Naslovi

V četrtek sem bila v gledališču. Zdržala sem do konca, čeprav je bila predstava precej zamorjena, dolga 3 ure in sedeži v gledališču niti malo udobni ... Uprizoritev kot taka mi je bila všeč, sama drama pa ne preveč (sploh en lik je bil nadležen, ena hiperoptimistična dečva, ki je imela še reeees tečen glas). Najslabši del predstave so bili nadnapisi (trojezična predstava pač) - z mojim ubornim znanjem nemščine (tromesečni tečaj!), ugibanjem poljščine (pač že dolgo preučujem zgradbo slovanskih jezikov in tako vsaj zahodno- in južnoslovanske že kar obvladam) in poznavanjem slovenščine sem ugotovila, da so nadnapisi zgrešeni (noro, ko je Nemka govorila slovensko, so bili nadnapisi v slovenščini skoraj povsem drugačni :)), da ne omenjam zaostajanja, prehitevanja ali kar neprikazovanja. (Pravopisnih napak, polovičnega pogovornega jezika, slovničnih podrobnosti pa ne bom poudarjala ...)

No, v gledališče hodim že nekaj let. V kranjskega, ker si ga lahko privoščim. Pa še v Dramo grem včasih, ko me v to prepriča ta ali ona prijateljica, ki dela tam. Drama je kljub vsemu precej draga (da ne omenjam še stroškov prevoza in dejstva, da se predstave končujejo precej pozno ...).

Na srečo sem odposlušala že kakšno predavanje o dramatiki in me zato ne odbijajo naslovi. Recimo: Nekaj dragega in popolnoma neuporabnega se mi zdi precej zabaven naslov, izkazalo pa se je, da je to taka tipična komedija s seksualnimi namigi, situacijsko komiko itd., tip komedije, ki mene pušča popolnoma hladno, Zabava za rojstni dan pa bi zvenela precej dolgočasno, če je ne bi napisal Harold Pinter.

Pri literaturi je podobno. Vrata zvenijo precej neprepričljivo, ampak ker sem jih morala prebrati za nek izpit, me je Jani Virk očaral. Po drugi strani pa se zanimivi naslovi vse prepogosto izkažejo za znanilce dolgočasne vsebine.

Tako sem opazila veliko napako, ki jo pogosto delam pri učenju: preskočim vse naslove in vse, kar je poudarjeno. Navadila sem se namreč, da naslovi niso pomembni ...