Nedvomno nedvomno in nedvoumno ni enako kot nedvoumno

Danes sem nekaj brskala po tistem Žurnalu, ki ga dobimo v nabiralnik vsako soboto, in v enem od člankov zasledila poved:

Zaposlenih je za trenutni in prihodnji obseg poslovanja Iskraemeca nedvoumno preveč.

Do neke mere me že poznate, zato veste, da sem se zapičila v tistile nedvoumno. Kaj me muči? Jah, to, da se nedvomno in nedvoumno hudo prepogosto rabita kot sinonima, pa to nikakor nista.

Saj je preprosto, kajne, ne rabimo niti našega prijatelja, SSKJ, da bi to preverili. Kar je nedvomno, ne dopušča dvoma. Kar je nedvoumno, ni dvoumno, torej ne dopušča dveh (ali več) razlag.

Kako bi bilo lahko zaposlenih dvoumno preveč, si ne znam predstavljati, medtem ko si je dvom v odvečnost nekaterih delavcev mogoče zamisliti, kajne?

Ena o elektronski pošti ...

Ker prejemam na kupe elektronskih sporočil, takšnih in drugačnih, lahko napišem kaj o njih ... Ne verjamem, da bom zaradi tega zapisa dobila kaj dosti manj čudnih sporočil, ampak upam pa lahko, kenede.

Poudarim naj še, da tale navodila ne veljajo za elektronsko pošto med prijatelji ;) No, razen 2. točke ;)

Začnimo na začetku ...

1. E-naslov

Če za komunikacijo preko blogov ali raznih klepetalnih programov, za prijavo na forume in na strani, ki jim ne zaupate preveč, uporabite e-naslov v stilu "princeskatynchika_xxx@domena.com" ali "jstsmsosedovjanez@domena.com", to sploh ni problematično, zdi se mi celo smiselno. Če se prijavite na zaposlitveni oglas (tudi za študentsko delo), napišete pritožbo nad neko storitvijo ali pošljete neko povpraševanje s takimle elektronskim naslovom, pa nikar ne pričakujte, da vas bodo prejemniki jemali resno. Za takšne namene si poskusite pri katerem od ponudnikov brezplačnih elektronskih predalov ali pri vašem ponudniku interneta (če obstaja ta možnost) nastaviti elektronski naslov, sestavljen iz imena in/ali priimka (npr. ime.priimek@domena.com, priimek@domena.com, uporabite lahko tudi npr. začetnico imena: i.priimek@domena.com).

2. Naslovnik

Seveda o tem čivkajo že vrabci, ampak bom ponovila: pošiljanje e-sporočila na stotine (ali desetine) naslovov, ki jih vse vnesete v polje "za" ali "to", ni higienično. Tako prav vsem na tem seznamu pošljete prav vse e-naslove s tega seznama. Če so to prijatelji ali ljudje, za katere je pomembno, da vidijo, komu vse je bilo sporočilo poslano, je situacija malo drugačna. Če pa govorimo o ljudeh, ki se ne poznajo med sabo, ali ne bi želeli, da je njihov e-naslov razposlan na vse mogoče naslove, jih naštejte v polju "bcc" ali "skrita kopija", v polje "za" pa lahko vpišete kar svoj e-naslov. Obstaja še polje "cc" oz. "kopija", vanj pa boste vnesli naslove tistih, ki morajo biti obveščeni o vsebini e-sporočila, niso pa naslovniki.

3. Naslov

Če dobim e-sporočilo z naslovom "NUJNOOOOO!!!!!!", pričakujem, da me bo v njem čakala srce parajoča zgodba s fotko otročka/legla kužkov/kaj podobnega (resničnost navedb takšnih sporočil lahko preverite tule: snopes.com), zato takšen naslov e-sporočila verjetno ni smiseln. Prav tako naj naslov sporočila ne bo "Živjo.", "Rabim pomoč" ali ":)", nikakor pa tega polja ne puščajte praznega (v kupu prejetih sporočil se sporočila brez naslova hitro izgubijo). V naslovu sporočila zelo kratko opišite, zakaj pišete: namesto "Prošnja" zapišite "Prošnja za delo", namesto "Ne dela" napišite recimo "Težava pri prebiranju elektronske pošte", namesto "Kad" lahko napišete "Povpraševanje - kad model št. 12345".

Več pa naslednjič ...

Gotovo so bili losi ...

Dobila sem paket. Tokrat ni šel v nabiralnik.

Rodilnik. Že spet.

O tem sem že pisala, pa me vseeno fascinira - javna raba rodilnika:

"[...] da njihov prihajajoči pisarniški paket Office 2010 ne bo mogoče uporabljati na 64-bitnih operacijskih sistemih Windows XP in Windows Server 2003"

Sem mislila, da je bila napaka posledica hitrega objavljanja - saj veste, kot na nekaterih portalih, ki najprej objavijo članek in ga šele kasneje lektorirajo ... Pa je napaka še vedno tam ...

Brezplačni prevodi ...

Ker je med daleč najpogostejšimi besednimi zvezami, ki obiskovalce privedejo na moj blog, še vedno "brezplačni prevodi", naj vsem iskalcem namignem tole: malo denarja - malo muzike.

Potem pa še tole:

• Amebis Presis;
• gugl translate;
• najdijevi slovarji (tu ne morete prevajati celotnih tekstov, ampak upam, da jih tudi z guglovim ali amebisovim prevajalnikom ne boste).

Da smo si na jasnem - te povezave uporabljajte le za to, da lažje razumete besedilo. Za zaresne prevode pa najemite zaresne prevajalce. Razen, če želite svojim strankam zelo očitno pokazati, da jih ne spoštujete ...

Prisluškovanje v gledališču

Popolna tišina. Čista tema. Tri starejše gospe v gledališču.

A: A se ne bo nič zgodilo? Iz prve vrste en tih šššššš.

B: Ja, ne vem ... A se je sploh že začelo? Malce bolj glasen ššššš iz druge vrste.

C: A bo kar ves čas takale tema? Ššššš z več koncev dvorane.

A: A veš, jaz pa po navadi ob takem času kar zaspim pred televizijo ... Iz prve vrste: "A boste že enkrat tiho?"

Nalivno pero

Nekoč, davno tega so za pisanje uporabljali peresa. Menda so najpogosteje uporabljali gosja. Prirezali in naostrili so jih na poseben način in z njimi se je strašno lepo pisalo. Vsaj tako je trdil moj dedek, ki je tudi mene učil lepopisja. Ubogi revež, če bi videl, kako kracam, bi se obrnil v grobu.

Nekoč, davno tega so pisali s posebnimi peresi (ki niso bila več peresa), v katera se je nalivalo črnilo - na različne načine, jasno. Mama je imela eno takšno pisalo. Tako lepe črke je delalo, čudovite, mehke vijuge, prav po lepopisnih standardih, se mi je zdelo (gor tanka črta, dol debela ali ravno obratno?). Seveda je tudi prav nemarno puščalo, ko sem se lepopisa lotila jaz. Iz šole sem hodila popackana s črnilom, ampak verjetno sem takrat pisala daleč najlepše v življenju.

Zdaj pišemo s pisali, ki jih na srečo ne pulimo gosem, vanja pa prav gotovo že dolgo ne nalivamo več črnila, a jim vseeno pravimo nalivna peresa. Besedotvorje je zanimiva reč, ni res?

Se spomnite še kakega primera, ko lahko iz poimenovanja uganete zgodovino predmeta?

In s čim najraje pišete, ko ne tipkate?

Trescientos osos peludos

Pred časom sem K naučila prvo slovensko besedo. "Prostor," sva se hihitali (se ne spomnim razloga za besedo, hihitanje pa je zagotovo povzročila zgodnja jutranja ura), nato pa sem prav začudeno vprašala: "Ne znaš nobene slovenske kletvice? Si prepričana?" Ker, vemo, vedno se najprej naučiš kletvic. "Povej mi kakšno." "Joj, nobene se ne spomnim." (Je bila pač res zgodnja jutranja ura.)

Potem sem dolgo tuhtala in ugotovila, da Slovenci res nimamo veliko kletvic (in psovk in kar je še te zalege; prepričana sem, da ne uporabljam pravega izraza, ampak boste že preživeli). Večino smo si prisvojili z juga, kakšno s severa in zahoda.

Potem imamo pa take, nedolžne kletvice: tristo kosmatih (medvedov), prmejdunej pa krščen matiček in podobno. Madonca, le zakaj je Matičkov krst nekaj tako znamenitega, da je pristal v slovenski kletvici? (Morda to izhaja iz kake biblijske zgodbe?) In kaj nam to pove o nas kot narodu? Da nas fascinirajo takosmati (ti so lahko tako hudiči kot medvedje) in krst in Dunaj?

K je nazadnje dobila svojo slovensko kletvico. Tristo kosmatih medvedov.

Ko sva nekaj dni kasneje o tem razlagala C, je prasnil v smeh. "Trescientos osos peludos, tristo kosmatih medvedov," se je smejal, da je odmevalo. V španščini celo takele "kletvice" zvenijo zares, se vam ne zdi?

Kava, coffee, café, Kaffee ...

Sem zadnjič ugotavljala, kaj se mi zdi najbolj mučno, ko pridem nekam v tujino. Nikakor me ne motijo čudni (pozdravni) običaji (no, mogoče so me motili provansalski pozdravi, ko nikoli nisem prav dobro vedela, kolikokrat se je treba poljubiti (ne naredite podobne napake, kot jo je bojda naredil nek bivši župan našega malega mesta, ki je obiskovalko cmoknil po dvakrat na vsako lice - to je rezervirano samo za prijatelje), in so ta poljubljanja odločno preveč posegala v moj osebni zasebni mehurček). Prav tako me ne motijo prometne navade (pa čeprav me je v Berlinu vedno vsaj malo skrbelo, če se bom uspela izogniti podivjanim kolesarjem ;)). Mogoče me malo motijo čudne začimbe (kumina v kruhu! kako natančno smo na Češkem pregledovali žemljice, če so res brez kumine!). Prav gotovo me ne moti, če ne znam jezika (če vztrajam dovolj dolgo, se ga morda celo nekaj priučim ali pa že obstoječim zasnutkom dodam nekaj lokalnih posebnosti).

Mučno je, da nikoli ne vem prav natančno, kaj me čaka, če naročim kavo.

Če pomislim, da imam težave že v Sloveniji in moram ponekod na Primorskem naročiti belo kavo, da dobim gorenjsko kavo z mlekom, me že vnaprej straši, kaj bom dobila, če naročim kavo kje v tujini.

V Berlinu je bilo možnosti več. Ponekod so stregli različne kave. Meni najljubša izbira v tem primeru je bila bela kava. Drugod so ponujali le kavo (ne držite me za besedo, ampak zdi se mi, da se je to dogajalo le na zahodu). V ne tako zelo majhno skodelico so skoraj do roba nalili kavo, zraven pa postavili vrček z mlekom - in si si torej sam skombiniral belo kavo, kavo z mlekom ali črno kavo. Tretja, najdražja možnost pa so priznane kavne verige, ki poleg visoke cene ponujajo povsod enaka poimenovanja in recepte.

Kaj pa je po vašem mnenju najbolj mučno? :D

Prisluškovanje pred blokom

Pred vhodom v blok je na poti, kjer je dovoljeno zgolj ustavljanje, ustavljen avto. Vklopljene ima varnostne utripalke. Mimo se sprehajata dve starejši gospe.

A: Ja, zakaj ima pa tale prižgane žmigovce, no? A misli, da se ga ne vidi ali kaj?

B: Vsak, ki takole ustavi, bi jih moral prižgati.

A: A potem bo pa kar celo noč tukaj?! Ja, to se pa ne sme, no ...

Odsoten:

Pa saj je verjetno res najbolj preprosto kar takole:

Spoštovani,

zahvaljujem se vam za vaše elektronsko sporočilo. Do datum sem odsoten/-a in brez/z omejenim dostopa/-om do svoje e-pošte.

Za vse nujne zadeve se obrnite na ime in priimek, na e-naslov, telefon.

Lep pozdrav,

Ime in Priimek

Če vas je slučajno zanimalo: zaenkrat še nisem odsotna, ko pa bom, pa verjetno ne bom pošiljala takšnih sporočilc. Malce drugačna, morebiti.

Ukaz?

Strašno rada se sprehajam po Ljubljani. Če je le mogoče, iščem poti, po katerih še nisem hodila, in gledam hiše. Ljubljanske hiše so očarljive, zdi se, da skrivajo čisto posebne zgodbe in te zgodbe si včasih sama izmišljam. Hiše mi ne bodo izdale ničesar. Vsaj ne tako zanimivega ...

Med vsemi ljubljanskimi posebnostmi pa me trenutno najbolj fascinira Kidričev spomenik.

A zakaj? Hja, poglejte si ga:

Vir fotke: wiki

Si že cel dan zastavljam vprašanje, kakšen človek je bil to, da so ga takole upodobili. Pustimo ideološke opredelitve, če je le mogoče. Poskusite si zamisliti, kakšna osebnost je takole upodobljena: z rokami uprtimi v boke, namrščen in kričeč. (Tule je še bolj razvidno.)

Za spomenikom cvetijo rdeče vrtnice (zdi se mi, da so vrtnice, zagotovo so rdeče), ljudje hitimo mimo, on pa tam vpije svoj tihi ukaz.