Amélie Nothomb, Metafizika cevi

To je ena od tistih knjig, ki so vedno izpostavljene na polici v knjižnici. Vsakič sem šla mimo in me je vsakič malo zamikala (nekaj pa že mora biti na njej, če je vedno na polici ... čeprav je pa tudi malo sumljivo, da je vedno tam), ampak tale metafizika v naslovu me je pa vsakič malo odbila. Zveni hudo resno, ne?

No, v knjižici je luštna pripoved o bogu, ki je cev, o otroku, ki zaživi šele, ko poskusi košček bele belgijske čokolade, o letnih časih, o vodi ... In čeprav si niti v sanjah ne znam več predstavljati, kako otrok doživlja svet okrog sebe, se mi zdi, da je avtorici uspel odličen posnetek otroškega razmišljanja z odraslimi besedami.

Zdaj pa brat! Ima le dobrih 100 strani, prebrano v enem dopoldnevu, na plaži ;)

Porabnik ali uporabnik?

Res me zanima, kaj je bolj prav - proračunski porabniki ali uporabniki? V praksi se menda uporabljata oba izraza: porabniki in uporabniki, čeprav se zdi, da je slednji v zadnjem času prevladujoč ... Oba izraza precej verjetno zaznamujeta isto predmetnost (hm?), saj tudi samim proračunskim u-porabnikom očitno ni jasno, kako in kaj: razvidno že v prvem členu.

Ker pa sem danes ravno prav razpoložena, bom svoje mnenje o zadevi predstavila s citiranjem slavnega (in, ja, starosti primerno zastarelega) sskj:

porábljati -am nedov. (á) 1. delati, da je vedno manj razpoložljivih materialnih dobrin 2. knjiž. uporabljati

uporábljati -am nedov. (á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti (preostala dva pomena sta povsem nerelevantna)

No, kaj mislite, kateri izraz se mi zdi bolj primeren? ;)

Žogica

Sumim, da ni posebne razlike med Žogico Nogico in Žogico Marogico. Obe je napisal isti avtor in pod različnima imenoma se vsi spomnimo iste zgodbe.

Še vedno se spomnim, kako sem šla v prvem razredu gledat predstavo. Menda je bila to nagrada, ker sem bila tako zelo pridna ... Ali nekaj v tem smislu. Sedeli smo na balkonu Prešernovega gledališča, komaj sem videla na oder in pihala sem tako močno, da se mi je zvrtelo. Jasno.

Potem pa sem danes spet videla posnetek lutkovne predstave in se zamislila ... Saj vemo, kako je, ko na nekaj, kar poznaš že celo življenje, pogledaš z odrasl(ejš)imi očmi.

Dedek in babica (z bobnom in lajno, jasno) sta bila tako neznansko osamljena, da sta personificirala, oživila žogo in jo nato obravnavala kot svojega otroka.

Ne vem, če se mi ta pravljica še vedno zdi ljubka in simpatična. Bolj se mi zdi grozljiva slika družbe, v kateri so starejši tako odrinjeni na rob, da se okolici sploh ne zdi čudno, da se pogovarjajo z žogami.

 

Ne, pogovor z mojim avtomobilčkom, ko noče vžgati, ne sodi v to kategorijo pogovorov.

Vejevje II

Sem nekoč naredila napako in v nekem razredu povprašala, kje stoji vejica. Uganete, kaj so mi odgovorili?

Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače.

Seveda so imeli prav. Jaz pa sem želela slišati kaj bolj zapletenega ... Recimo:

Vejico uporabljamo, ko naštevamo, z njo ločujemo stavke (priredne, podredne), pastavke in polstavke.

Recimo. Poenostavljeno. Za splošno rabo je vseeno dovolj, se mi zdi. No, vedeti morate le še, kaj so stavek, pastavek in polstavek. Nekaj malega sem že napisala o vejicah in zapletenih povedih ...

Vejice pa ne stojijo kar povsod, pa čeprav smo se nekoč davno učili, da ob vejici nekoliko pomolčimo. Ja, ko jo vidimo pri branju, naredimo premorček, ne zapišemo pa vejice nujno vsakič, ko pomolčimo.

In se spet bolje počutim ;)

Jih ni nič sram?

Ko sem bila še čisto majhna, sem vzela v roke kemični svinčnik in v eno od svojih knjigic pripisala pravi roman. V pisavi, ki je žal ne znam več brati ... Takrat mi je mama razložila, da se po knjigah ne piše in ne riše in se nasploh z njimi dela lepo. Tako sem kracala le po tistih učbenikih, za katere so učitelji zahtevali, da jih popišemo (približno tista kategorija učiteljev, ki zahteva naslov rdeče barve in ga tudi narekuje: "Tole zdaj zapišite v novo vrstico z rdečo, z velikimi tiskanimi črkami!"), in se težko sprijaznim s teorijami, da je treba po učbenikih pisati. V knjige, ki jih preučujem, lepim pisane odlepljive lističe ali pa si sproti delam izpiske.

In zato me takšnile okraski v knjigi, ki sem si jo izposodila v knjižnici, hudo zjezijo (slaba slikica je, ampak po moje bo vseeno razvidno :)):

Ne samo, da je nekdo pokracal celotno knjigo (od prve do zadnje strani, ja), ki sploh ni njegova, ampak je meni onemogočil hitro branje ...

Upam, da ne počnete take stvari ...

Upam, da ne počnete taki- ... take stvari.

Deklica je po radiu trobezljala o tem ali onem in čeprav je besedo pravilno začela, se je "popravila" ... Kdo bi vedel, kaj jo je tako zmotilo pri rodilniku?

Tokrat samo linkam:

Rodilnik je, rodilnik ni?

nerabimo rodilnik

Višnjev liker?

Nedvomno podpiram deklaracije na izdelkih. Najljubše so mi v domačem jeziku. In to takem jeziku, ki ga ne generira kateri od brezplačnih prevajalnikov.

Ampak včasih se spravim k branju deklaracij v drugih jezikih. Za primerjavo, recimo.

Ko ima takole v slovenščini liker v čokoladnih bonbončkih 2 % alkohola, v nemščini 12, v angleščini pa 12,5, me pa rahlo zaskrbi. Imamo v Sloveniji drugačna merila? Je nekdo pač površno pretipkal? A je dovolj, da deklaracija pač je v slovenskem jeziku, ni pa nujno, da besedilo na njej drži ali da vsaj na daleč spominja na besedila v ostalih jezikih?

In še nekaj. Slovanski jeziki imamo višnjev liker, germanski pa cherry brandy (no v ruščini imajo višnjev brendi). Je to res popolnoma ista zadeva?

Stari, ej, mudel, ej, to je bulaaaano!

Pred kratkim sem malo tekala po Metelkovi (dez in moji lasje pac niso za skupaj) in imela cast prisluskovati mulariji, ki (po mojih zadnjih poglobljenih izkusnjah) ne misli, ampak govori (potem pa vcasih se malo pomisli ;)).

Vse, kar sem slisala, je bilo: "Ej, stari, ej ... " Pa se: "Ti si lol, stari." In: "Mudel, to je bulaaaaano." In podobno.

Zanimiv je tale sleng. Se vedno se reciklira besede, nove pomene se jim dodaja le redko (bulano je recimo dobro, ampak tudi taka predelava pomena je za sleng predvidljiva). Preseneca me, kako malo anglescine je slisati. Se bolj presenetljivo je, kako se razni lol-i selijo v govorjeni jezik.

Hecno je, res sem si mislila, da po toliko casa ne bom vec razumela, da ne bom vec na tekocem, pa sem se ocitno motila. Kdaj je clevek dovolj star, da ne razume vec slenga?

Učbeniki

A je tako težko v vseh berilih, učbenikih za književnost in podobnih rečeh (različna imena za tisto preprosto knjigo, v kateri je cel kup bolj ali manj literarnih besedil) obravnavati isti košček daljšega besedila?

A je en košček besedila bolj reprezentativen kot drugi? (In ko smo že pri tem, kdo pa sme o tem odločati? Mogoče se bo v kakšnem komentarju oglasila E, ki se je s takimi vprašanji mučila v svoji diplomski.)

Se isto dogaja tudi v ostalih strokah? "Oh, tole stoletje je bolj pomembno kot tisto drugo," bodo rekli zgodovinarji. "Mislimo, da je Argentina pomembnejša od Brazilije," se bo odločil svet geografov in o Braziliji bomo slišali le še v športnih novicah. In 3. žensko sklanjatev kar črtajmo iz učbenikov, so ostale pomembnejše.

 

Najhuje je, da sem za situacijo kriva sama ...

Literatura v kontekstu

Parkrat mi je pod miško zašla stran Literatura v kontekstu. Ponuja pregled 17 literatur v desetih jezikih (med njimi afrikanščina?; in jezik je mogoče izbrati le za meni, medtem ko so pregledi v angleščini, nizozemščini in originalnem jeziku) s podrobnim pregledom družbenih razmer od leta 1850 do 2000.

Zanimiv projekt.

Parkiranje

Šla sem v center mesta, ker včasih pač grem tja, najraje dopoldne, saj je vseeno manj ljudi, kot bi jih lahko srečala popoldne (in ljudje me med raznimi letanji sem in tja resnično motijo - sploh, če hočejo početi točno tisto, kar bi rada počela jaz ...).

V center mesta grem navadno z avtom. Parkirišč je dovolj (danes jih je bilo prostih toliko, da sem lahko lepo damsko izbirala, katero mi najbolj ustreza), parkirnina je sicer draga, ampak pajki in kazni znajo biti še bolj nadležni (in na takole lep dan, kot je danes, bi tudi jaz z veseljem skakljala po mestu in pisala kazni :)).

Trenutno poteka celo akcija poklanjanja parkirnine. Neko podjetje ti plača parkirnino, ti pa mu moraš v zameno pustiti svoje kontaktne podatke, nato pa te kličejo ko nori. Nadvse neprijetno, zato sem se tej ugodnosti povsem prostovoljno odrekla in plačala eno uro parkiranja.

Vseeno pa se ljudem zdi preprosteje, če svoj avto pustijo kar na pločniku pred vrati stavbe, v katero so namenjeni ... In potem moramo pešci na cesto. Pa še veseli smo lahko, če nas kateri od avtomobilistov ne zbije, ko se prebijamo mimo njegovega avtomobila.

Povod za tale zapis je bila pa mamica, ki se mi je zahvalila, ker sem se ji umaknila, da je lahko pripeljala svoj voziček mimo avta ...

Pa naj mi nekdo pojasni, zakaj se mora pešec, ki mu pločnik pripada, zahvaliti, ko se mu drug pešec umakne, ker je 3/4 pločnika zasedenega z avtom!

Besede

Mama trdi, da je živela že v vseh slovenskih pokrajinah razen Koroške. Nekako se je otresla svojega domačega naglasa (in verjemite mi, da je pri belokranjskem narečju to presneto težko), v vsaki pokrajini pobrala kakšno navado (sploh nad primorskim kuhanjem sem navdušena), svoj govor pa je skozi čas zelo približala knjižnemu (besed, ki jih novi sosedje niso razumeli, pač ni več uporabljala).

V zadnjem času pa ... No, v zadnjem času me spravlja ob živce. In to gotovo počne nalašč!

Lani je recimo prvič posejala bendivjo. Pa čeprav je prej gotovo vsaj 24 let (toliko lahko jamčim) pripravljala endivjo. Še na vrečki s semeni piše, da je notri endivja! Ampak ker njene kolegice na vrtu govorijo o bendivji, je še ona začela. Bi jo najraje vprašala, kaj bi naredila, če bi one skočile čez most ... Eh? Ja, ja, zvenim kot moja mama ... :D

Pred kratkim je začela ugasjat luči. Še pred nekaj tedni jih je ugašala! In te nenadne spremembe ne bi opazila, če ne bi kar neprej tečnarila, naj ugasjšam luči ...

In ko enkrat začne takole po svoje izgovarjati besede, se lahko cel dan razburjam, jokam, prosim, maham s Pravopisom ali Slovnico (kar je občudovanja vreden projekt - mahanje s to kilažo namreč), pa je ne bom prepričala.

Amapak, če mi kdaj reče "Greve?", jo pa poklonim prvemu zainteresiranemu.