Parkrat mi je pod miško zašla stran Literatura v kontekstu. Ponuja pregled 17 literatur v desetih jezikih (med njimi afrikanščina?; in jezik je mogoče izbrati le za meni, medtem ko so pregledi v angleščini, nizozemščini in originalnem jeziku) s podrobnim pregledom družbenih razmer od leta 1850 do 2000.
Zanimiv projekt.
Šla sem v center mesta, ker včasih pač grem tja, najraje dopoldne, saj je vseeno manj ljudi, kot bi jih lahko srečala popoldne (in ljudje me med raznimi letanji sem in tja resnično motijo - sploh, če hočejo početi točno tisto, kar bi rada počela jaz ...).
V center mesta grem navadno z avtom. Parkirišč je dovolj (danes jih je bilo prostih toliko, da sem lahko lepo damsko izbirala, katero mi najbolj ustreza), parkirnina je sicer draga, ampak pajki in kazni znajo biti še bolj nadležni (in na takole lep dan, kot je danes, bi tudi jaz z veseljem skakljala po mestu in pisala kazni :)).
Trenutno poteka celo akcija poklanjanja parkirnine. Neko podjetje ti plača parkirnino, ti pa mu moraš v zameno pustiti svoje kontaktne podatke, nato pa te kličejo ko nori. Nadvse neprijetno, zato sem se tej ugodnosti povsem prostovoljno odrekla in plačala eno uro parkiranja.
Vseeno pa se ljudem zdi preprosteje, če svoj avto pustijo kar na pločniku pred vrati stavbe, v katero so namenjeni ... In potem moramo pešci na cesto. Pa še veseli smo lahko, če nas kateri od avtomobilistov ne zbije, ko se prebijamo mimo njegovega avtomobila.
Povod za tale zapis je bila pa mamica, ki se mi je zahvalila, ker sem se ji umaknila, da je lahko pripeljala svoj voziček mimo avta ...
Pa naj mi nekdo pojasni, zakaj se mora pešec, ki mu pločnik pripada, zahvaliti, ko se mu drug pešec umakne, ker je 3/4 pločnika zasedenega z avtom!
Mama trdi, da je živela že v vseh slovenskih pokrajinah razen Koroške. Nekako se je otresla svojega domačega naglasa (in verjemite mi, da je pri belokranjskem narečju to presneto težko), v vsaki pokrajini pobrala kakšno navado (sploh nad primorskim kuhanjem sem navdušena), svoj govor pa je skozi čas zelo približala knjižnemu (besed, ki jih novi sosedje niso razumeli, pač ni več uporabljala).
V zadnjem času pa ... No, v zadnjem času me spravlja ob živce. In to gotovo počne nalašč!
Lani je recimo prvič posejala bendivjo. Pa čeprav je prej gotovo vsaj 24 let (toliko lahko jamčim) pripravljala endivjo. Še na vrečki s semeni piše, da je notri endivja! Ampak ker njene kolegice na vrtu govorijo o bendivji, je še ona začela. Bi jo najraje vprašala, kaj bi naredila, če bi one skočile čez most ... Eh? Ja, ja, zvenim kot moja mama ... :D
Pred kratkim je začela ugasjat luči. Še pred nekaj tedni jih je ugašala! In te nenadne spremembe ne bi opazila, če ne bi kar neprej tečnarila, naj ugasjšam luči ...
In ko enkrat začne takole po svoje izgovarjati besede, se lahko cel dan razburjam, jokam, prosim, maham s Pravopisom ali Slovnico (kar je občudovanja vreden projekt - mahanje s to kilažo namreč), pa je ne bom prepričala.
Amapak, če mi kdaj reče "Greve?", jo pa poklonim prvemu zainteresiranemu.
Pred kratkim je nekoga zanimalo, kaj je sklanjanje. Po odgovor je prijadral na ta blog, pa takrat se ni mogel najti odgovora. Ker pa sem znana po svoji dobrosrcnosti in izpolnjevanju raznih jezikalnih zelja, bom poskusila razloziti, kaj je sklanjanje.
Sklanjamo lahko glavo. To pomeni, da je ne drzimo pokonci in imamo upognjen vrat. Sklanjamo lahko tudi sebe, kar pomeni, da se upogibamo. Recimo, ko pobiramo krompir (kar seveda pogosto pocnemo).
Ce pa (slovnicno) sklanjamo besede, jih samo metaforicno pre(po)gibamo. Sklanjamo lahko samo pregibne besedne vrste (to so tiste, ki jih lahko pregibamo, razumljivo, kajne?), pa se to ne vseh. Sklanjamo samo samostalnike in pridevnike. Glagole pa spregamo. Simpl ko keks.
Sklanjanje je tisto pocetje, ko se sprasujemo: kdo ali kaj?, koga ali cesa?, komu ali cemu? ... (In odgovarjamo: glava, glave, glavi, glavo ...; jaz, me(ne), m(en)i ...; pes, psa, psu ...; rdeca, rdece, rdeci ...) To pocnemo, ker nekateri glagoli (ti so pac strasno zahtevni) zahtevajo dolocene sklone. Skloni imajo seveda imena (pa stevilke tudi), ampak za pravilno rabo sklonov imena niso pomembna. Pomembno pa je, da glagol skombiniramo s pravo vprasalnico.
In se pomembneje: nekaterih besed ne sklanjamo. Recimo: prislovov ne sklanjamo. Zato bomo rekli, da smo bili v vec restavracijah, nikakor pa ne bomo rekli, da smo bili v vecih trgovinah (inflacija pa to).
O spreganju pa kdaj drugic.
O puhlih in skopih besedilih letošnje EME niti ni vredno izgubljati besed.
Po drugi strani pa se človek vpraša, kaj je huje: besedila, ki premorejo približno dva stavka (recimo: "Uuu, aaaa, za skupaj sva midva! Uuu, aaaa, jutri se bova skupaj sankala!"; če slučajno kdo posname komad s takim besedilom, prosim za posnetek, hvala), ali kvaziumetniška besedila brez repa in glave, ki se delajo, da so huda poezija, ker itak nihče ne šteka (ne bom dala primerov, ker se mi niti ne da ...)?
Potem me zanima še, zakaj izvajalci (ki so nenazadnje res le še izvajalci) naročajo besedila za komade pri raznih besedilopiscih, ki se lahko pohvalijo z "besedili", ki govorijo o policajih ali bananah ali celo o izvajalcu samem, ki si pljuva v obraz. Ne morem pomagati, ampak to res niso neke veličastne reference, zaradi katerih bi kar tekla v objem tekstopisca. (Po drugi strani pa je tudi besedilo Lange bojda napisal Feri Lainšček. Heh.)
In zakaj se izvajalci, za katere bi bilo bolje, če bi ostali le izvajalci, lotijo tudi pisanja besedil? Nepremostljivi mostovi so pač resnično nepremostljivi (hvala, Aelfsciene, brez tebe ne bi tega paradoksa nikoli oodkrila :)).
Pa še nekaj me moti: če že razumem, da lahko doživeto pojejo o razočaranjih, ko kar sijejo od sreče (hm, a ste opazili, kako veselo se smehljajo nekatere, ko javkajo o osamljenosti, zapuščenosti in podobnih tegobah?), mi res ni jasno, kako se lahko deklič, ki kaže okrog 16 let (če spregovori, pa še par let manj), poistoveti z divjim komadom, v katerem tuli, da ima dovolj, da jo moški izkorišča ...
Se vedno sem sitna, ja, in se vedno pretiravami in se vedno sem malenkostna, ce je treba.
[Bralec] ni pripravljen slediti avtorjevi domisljiji, ne akceptira avtorjeve pravice videnja, dozivljanja in predstavljanja sveta, ampak uporablja literaturo zato, da vanjo projicira svoja lastna custva, svoje lastne custvene primanjkljaje, svoje lastne zelje po dozivetjih.
M. Kordigel o evazoricnem branju literature, ki je sodec po preostalem besedilu branje trivialne literature
Pred kar nekaj leti sem prvic slisala za teorijo bralcevega odziva. Koncno sem ugotovila, da nisem edina na tem svetu, ki se mi za razumevanje literature ne zdi nujno poznavanje vseh podrobnosti avtorjevega zivljenja, koncno sem dobila potrditev, da je tudi bralec soudelezenec pri ustvarjanju "pomena" in da ni nujno, da cel svet v tocno doloceni besedi vidi tocno doloceno sporocilo. (Skozi cas sem ta sistem bralcevega odziva dopolnila tudi s semioticnim in strukturalisticnim pristopom, ki isceta "pomen" predvsem v besedilu.)
Potem pa ugotovis, da je edini, ki "sme" odlocati o pomenu, avtor. Komaj cakam, da bomo s "trivialno literaturo" zmerjali vsa besedila, ki ne bodo ob samem besedilu vsebovala tudi avtorjeve razlage, kaj je hotel s tem povedati.
In potem slisis, kako maturitetni eseji, ki v tocno doloceni besedi ne vidijo tocno dolocenega pomena, dobivajo slabe ocene, popolnoma tipski eseji pa vse mozne tocke.
Buljim v Cestni atlas Evrope (pojma nimam, zakaj, vem pa, da sem pred kakimi 15 minutami zelo nacrtno atlas poiskala in posledicno predvidevam, da sem tudi zelela nekaj najti v njem). Naj dodam, da je tale atlas precej neuporaben, saj v njem najdes le tiste ceste, ki so itak ocitne (ce v Avstriji uspes zgresiti A2, predlagam pregled pri okulistu), medtem ko je razne bolj lokalne povezave nemogoce najti - predvsem zato, ker rabi kraj vsaj dve cerkvi, gostilno, trgovino in posto, da se znajde v njem.
No, med preucevanjem Slovenije sem ugotovila, da obstaja celo podrobna karta Ljubljane. Da na njej ni oznacenega novega mosticka (!) v Trnovem (ali je to mogoce kaksen ze kaksen drug del mesta? se mi zdi, da jih je tukaj precej na kupu), me sploh ne preseneca, tudi zapora centra ni nakazana, ampak ce se kak turist pomotoma spravi v center z avtom, je to njegov problem ... Da pa je Ajdovscina zapisana kot Ajdouscina, je pa hecno.
In sem za hec pobrskala se po kazalu krajev: Dunaja, Pariza, Rima, Benetk seveda ni v njem ... Pa ceprav naj bi jih pisali podomaceno ...
Prihajajo prazniki in vsepovprek si bomo voscevali. Ja, res, papirnatih voscilnic bo le par, vecina si bo voscila po elektronski posti ali prek sms-a. Ampak tistih par papirnatih voscilnic, ki jih bodo poslala podjetja (saj sem ze omenila, da sem sitna le pri javni rabi jezika?), bi pa rada dobila pravilno napisanih.
Preprosto navodilo: imena praznikov se pisejo z malo. To pomeni, da se bozic in novo leto piseta z malo (pa tudi razne velike noci, dnevi reformacije (bi si morali tudi takrat vosciti?), dnevi samostojnosti itd. se pisejo z malo). Z veliko se zapisejo le imena tistih praznikov, ki so izpeljana iz priimkov (recimo Presernov dan).
Ob zivce me spravlja tudi tisto poudarjeno vikanje - z veliko zacetnico:
Zelimo Vam lepe praznike ...Priznam pa, da za to nimam nikakrsne utemeljitve. Samo na zivce mi gre.
Upam, da se bo vsaj kaksen bozic vec zapisal z malo. Poskusila vsekakor sem.
Pred dobrim mesecem sem se ob enem tistih vecerov, za katere pravimo, da Miklavz piskote pece, odlocila, da bo letos Miklavz prav zares nosil piskote. Domnevala sem, da bo potreboval nekaj pomoci pri peki. Precej jasno mi je bilo tudi, da ne bo prinesel navadnih piskotov, ki bi od pomocnika zahtevali le pravo kolicino, zaporedje in mesanje sestavin (saj veste: simpl ko keks).
Odlocila sem se, kakopak, za janezeve upognjence.
Najprej me je - naivnico - presenetilo dejstvo, da upognjenci niso upognjeni po naravi. Pravzaprav so zelo ravni in je njihov izumitelj ocitno pomislil, da tako dolgocasno ravnih piskotov ne more streci, ker nihce ne bi verjel, da jih je tezko napraviti. Zato jih je se tople in cisto mehke zvil. Da priprava tudi sicer ni cisto enostavna, pove dejstvo, da je en recept predpisoval natanko 7 minut stepanja jajc in sladkorja, drugi pa je predvideval kar pol ure stepanja.
Po precej napornem dnevu v sluzbi sem resno razmisljala, da bi peko piskotov prepustila Miklavzu ali kateremu od njegovih pomocnikov, ki se mu taksne stvari dejansko da poceti (sploh, ce je za to se placan). Potem pa mi je najdrazji sporocil, da je dobil 10 in za taksen dosezek sem se kjub utrujenosti spravila k delu.
12 dag sladkorja je potrebno zmesati s tremi jajci. Da nisem stepala 30 minut, vam je verjetno jasno (menda lahko to povzroci lepljivost). Nato dodamo 10 dag moke. In mesamo. Nastala je lepa penasta masa. Na pomascen in pomokan pladenj (na papir za peko se baje prevec prilepijo) naredimo majhne enakomerne kupcke, ki so dovolj narazen, da se kasneje ne bodo zlepili. Potresemo z janezem. Pecemo toliko casa, da robovi porjavijo. In nato najpomembneje: upogibanje. Kar najhitreje je potrebno piskote ukriviti, saj postanejo krhki, ko se ohladijo. Ovijanja okrog kuhalnice si ne znam predstavljati, zato sem uporabila kar kozarce. Ko se ohladijo, jih je potrebno dobro zapreti, saj sicer postanejo lepljivi.
Ko bodo upognjenci uradno preizkuseni, vam pa povem, ali je pametno moj recept upostevati.
6. 12. 2007 ob 11:30: Ko janeževe upognjence prebereš takole brez šumnikov, so videti nadve notranjepolitično ... Le en preglas je preveč, ampak bomo preživeli ;)
Blogi brez komentarjev (pri tem mislim tiste, ki nimajo omogocenih komentarjev) se mi zdijo kar malce prazni, kot bi jim nekaj manjkalo. Jaz namrec zelo rada berem komentarje, v njih se razvijejo lustne debate, so pa tudi neke vrste potrdilo, da se nekomu zdis dovolj zanimiv, da ti je pustil tudi svoje mnenje.
Na komentarje se trudim odgovarjati, ker se mi zdi vljudno. Pa ker rada cvekam :)
In vcasih se zgodi, da preko komentarja najdem se kaksen zanimiv blog. Blogger (ki mi je z vsako nadgradnjo manj vsec in se z nadgradnjami ubada le zato, da mi povzroca sive lase) je zdaj ukinil moznost, da pisec komentarja poleg imena vpise se naslov svoje spletne strani, na kar me je zadnjic opozorila ze Nusa. In tako tisti, ki nimajo ustvarjenega profila na bloggerju, ne morejo pustiti povezave do svojega bloga. Nadlezno.
Mislim pa, da je zacasno sprejemljiva resitev, ce boste na dno komentarja prilepili se povezavo do svojega bloga.
Na takole sobotno jutro bi clovek z veseljem se malo spal, pa ne gre, ker imajo delavci, ki razbijajo po sosednji hisi, dolocene roke, ki se priblizujejo s svetlobno hitrostjo, hisa pa je zaenkrat se vedno videti le kot gradbisce. Lepo pobarvano gradbisce.
No, ko me vrzejo iz spanja, navadno se nekaj casa obstajam (s tem hocem poudariti, da se nisem sposobna kakega kompleksnejsega pocetja) in buljim tv, ce imam na zalogi kaksen nenaporen film, si seveda pogledam tega. No, filma danes ni bilo in sem prizgala tv in to ravno med (kaksno sreco imam!) reklamami.
Med drugim se v kratkem pripravlja otvoritev trgovine Turbo Limac, ki bo nudila neko super duper krasno storitev. Sem parkrat pogledala, ko je na ekranu pisalo "vec za 9 eur", medtem ko je gospodicna razlagala, da bo storitev na voljo ze od 9 evrov naprej ...
Meni se zdi povsem samoumevno, pa ocitno ni - danes sem namrec ze drugic zasledila napacno rabo glagola potrebovati.
Glagol potrebovati je prehoden in se lepo poveze s predmetom v tozilniku (koga ali kaj?; mozen je tudi rodilnik, ampak je ze rahlo arhaicen): Potrebujem kup denarja. Sosed potrebuje nov avto. Nikakor pa mu ni vsec blizina nedolocnika: Potreboval sem narediti domaco nalogo. (Pravilneje: Moral sem ...) Potrebovala sem zapisati telefonsko stevilko. (Pravilneje: Morala sem ...)
Seveda pa obstaja nekaj, kar povzroca vso to zmedo: Potrebno je napisati nalogo. (Pravopis sicer priporoca rabo: Treba je napisati nalogo.)
Najpomembnejsa in najbolj ocitna razlika: v prvem primeru smo uporabili aktiv (jaz potrebujem), v drugem pasiv (je potrebno).
Zdaj pa potrebujem nekaj spanja, saj bo zjutraj potrebno zgodaj vstati ;)
