Lektorji malo drugače

O nujnosti lektorjev sem že pisala.

Dejstvo je, da za vsako strokovno besedilo nujno rabite lektorja. Če je nekdo strokovnjak na svojem področju, še ni nujno, da zna tudi pisati o njem, hkrati pa sem tudi mnenja, da to niti ni potrebno. Naj bo vsak raje strokovnjak na svojem področju.

Zadnjič sem se znašla pred komično situacijo. Kolegici sem poslala v lektoriranje besedilo, ki je pojasnjevalo ta ali oni zakon. In ga dopolnjevalo še z raznimi uredbami in povezavami z drugimi zakoni. In ta kolegica je zadevo zlektorirala zelo dobro ... Težava je bila le v tem, da je zlektorirala tudi nazive uredb in zakonov, v nekaterih primerih pa celo besedila zakonov.

Priznam, napaka je bila tudi moja, ker je nisem posebej opozorila na možnost, da bi prišlo do česa takega (in, roko na srce, sama teh pravopisnih napak ne opazim več), ampak izkazalo se je, kako se obnašamo do lastnega jezika ... Ne bi me čudilo, če bi Zakon o javni rabi slovenščine vseboval kakšno pravopisno napako.

In kot zaključek: če za lektoriranje strokovnega besedila ne boste izbrali agencije, preverite, s kakšnimi besedili se je vaš potencialni lektor že srečal ... Lektoriranje leposlovja je sicer zahtevno opravilo, ampak je žal povsem neuporabno, ko gre za terminologijo določenega področja ...