20. dec. 2009

Brezplačni prevodi ...

Ker je med daleč najpogostejšimi besednimi zvezami, ki obiskovalce privedejo na moj blog, še vedno "brezplačni prevodi", naj vsem iskalcem namignem tole: malo denarja - malo muzike.

Potem pa še tole:

Da smo si na jasnem - te povezave uporabljajte le za to, da lažje razumete besedilo. Za zaresne prevode pa najemite zaresne prevajalce. Razen, če želite svojim strankam zelo očitno pokazati, da jih ne spoštujete ...

Prisluškovanje v gledališču

Popolna tišina. Čista tema. Tri starejše gospe v gledališču.

A: A se ne bo nič zgodilo? Iz prve vrste en tih šššššš.

B: Ja, ne vem ... A se je sploh že začelo? Malce bolj glasen ššššš iz druge vrste.

C: A bo kar ves čas takale tema? Ššššš z več koncev dvorane.

A: A veš, jaz pa po navadi ob takem času kar zaspim pred televizijo ... Iz prve vrste: "A boste že enkrat tiho?"

23. sep. 2009

Nalivno pero

Nekoč, davno tega so za pisanje uporabljali peresa. Menda so najpogosteje uporabljali gosja. Prirezali in naostrili so jih na poseben način in z njimi se je strašno lepo pisalo. Vsaj tako je trdil moj dedek, ki je tudi mene učil lepopisja. Ubogi revež, če bi videl, kako kracam, bi se obrnil v grobu.

Nekoč, davno tega so pisali s posebnimi peresi (ki niso bila več peresa), v katera se je nalivalo črnilo - na različne načine, jasno. Mama je imela eno takšno pisalo. Tako lepe črke je delalo, čudovite, mehke vijuge, prav po lepopisnih standardih, se mi je zdelo (gor tanka črta, dol debela ali ravno obratno?). Seveda je tudi prav nemarno puščalo, ko sem se lepopisa lotila jaz. Iz šole sem hodila popackana s črnilom, ampak verjetno sem takrat pisala daleč najlepše v življenju.

Zdaj pišemo s pisali, ki jih na srečo ne pulimo gosem, vanja pa prav gotovo že dolgo ne nalivamo več črnila, a jim vseeno pravimo nalivna peresa. Besedotvorje je zanimiva reč, ni res?

Se spomnite še kakega primera, ko lahko iz poimenovanja uganete zgodovino predmeta?

In s čim najraje pišete, ko ne tipkate?

9. sep. 2009

Trescientos osos peludos

Pred časom sem K naučila prvo slovensko besedo. "Prostor," sva se hihitali (se ne spomnim razloga za besedo, hihitanje pa je zagotovo povzročila zgodnja jutranja ura), nato pa sem prav začudeno vprašala: "Ne znaš nobene slovenske kletvice? Si prepričana?" Ker, vemo, vedno se najprej naučiš kletvic. "Povej mi kakšno." "Joj, nobene se ne spomnim." (Je bila pač res zgodnja jutranja ura.)

Potem sem dolgo tuhtala in ugotovila, da Slovenci res nimamo veliko kletvic (in psovk in kar je še te zalege; prepričana sem, da ne uporabljam pravega izraza, ampak boste že preživeli). Večino smo si prisvojili z juga, kakšno s severa in zahoda.

Potem imamo pa take, nedolžne kletvice: tristo kosmatih (medvedov), prmejdunej pa krščen matiček in podobno. Madonca, le zakaj je Matičkov krst nekaj tako znamenitega, da je pristal v slovenski kletvici? (Morda to izhaja iz kake biblijske zgodbe?) In kaj nam to pove o nas kot narodu? Da nas fascinirajo takosmati (ti so lahko tako hudiči kot medvedje) in krst in Dunaj?

K je nazadnje dobila svojo slovensko kletvico. Tristo kosmatih medvedov.

Ko sva nekaj dni kasneje o tem razlagala C, je prasnil v smeh. "Trescientos osos peludos, tristo kosmatih medvedov," se je smejal, da je odmevalo. V španščini celo takele "kletvice" zvenijo zares, se vam ne zdi?

30. avg. 2009

Kava, coffee, café, Kaffee ...

Sem zadnjič ugotavljala, kaj se mi zdi najbolj mučno, ko pridem nekam v tujino. Nikakor me ne motijo čudni (pozdravni) običaji (no, mogoče so me motili provansalski pozdravi, ko nikoli nisem prav dobro vedela, kolikokrat se je treba poljubiti (ne naredite podobne napake, kot jo je bojda naredil nek bivši župan našega malega mesta, ki je obiskovalko cmoknil po dvakrat na vsako lice - to je rezervirano samo za prijatelje), in so ta poljubljanja odločno preveč posegala v moj osebni zasebni mehurček). Prav tako me ne motijo prometne navade (pa čeprav me je v Berlinu vedno vsaj malo skrbelo, če se bom uspela izogniti podivjanim kolesarjem ;)). Mogoče me malo motijo čudne začimbe (kumina v kruhu! kako natančno smo na Češkem pregledovali žemljice, če so res brez kumine!). Prav gotovo me ne moti, če ne znam jezika (če vztrajam dovolj dolgo, se ga morda celo nekaj priučim ali pa že obstoječim zasnutkom dodam nekaj lokalnih posebnosti).

Mučno je, da nikoli ne vem prav natančno, kaj me čaka, če naročim kavo.

Če pomislim, da imam težave že v Sloveniji in moram ponekod na Primorskem naročiti belo kavo, da dobim gorenjsko kavo z mlekom, me že vnaprej straši, kaj bom dobila, če naročim kavo kje v tujini.

V Berlinu je bilo možnosti več. Ponekod so stregli različne kave. Meni najljubša izbira v tem primeru je bila bela kava. Drugod so ponujali le kavo (ne držite me za besedo, ampak zdi se mi, da se je to dogajalo le na zahodu). V ne tako zelo majhno skodelico so skoraj do roba nalili kavo, zraven pa postavili vrček z mlekom - in si si torej sam skombiniral belo kavo, kavo z mlekom ali črno kavo. Tretja, najdražja možnost pa so priznane kavne verige, ki poleg visoke cene ponujajo povsod enaka poimenovanja in recepte.

Kaj pa je po vašem mnenju najbolj mučno? :D

18. avg. 2009

Prisluškovanje pred blokom

Pred vhodom v blok je na poti, kjer je dovoljeno zgolj ustavljanje, ustavljen avto. Vklopljene ima varnostne utripalke. Mimo se sprehajata dve starejši gospe.

A: Ja, zakaj ima pa tale prižgane žmigovce, no? A misli, da se ga ne vidi ali kaj?

B: Vsak, ki takole ustavi, bi jih moral prižgati.

A: A potem bo pa kar celo noč tukaj?! Ja, to se pa ne sme, no ...

16. jul. 2009

Odsoten:

Pa saj je verjetno res najbolj preprosto kar takole:

Spoštovani,

zahvaljujem se vam za vaše elektronsko sporočilo. Do datum sem odsoten/-a in brez/z omejenim dostopa/-om do svoje e-pošte.

Za vse nujne zadeve se obrnite na ime in priimek, na e-naslov, telefon.

Lep pozdrav,

Ime in Priimek

Če vas je slučajno zanimalo: zaenkrat še nisem odsotna, ko pa bom, pa verjetno ne bom pošiljala takšnih sporočilc. Malce drugačna, morebiti.

29. jun. 2009

Ukaz?

Strašno rada se sprehajam po Ljubljani. Če je le mogoče, iščem poti, po katerih še nisem hodila, in gledam hiše. Ljubljanske hiše so očarljive, zdi se, da skrivajo čisto posebne zgodbe in te zgodbe si včasih sama izmišljam. Hiše mi ne bodo izdale ničesar. Vsaj ne tako zanimivega ...

Med vsemi ljubljanskimi posebnostmi pa me trenutno najbolj fascinira Kidričev spomenik.

A zakaj? Hja, poglejte si ga:

Vir fotke: wiki

Si že cel dan zastavljam vprašanje, kakšen človek je bil to, da so ga takole upodobili. Pustimo ideološke opredelitve, če je le mogoče. Poskusite si zamisliti, kakšna osebnost je takole upodobljena: z rokami uprtimi v boke, namrščen in kričeč. (Tule je še bolj razvidno.)

Za spomenikom cvetijo rdeče vrtnice (zdi se mi, da so vrtnice, zagotovo so rdeče), ljudje hitimo mimo, on pa tam vpije svoj tihi ukaz.

14. maj 2009

Kot v reklami?

Zadnje čase se prav presneto velikokrat zalotim, da izustim kak precej navaden stavek in ob tem pomislim (ali celo rečem na glas): "Ha, kot v reklami."

Par primerov:

"Res je dober." (tisti čaj s čajnikom v reklami)

"Domače." (te ali one mesnine)

"Denar je na hladilniku." (ena staaaaara reklama, ki opozarja na uporabo kondomov)

"Zdaj pa grem ..." (čokolada)

Prepričana sem, da za tem stojijo cele teorije, ampak meni se zdi res hecno, ko si reklama prisvoji eno tako zelo navadno frazo in jo ponavlja, dokler nam ne sili iz ušes. In potem se v čisto vsakdanjih pogovorih izogibam takšnim besednim zvezam (ali celo besedam), ker sem jim v podzavesti že dodala neko (reklamno) konotacijo.

Zanimivo se mi zdi, da je "itak" (vsaj v mojih ušesih) ostal imun na takšne pomenske dodatke, prav tako me "orto" ni niti malo prizadel - je pa res, da prvega uporabljam kar precej, drugega pa strašno redko (se mi zdi, da je v naš sleng zataval nekoč davno in tudi na hitro odšel). Mogoče, ker sta poimenovanji in ne slogana?

In še eno vprašanje se mi poraja. Zakaj se tako redko igrajo z jezikom (želim si, da bi kaj takega znali spacati tudi iz slovenščine, ampak ker ne najdem (in ne iščem preveč, priznam :)) boljšega primera: Džabest)?

Še dobro, da ne zaupam rožnati ...

9. maj 2009

Doslednost

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu vode, daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu, vode daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu vode daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Vse to na različnih škatlicah istega podjetja. O tem, da ena "šumenka" vsebuje tudi 200 ali 300 odstotkov priporočene dnevne količine nekega vitamina ali elementa, raje ne bi - še posebej, če na škatlici piše, da dnevne količine ne gre prekoračiti ...

1. apr. 2009

Literatura

Pred kratkim sva z zelo očarljivim mladeničem (tri leta ima) brala njegovo knjigo. Jaz se ne spomnim, da bi kdaj imela takšne knjige, ampak zdaj so očitno kar popularne: cele strani slikic in poimenovanj za stvari na slikah. Seveda pri treh letih še ne znajo posebej dobro brati (čeprav se je že uspel podpisati - verjetno z mamino pomočjo), pa sem malo pomagala.

Najprej me je očaralo dejstvo, da so v knjigi upodobili tudi prostor, ki se mu bojda pravi utiliti. V sskj takšna beseda obstaja in zaznamuje nekakšen gospodinjski delovni prostor, vendar pa poznam zelo malo hiš, ki bi takšen prostor imele ali bi ga prebivalci hiše poimenovali utiliti.

Ko sva bila na strani s spodnjim perilom (eh?), so bile na eni sliki spodnje hlačke, na drugih pa slip. Tokrat se nisem ubadala z razlago iz sskj-ja, sem se pa skušala spomniti, za kaj vse se uporablja ta beseda. In sem se spomnila, da je nikoli ne bi uporabila za moške spodnjice.

Potem sva pa pohitela do živali. In tam me je skoraj kap: kit ubijalec je zavzemal pol strani. Na srečo ga je mali "prebral" orka.

In kaj smo se naučili? Ne prav dosti, ampak očitno bo treba prebrati v celoti prav vsako knjigo, ki jo kupujem za mladičke ...

31. jan. 2009

s/z

Če grem v hišo, pridem iz hiše. Če dam telefon v torbo, mi pade iz torbe.

Če gremo na goro, pridemo z gore. Če je komad na plati, je pevec odpel komad s plate.

Kdaj uporabim s in kdaj z? Poskusim izgovoriti na glas: zplate? sgore? zstrehe? sveje?

Pa še kdaj ;)