav lepo normalno prižgal (saj ne vem, če bi to povedala naglas ... skoraj vedno pri težavah z računalnikom pomaga, da ga nekam odnesem).

Potem pa sem tisto svežo, še toplo kartico našla na pisalni mizi v pisarni ...

Naključje ali moč pozitivnega mišljenja? In še pomembneje: mislite, da bi lahko dobro služila z motivacijskimi seminarji, če se naučim tole zgodbo povedati dovolj prepričljivo? ;)

Zaročena

Med enim od brskanj med TV-programi sem naletela na tisto programsko mašilo, ki se mi zdi celo bolj neprebavljivo kot polurne reklame za "tvizi" (tisti gospe sem pripravljena lastnoročno in relativno neboleče populiti vse dlake z obraza, samo naj že neha razlagati o njih): domače video posnetke.

Tokrat sem ob posnetkih kar obstala, saj so prikazovali različna snubljenja (kako samovšečen mora biti moški, da najprej posname snubljenje, nato pa to pošlje na televizijsko oddajo? no, razumem, če je mišljeno kot maščevanje ob ločitvi :)). Moški so na različne, bolj ali manj izvirne načine snubili, dekleta pa so ... Vreščala! Bila so noro srečna, strašansko glasna in neznansko presenečena. Seveda tega ne razumem - že poroka sama se mi zdi nekaj povsem nepotrebnega (priimek lahko zamenjam tudi brez ceremonij :)), divje presenečenje pa se mi zdi prav tako nenavadno, saj - domnevam - verjetno lahko predvidevaš, kdaj se zveza približuje tistemu usodnemu trenutku.

Kakorkoli.

Danes sem se vseeno zaročila. V sanjah. Nisem vreščala, niti posebej presenečena nisem bila. Prstan je bil strašno lep, ogromen in lesen. In ne najdražji ne jaz nisva vedela, na katero roko gre ...

Pa naj še kdaj kdo reče, da televizija nima slabega vpliva na mularijo ;)

Kartice, klubi, popusti, kajpavemkajševse

Šla sem v trgovino enega od tistih trgovcev, ki imajo svoje kartice in klube in kajpavemkajševse. Me je poslala mama, ker naj bi imeli strašno poceni eno reč (pa ni bila poceni, da ne bo pomote, še dražja je bila kot drugje).

Potem sem se postavila v vrsto, kjer sta pred mano že stali dve gospe, ena je ves čas čebljala, drugi pa to ni bilo posebej všeč. Čebljajoča je med čebljanjem seveda pozabila svojo popustno kartico, na katero jo je spomnila tadruga in ji - seveda - namignila, da morebiti preveč čeblja, saj sicer zagotovo ne bi pozabila kartice.

Potem sem počasi prišla na vrsto jaz, ki nisem imela kartice. Čeprav je očitno v tej trgovini tako, da se vanjo pač hodi le s kartico, kajne? (Sumim, da se v dotični trgovini dejansko splača kupovati le s kartico ...)

In je gospa, tista, ki ni kaj dosti čebljala, ponudila, da mi posodi svojo kartico, če bom potem kaj ceneje dobila, kar sem pač kupovala ...

Ne, cena ni bila prav nič nižja, dobila pa sem ... komplet za badminton!

Očarljivo

Zdravstveno zavarovanje je pametno pravočasno urediti in tako sem se tudi jaz včeraj odpravila na lokalno izpostavo ZZZS, da bi tam pustila potrdilo o vpisu. Ja, včeraj - pozno, ampak pravočasno :D

Najprej me je očarala polna "čakalnica" (zakaj je nikoli prej ni bilo ... sploh? pa saj je kot pri zdravniku, klopice in to ...). Potem me je očaral še strojček s številkami. Nekaj je na njih, vedno me očarajo. (In beseda tedna je vsekakor očarljivo.)

No, sem že hotela spustiti tisti pildek v škatlo, na kateri je na veliko pisalo, da je namenjena potrdilom o vpisu, ko sem opazila, da je nad njo precej manjši listek, na katerem je pisalo, naj v škatlo ne vržem potrdila o vpisu. Ker v škatlo ne smemo metati potrdil tisti, ki bomo to ali ono ali stari 26 let v letošnjem študijskem letu.

Nekaj malega sem že vedela o zadevi, me je pa razveselilo, da bom lahko o tehničnih podrobnostih povprašala kar osebno.

Sem vzela številko in čakaaaala ...

Na okencu so mi povedali, kar sem že vedela, nato pa sem povprašala o tehničnih zadevah: me bodo obvestili, da moram priti uredit zavarovanje, dobim kar položnico? So rekli, da so jim rekli, da nas bodo verjetno obvestili. Je pa to nekaj novega in še ne vedo, kako bo potekalo.

Jaz tudi ne.