Vejevje II

Sem nekoč naredila napako in v nekem razredu povprašala, kje stoji vejica. Uganete, kaj so mi odgovorili?

Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače.

Seveda so imeli prav. Jaz pa sem želela slišati kaj bolj zapletenega ... Recimo:

Vejico uporabljamo, ko naštevamo, z njo ločujemo stavke (priredne, podredne), pastavke in polstavke.

Recimo. Poenostavljeno. Za splošno rabo je vseeno dovolj, se mi zdi. No, vedeti morate le še, kaj so stavek, pastavek in polstavek. Nekaj malega sem že napisala o vejicah in zapletenih povedih ...

Vejice pa ne stojijo kar povsod, pa čeprav smo se nekoč davno učili, da ob vejici nekoliko pomolčimo. Ja, ko jo vidimo pri branju, naredimo premorček, ne zapišemo pa vejice nujno vsakič, ko pomolčimo.

In se spet bolje počutim ;)

Jih ni nič sram?

Ko sem bila še čisto majhna, sem vzela v roke kemični svinčnik in v eno od svojih knjigic pripisala pravi roman. V pisavi, ki je žal ne znam več brati ... Takrat mi je mama razložila, da se po knjigah ne piše in ne riše in se nasploh z njimi dela lepo. Tako sem kracala le po tistih učbenikih, za katere so učitelji zahtevali, da jih popišemo (približno tista kategorija učiteljev, ki zahteva naslov rdeče barve in ga tudi narekuje: "Tole zdaj zapišite v novo vrstico z rdečo, z velikimi tiskanimi črkami!"), in se težko sprijaznim s teorijami, da je treba po učbenikih pisati. V knjige, ki jih preučujem, lepim pisane odlepljive lističe ali pa si sproti delam izpiske.

In zato me takšnile okraski v knjigi, ki sem si jo izposodila v knjižnici, hudo zjezijo (slaba slikica je, ampak po moje bo vseeno razvidno :)):

Ne samo, da je nekdo pokracal celotno knjigo (od prve do zadnje strani, ja), ki sploh ni njegova, ampak je meni onemogočil hitro branje ...

Upam, da ne počnete take stvari ...

Upam, da ne počnete taki- ... take stvari.

Deklica je po radiu trobezljala o tem ali onem in čeprav je besedo pravilno začela, se je "popravila" ... Kdo bi vedel, kaj jo je tako zmotilo pri rodilniku?

Tokrat samo linkam:

Rodilnik je, rodilnik ni?

nerabimo rodilnik

Višnjev liker?

Nedvomno podpiram deklaracije na izdelkih. Najljubše so mi v domačem jeziku. In to takem jeziku, ki ga ne generira kateri od brezplačnih prevajalnikov.

Ampak včasih se spravim k branju deklaracij v drugih jezikih. Za primerjavo, recimo.

Ko ima takole v slovenščini liker v čokoladnih bonbončkih 2 % alkohola, v nemščini 12, v angleščini pa 12,5, me pa rahlo zaskrbi. Imamo v Sloveniji drugačna merila? Je nekdo pač površno pretipkal? A je dovolj, da deklaracija pač je v slovenskem jeziku, ni pa nujno, da besedilo na njej drži ali da vsaj na daleč spominja na besedila v ostalih jezikih?

In še nekaj. Slovanski jeziki imamo višnjev liker, germanski pa cherry brandy (no v ruščini imajo višnjev brendi). Je to res popolnoma ista zadeva?

Stari, ej, mudel, ej, to je bulaaaano!

Pred kratkim sem malo tekala po Metelkovi (dez in moji lasje pac niso za skupaj) in imela cast prisluskovati mulariji, ki (po mojih zadnjih poglobljenih izkusnjah) ne misli, ampak govori (potem pa vcasih se malo pomisli ;)).

Vse, kar sem slisala, je bilo: "Ej, stari, ej ... " Pa se: "Ti si lol, stari." In: "Mudel, to je bulaaaaano." In podobno.

Zanimiv je tale sleng. Se vedno se reciklira besede, nove pomene se jim dodaja le redko (bulano je recimo dobro, ampak tudi taka predelava pomena je za sleng predvidljiva). Preseneca me, kako malo anglescine je slisati. Se bolj presenetljivo je, kako se razni lol-i selijo v govorjeni jezik.

Hecno je, res sem si mislila, da po toliko casa ne bom vec razumela, da ne bom vec na tekocem, pa sem se ocitno motila. Kdaj je clevek dovolj star, da ne razume vec slenga?

Učbeniki

A je tako težko v vseh berilih, učbenikih za književnost in podobnih rečeh (različna imena za tisto preprosto knjigo, v kateri je cel kup bolj ali manj literarnih besedil) obravnavati isti košček daljšega besedila?

A je en košček besedila bolj reprezentativen kot drugi? (In ko smo že pri tem, kdo pa sme o tem odločati? Mogoče se bo v kakšnem komentarju oglasila E, ki se je s takimi vprašanji mučila v svoji diplomski.)

Se isto dogaja tudi v ostalih strokah? "Oh, tole stoletje je bolj pomembno kot tisto drugo," bodo rekli zgodovinarji. "Mislimo, da je Argentina pomembnejša od Brazilije," se bo odločil svet geografov in o Braziliji bomo slišali le še v športnih novicah. In 3. žensko sklanjatev kar črtajmo iz učbenikov, so ostale pomembnejše.

 

Najhuje je, da sem za situacijo kriva sama ...

Literatura v kontekstu

Parkrat mi je pod miško zašla stran Literatura v kontekstu. Ponuja pregled 17 literatur v desetih jezikih (med njimi afrikanščina?; in jezik je mogoče izbrati le za meni, medtem ko so pregledi v angleščini, nizozemščini in originalnem jeziku) s podrobnim pregledom družbenih razmer od leta 1850 do 2000.

Zanimiv projekt.

Parkiranje

Šla sem v center mesta, ker včasih pač grem tja, najraje dopoldne, saj je vseeno manj ljudi, kot bi jih lahko srečala popoldne (in ljudje me med raznimi letanji sem in tja resnično motijo - sploh, če hočejo početi točno tisto, kar bi rada počela jaz ...).

V center mesta grem navadno z avtom. Parkirišč je dovolj (danes jih je bilo prostih toliko, da sem lahko lepo damsko izbirala, katero mi najbolj ustreza), parkirnina je sicer draga, ampak pajki in kazni znajo biti še bolj nadležni (in na takole lep dan, kot je danes, bi tudi jaz z veseljem skakljala po mestu in pisala kazni :)).

Trenutno poteka celo akcija poklanjanja parkirnine. Neko podjetje ti plača parkirnino, ti pa mu moraš v zameno pustiti svoje kontaktne podatke, nato pa te kličejo ko nori. Nadvse neprijetno, zato sem se tej ugodnosti povsem prostovoljno odrekla in plačala eno uro parkiranja.

Vseeno pa se ljudem zdi preprosteje, če svoj avto pustijo kar na pločniku pred vrati stavbe, v katero so namenjeni ... In potem moramo pešci na cesto. Pa še veseli smo lahko, če nas kateri od avtomobilistov ne zbije, ko se prebijamo mimo njegovega avtomobila.

Povod za tale zapis je bila pa mamica, ki se mi je zahvalila, ker sem se ji umaknila, da je lahko pripeljala svoj voziček mimo avta ...

Pa naj mi nekdo pojasni, zakaj se mora pešec, ki mu pločnik pripada, zahvaliti, ko se mu drug pešec umakne, ker je 3/4 pločnika zasedenega z avtom!

Besede

Mama trdi, da je živela že v vseh slovenskih pokrajinah razen Koroške. Nekako se je otresla svojega domačega naglasa (in verjemite mi, da je pri belokranjskem narečju to presneto težko), v vsaki pokrajini pobrala kakšno navado (sploh nad primorskim kuhanjem sem navdušena), svoj govor pa je skozi čas zelo približala knjižnemu (besed, ki jih novi sosedje niso razumeli, pač ni več uporabljala).

V zadnjem času pa ... No, v zadnjem času me spravlja ob živce. In to gotovo počne nalašč!

Lani je recimo prvič posejala bendivjo. Pa čeprav je prej gotovo vsaj 24 let (toliko lahko jamčim) pripravljala endivjo. Še na vrečki s semeni piše, da je notri endivja! Ampak ker njene kolegice na vrtu govorijo o bendivji, je še ona začela. Bi jo najraje vprašala, kaj bi naredila, če bi one skočile čez most ... Eh? Ja, ja, zvenim kot moja mama ... :D

Pred kratkim je začela ugasjat luči. Še pred nekaj tedni jih je ugašala! In te nenadne spremembe ne bi opazila, če ne bi kar neprej tečnarila, naj ugasjšam luči ...

In ko enkrat začne takole po svoje izgovarjati besede, se lahko cel dan razburjam, jokam, prosim, maham s Pravopisom ali Slovnico (kar je občudovanja vreden projekt - mahanje s to kilažo namreč), pa je ne bom prepričala.

Amapak, če mi kdaj reče "Greve?", jo pa poklonim prvemu zainteresiranemu.

Kdo rabi sklanjanje?!

Pred kratkim je nekoga zanimalo, kaj je sklanjanje. Po odgovor je prijadral na ta blog, pa takrat se ni mogel najti odgovora. Ker pa sem znana po svoji dobrosrcnosti in izpolnjevanju raznih jezikalnih zelja, bom poskusila razloziti, kaj je sklanjanje.

Sklanjamo lahko glavo. To pomeni, da je ne drzimo pokonci in imamo upognjen vrat. Sklanjamo lahko tudi sebe, kar pomeni, da se upogibamo. Recimo, ko pobiramo krompir (kar seveda pogosto pocnemo).

Ce pa (slovnicno) sklanjamo besede, jih samo metaforicno pre(po)gibamo. Sklanjamo lahko samo pregibne besedne vrste (to so tiste, ki jih lahko pregibamo, razumljivo, kajne?), pa se to ne vseh. Sklanjamo samo samostalnike in pridevnike. Glagole pa spregamo. Simpl ko keks.

Sklanjanje je tisto pocetje, ko se sprasujemo: kdo ali kaj?, koga ali cesa?, komu ali cemu? ... (In odgovarjamo: glava, glave, glavi, glavo ...; jaz, me(ne), m(en)i ...; pes, psa, psu ...; rdeca, rdece, rdeci ...) To pocnemo, ker nekateri glagoli (ti so pac strasno zahtevni) zahtevajo dolocene sklone. Skloni imajo seveda imena (pa stevilke tudi), ampak za pravilno rabo sklonov imena niso pomembna. Pomembno pa je, da glagol skombiniramo s pravo vprasalnico.

In se pomembneje: nekaterih besed ne sklanjamo. Recimo: prislovov ne sklanjamo. Zato bomo rekli, da smo bili v vec restavracijah, nikakor pa ne bomo rekli, da smo bili v vecih trgovinah (inflacija pa to).

O spreganju pa kdaj drugic.

Besedila

O puhlih in skopih besedilih letošnje EME niti ni vredno izgubljati besed.

Po drugi strani pa se človek vpraša, kaj je huje: besedila, ki premorejo približno dva stavka (recimo: "Uuu, aaaa, za skupaj sva midva! Uuu, aaaa, jutri se bova skupaj sankala!"; če slučajno kdo posname komad s takim besedilom, prosim za posnetek, hvala), ali kvaziumetniška besedila brez repa in glave, ki se delajo, da so huda poezija, ker itak nihče ne šteka (ne bom dala primerov, ker se mi niti ne da ...)?

Potem me zanima še, zakaj izvajalci (ki so nenazadnje res le še izvajalci) naročajo besedila za komade pri raznih besedilopiscih, ki se lahko pohvalijo z "besedili", ki govorijo o policajih ali bananah ali celo o izvajalcu samem, ki si pljuva v obraz. Ne morem pomagati, ampak to res niso neke veličastne reference, zaradi katerih bi kar tekla v objem tekstopisca. (Po drugi strani pa je tudi besedilo Lange bojda napisal Feri Lainšček. Heh.)

In zakaj se izvajalci, za katere bi bilo bolje, če bi ostali le izvajalci, lotijo tudi pisanja besedil? Nepremostljivi mostovi so pač resnično nepremostljivi (hvala, Aelfsciene, brez tebe ne bi tega paradoksa nikoli oodkrila :)).

Pa še nekaj me moti: če že razumem, da lahko doživeto pojejo o razočaranjih, ko kar sijejo od sreče (hm, a ste opazili, kako veselo se smehljajo nekatere, ko javkajo o osamljenosti, zapuščenosti in podobnih tegobah?), mi res ni jasno, kako se lahko deklič, ki kaže okrog 16 let (če spregovori, pa še par let manj), poistoveti z divjim komadom, v katerem tuli, da ima dovolj, da jo moški izkorišča ...

Bralci

Se vedno sem sitna, ja, in se vedno pretiravami in se vedno sem malenkostna, ce je treba.

[Bralec] ni pripravljen slediti avtorjevi domisljiji, ne akceptira avtorjeve pravice videnja, dozivljanja in predstavljanja sveta, ampak uporablja literaturo zato, da vanjo projicira svoja lastna custva, svoje lastne custvene primanjkljaje, svoje lastne zelje po dozivetjih.
M. Kordigel o evazoricnem branju literature, ki je sodec po preostalem besedilu branje trivialne literature

Pred kar nekaj leti sem prvic slisala za teorijo bralcevega odziva. Koncno sem ugotovila, da nisem edina na tem svetu, ki se mi za razumevanje literature ne zdi nujno poznavanje vseh podrobnosti avtorjevega zivljenja, koncno sem dobila potrditev, da je tudi bralec soudelezenec pri ustvarjanju "pomena" in da ni nujno, da cel svet v tocno doloceni besedi vidi tocno doloceno sporocilo. (Skozi cas sem ta sistem bralcevega odziva dopolnila tudi s semioticnim in strukturalisticnim pristopom, ki isceta "pomen" predvsem v besedilu.)

Potem pa ugotovis, da je edini, ki "sme" odlocati o pomenu, avtor. Komaj cakam, da bomo s "trivialno literaturo" zmerjali vsa besedila, ki ne bodo ob samem besedilu vsebovala tudi avtorjeve razlage, kaj je hotel s tem povedati.

In potem slisis, kako maturitetni eseji, ki v tocno doloceni besedi ne vidijo tocno dolocenega pomena, dobivajo slabe ocene, popolnoma tipski eseji pa vse mozne tocke.