Bralci

Se vedno sem sitna, ja, in se vedno pretiravami in se vedno sem malenkostna, ce je treba.

[Bralec] ni pripravljen slediti avtorjevi domisljiji, ne akceptira avtorjeve pravice videnja, dozivljanja in predstavljanja sveta, ampak uporablja literaturo zato, da vanjo projicira svoja lastna custva, svoje lastne custvene primanjkljaje, svoje lastne zelje po dozivetjih.
M. Kordigel o evazoricnem branju literature, ki je sodec po preostalem besedilu branje trivialne literature

Pred kar nekaj leti sem prvic slisala za teorijo bralcevega odziva. Koncno sem ugotovila, da nisem edina na tem svetu, ki se mi za razumevanje literature ne zdi nujno poznavanje vseh podrobnosti avtorjevega zivljenja, koncno sem dobila potrditev, da je tudi bralec soudelezenec pri ustvarjanju "pomena" in da ni nujno, da cel svet v tocno doloceni besedi vidi tocno doloceno sporocilo. (Skozi cas sem ta sistem bralcevega odziva dopolnila tudi s semioticnim in strukturalisticnim pristopom, ki isceta "pomen" predvsem v besedilu.)

Potem pa ugotovis, da je edini, ki "sme" odlocati o pomenu, avtor. Komaj cakam, da bomo s "trivialno literaturo" zmerjali vsa besedila, ki ne bodo ob samem besedilu vsebovala tudi avtorjeve razlage, kaj je hotel s tem povedati.

In potem slisis, kako maturitetni eseji, ki v tocno doloceni besedi ne vidijo tocno dolocenega pomena, dobivajo slabe ocene, popolnoma tipski eseji pa vse mozne tocke.

Ajdouscina

Buljim v Cestni atlas Evrope (pojma nimam, zakaj, vem pa, da sem pred kakimi 15 minutami zelo nacrtno atlas poiskala in posledicno predvidevam, da sem tudi zelela nekaj najti v njem). Naj dodam, da je tale atlas precej neuporaben, saj v njem najdes le tiste ceste, ki so itak ocitne (ce v Avstriji uspes zgresiti A2, predlagam pregled pri okulistu), medtem ko je razne bolj lokalne povezave nemogoce najti - predvsem zato, ker rabi kraj vsaj dve cerkvi, gostilno, trgovino in posto, da se znajde v njem.

No, med preucevanjem Slovenije sem ugotovila, da obstaja celo podrobna karta Ljubljane. Da na njej ni oznacenega novega mosticka (!) v Trnovem (ali je to mogoce kaksen ze kaksen drug del mesta? se mi zdi, da jih je tukaj precej na kupu), me sploh ne preseneca, tudi zapora centra ni nakazana, ampak ce se kak turist pomotoma spravi v center z avtom, je to njegov problem ... Da pa je Ajdovscina zapisana kot Ajdouscina, je pa hecno.

In sem za hec pobrskala se po kazalu krajev: Dunaja, Pariza, Rima, Benetk seveda ni v njem ... Pa ceprav naj bi jih pisali podomaceno ...

Prazniki

Prihajajo prazniki in vsepovprek si bomo voscevali. Ja, res, papirnatih voscilnic bo le par, vecina si bo voscila po elektronski posti ali prek sms-a. Ampak tistih par papirnatih voscilnic, ki jih bodo poslala podjetja (saj sem ze omenila, da sem sitna le pri javni rabi jezika?), bi pa rada dobila pravilno napisanih.

Preprosto navodilo: imena praznikov se pisejo z malo. To pomeni, da se bozic in novo leto piseta z malo (pa tudi razne velike noci, dnevi reformacije (bi si morali tudi takrat vosciti?), dnevi samostojnosti itd. se pisejo z malo). Z veliko se zapisejo le imena tistih praznikov, ki so izpeljana iz priimkov (recimo Presernov dan).

Ob zivce me spravlja tudi tisto poudarjeno vikanje - z veliko zacetnico:

Zelimo Vam lepe praznike ...

Priznam pa, da za to nimam nikakrsne utemeljitve. Samo na zivce mi gre.

Upam, da se bo vsaj kaksen bozic vec zapisal z malo. Poskusila vsekakor sem.

Janezevi upognjenci

Pred dobrim mesecem sem se ob enem tistih vecerov, za katere pravimo, da Miklavz piskote pece, odlocila, da bo letos Miklavz prav zares nosil piskote. Domnevala sem, da bo potreboval nekaj pomoci pri peki. Precej jasno mi je bilo tudi, da ne bo prinesel navadnih piskotov, ki bi od pomocnika zahtevali le pravo kolicino, zaporedje in mesanje sestavin (saj veste: simpl ko keks).

Odlocila sem se, kakopak, za janezeve upognjence.

Najprej me je - naivnico - presenetilo dejstvo, da upognjenci niso upognjeni po naravi. Pravzaprav so zelo ravni in je njihov izumitelj ocitno pomislil, da tako dolgocasno ravnih piskotov ne more streci, ker nihce ne bi verjel, da jih je tezko napraviti. Zato jih je se tople in cisto mehke zvil. Da priprava tudi sicer ni cisto enostavna, pove dejstvo, da je en recept predpisoval natanko 7 minut stepanja jajc in sladkorja, drugi pa je predvideval kar pol ure stepanja.

Po precej napornem dnevu v sluzbi sem resno razmisljala, da bi peko piskotov prepustila Miklavzu ali kateremu od njegovih pomocnikov, ki se mu taksne stvari dejansko da poceti (sploh, ce je za to se placan). Potem pa mi je najdrazji sporocil, da je dobil 10 in za taksen dosezek sem se kjub utrujenosti spravila k delu.

12 dag sladkorja je potrebno zmesati s tremi jajci. Da nisem stepala 30 minut, vam je verjetno jasno (menda lahko to povzroci lepljivost). Nato dodamo 10 dag moke. In mesamo. Nastala je lepa penasta masa. Na pomascen in pomokan pladenj (na papir za peko se baje prevec prilepijo) naredimo majhne enakomerne kupcke, ki so dovolj narazen, da se kasneje ne bodo zlepili. Potresemo z janezem. Pecemo toliko casa, da robovi porjavijo. In nato najpomembneje: upogibanje. Kar najhitreje je potrebno piskote ukriviti, saj postanejo krhki, ko se ohladijo. Ovijanja okrog kuhalnice si ne znam predstavljati, zato sem uporabila kar kozarce. Ko se ohladijo, jih je potrebno dobro zapreti, saj sicer postanejo lepljivi.

Ko bodo upognjenci uradno preizkuseni, vam pa povem, ali je pametno moj recept upostevati.

6. 12. 2007 ob 11:30: Ko janeževe upognjence prebereš takole brez šumnikov, so videti nadve notranjepolitično ... Le en preglas je preveč, ampak bomo preživeli ;)

O komentarjih

Blogi brez komentarjev (pri tem mislim tiste, ki nimajo omogocenih komentarjev) se mi zdijo kar malce prazni, kot bi jim nekaj manjkalo. Jaz namrec zelo rada berem komentarje, v njih se razvijejo lustne debate, so pa tudi neke vrste potrdilo, da se nekomu zdis dovolj zanimiv, da ti je pustil tudi svoje mnenje.

Na komentarje se trudim odgovarjati, ker se mi zdi vljudno. Pa ker rada cvekam :)

In vcasih se zgodi, da preko komentarja najdem se kaksen zanimiv blog. Blogger (ki mi je z vsako nadgradnjo manj vsec in se z nadgradnjami ubada le zato, da mi povzroca sive lase) je zdaj ukinil moznost, da pisec komentarja poleg imena vpise se naslov svoje spletne strani, na kar me je zadnjic opozorila ze Nusa. In tako tisti, ki nimajo ustvarjenega profila na bloggerju, ne morejo pustiti povezave do svojega bloga. Nadlezno.

Mislim pa, da je zacasno sprejemljiva resitev, ce boste na dno komentarja prilepili se povezavo do svojega bloga.

Samo v Sloveniji ...

Na takole sobotno jutro bi clovek z veseljem se malo spal, pa ne gre, ker imajo delavci, ki razbijajo po sosednji hisi, dolocene roke, ki se priblizujejo s svetlobno hitrostjo, hisa pa je zaenkrat se vedno videti le kot gradbisce. Lepo pobarvano gradbisce.

No, ko me vrzejo iz spanja, navadno se nekaj casa obstajam (s tem hocem poudariti, da se nisem sposobna kakega kompleksnejsega pocetja) in buljim tv, ce imam na zalogi kaksen nenaporen film, si seveda pogledam tega. No, filma danes ni bilo in sem prizgala tv in to ravno med (kaksno sreco imam!) reklamami.

Med drugim se v kratkem pripravlja otvoritev trgovine Turbo Limac, ki bo nudila neko super duper krasno storitev. Sem parkrat pogledala, ko je na ekranu pisalo "vec za 9 eur", medtem ko je gospodicna razlagala, da bo storitev na voljo ze od 9 evrov naprej ...

Potrebovala bi napisati nekaj ;)

Meni se zdi povsem samoumevno, pa ocitno ni - danes sem namrec ze drugic zasledila napacno rabo glagola potrebovati.

Glagol potrebovati je prehoden in se lepo poveze s predmetom v tozilniku (koga ali kaj?; mozen je tudi rodilnik, ampak je ze rahlo arhaicen): Potrebujem kup denarja. Sosed potrebuje nov avto. Nikakor pa mu ni vsec blizina nedolocnika: Potreboval sem narediti domaco nalogo. (Pravilneje: Moral sem ...) Potrebovala sem zapisati telefonsko stevilko. (Pravilneje: Morala sem ...)

Seveda pa obstaja nekaj, kar povzroca vso to zmedo: Potrebno je napisati nalogo. (Pravopis sicer priporoca rabo: Treba je napisati nalogo.)

Najpomembnejsa in najbolj ocitna razlika: v prvem primeru smo uporabili aktiv (jaz potrebujem), v drugem pasiv (je potrebno).

Zdaj pa potrebujem nekaj spanja, saj bo zjutraj potrebno zgodaj vstati ;)

Ena o priimkih

Pred kratkim je sem prisrfal nekdo, ki ga je zanimalo, kaj o vrstnem redu imena in priimka pravi slovnica. Jaz pa sem nadvse prijazna in svojim bralcem z veseljem izpolnjujem zelje (in ze kaksen mesec ali dva packam zapis, ki sem ga davno tega obljubila BeeBee :)).

Slovnica pravi, da je priimek desni ujemalni samostalniski prilastek. Kaj to pomeni?

Najprej povejmo, da so vsa lastna imena samostalniske besede - zato je priimek samostalniski prilastek.

Ce je prilastek desni, ga postavljamo na desno stran jedra. Jedro je v tem primeru ime. Pravilni vrstni red je torej ime in nato priimek, npr. Micka Kovac.

Ce je prilastek ujemalni, to pomeni, da sta oba dela v istem sklonu in se skupaj sklanjata (ujemalni: bolnik samoplacnik; neujemalni: clovek dobrega srca). To pomeni tudi, da se sklanjata ime in priimek. Recimo: Stefana Kovaca, Johna Waynea ... Posebnost so zenski priimki, ki se sklanjajo po nicti sklanjatvi (se pa se vedno sklanjajo ;)): Micke Kovac, Stefke Strela/dovoljeno tudi Strele (ker je koncnica -a - moram pa priznati, da je meni osebno ljubse sklanjanje po nicti sklanjatvi). Morda bi na tem mestu omenila, da Pravopis dopusca "zenske oblike moskega priimka": Zofka Kveder/Kvedrova, za obliko Kvedrovka pa v oklepaju dodaja, da je zdaj slengovska, neknjizna ljudska, pokrajinska. Si predstavljate, kako, recimo, po tvjcku razlagajo, da je npr. Irglovka v parlamentu povedala to-pa-to?

Sklanjajo se tudi dvodelni priimki - vsak del posebej (Janeza Novaka - Kovaca). Sklanjajo se tudi tuja imena in priimki! Brez vezajev pred koncnicami! Jej, me to zjezi ;)

Dovolj jezikanja za danes ;)

Tajkun

Po tvjcku se spet razburja nek sindikalist:

[...] ta ... ne morem reci drugace ... tajkun [...]

Beseda je bila navrzena s takim prezirom, da me je, jasno, kar odneslo k slovarjem, ker me je zanimalo, koliko negativne konotacije nosi. Prva tezava: besede ni v pravopisu (v nobeni obliki). Druga tezava: v sskj je ni v slovenjeni verziji, ki se zadnje case pojavlja v tiskanih medijih (priznam, da anglesko pisane nisem preverjala). Tretja tezava: imam anglesko-angleski slovar Collins Cobuild, ki je menda strasno revolucionarno zasnovan (korpusno :)), ampak mestoma rahlo skop v opisih.

Angleska razlaga pravi, da je tajkun nekdo, ki je uspesen v poslih in je tako postal zelo bogat in mogocen. Je to tako zelo slabo?

Kako pa vi razumete to besedo?

Sobotna cakanja

Sedela sem v lustnem lokalu, kjer imajo prijazno in nasmejano natakarico, cesar pac ne pricakujes v soboto zjutraj.

Pri sosednji mizi sta sedela gospoda, stara kakih 70 let. Razpravljala sta o zenskih oprsjih, zenskah nasploh, socializmu in podobnih tegobah.

Par deckotov v nogavicah in modrih crocsih je razglabljalo o predsednikih.

Jaz pa sem brala Casovno puscico Martina Amisa. Tudi to knjigo vam toplo priporocam - ze nekaj casa nazaj sem jo podtaknila najdrazjemu (to namrec zelo rada pocnem) in ze njemu je bila vsec, zdaj pa sem se se sama spravila nanjo. Tokrat je zanimiv tako pripovedovalec kot cas v romanu (vec pa ne povem). Moti me le, da knjiga ni bila lektorirana ...

Zenski roman

Po dolgem casu sem prebrala knjigo, ki me je res navdusila: zloglasna knjizica Ko se tam gori olistajo breze avtorice Brede Smolnikar. Predlagam jo vsem bralnim lenuhom, saj ima samo 120 strani, font je gromozanski, bere se pa zelo tekoce. Mogoce vas bo presenetilo, da je cel romancek ena sama dolga poved. Z eno samo samcato koncno piko.

Se bolj vas bo presenetil glavni lik: velicastna Zenska, kakrsnih ni dosti v slovenski literaturi. Zelo lepo je opisana v besedilu Jolke Milic. Menda je zgodba rahlo prirejen zivljenjepis, vse bolj socne podrobnosti pa so bojda izmisljene. Starsi pac ne seksajo, anede. (Tako je moc soditi iz pricevanj toznic ;))

In ce ze mora obstajati nekaj, cemur se rece zenski roman, naj bo taksen. Naj bo v ponos zenskam.

Kmetija

Mami obcasno gleda Kmetijo. Pravi, da ji sicer ni vsec, gleda jo pa vseeno, ker jo zanima. Kdo bi razumel.

O oddaji sami ne bi zgubljala (prevec) besed. Oddaja je strasno dolgocasna, vsi zapleti so povsem nezapleteni, preizkusnja s pasom pa je bila naravnost grozljiva.

Dalec najbolj nadlezna pa je voditeljica, ki ves cas dela presledke med besedami. Dve besedi pa presledek in tri besede in presledek ... Hm, koncno nekdo, ki ne govori prehitro? Mogoce. Zdi se mi, da je voditeljici sicer jasno, da s tem poudarja besede, ampak resno dvomim, da je treba poudariti prav vsako drugo ali tretjo besedo.

Taksno poudarjanje (ali clenjenje) niti priblizno ne zveni naravno. Poleg tega je strasno tezko slediti - ce je pa vse poudarjeno!

Oh, kje sta Ajda in Natasa, ki sta vzgajali govorce stare sole?