Ti si pa tak ... slavist!

V prvem letniku je bilo. Bila sem mlada in naivna in idealistična. Prišel je profesor (sedela sem nekje na levi strani dvojke) in nam prebral kratko zgodbo o slavistki: ki navdušeno pripravlja recital nekega obskurnega pesnika in živi le za to, da bi z vejicami mučila otroke.

Kadar čisto potiho in nerazločno (ker vem, kaj nato sledi) povem, kaj študiram, mi sogovornik navadno reče: "Slavisti ste grozni." Nato mi opiše svojo učiteljico slovenščine.

Res, kadar me kdo predstavi kot bodočo slavistko, se mi zazdi, da me v resnici žali. Ker se je tega poimenovanja oprijela podoba pošasti, ki doživlja orgazme ob vejicah na najbolj nenavadnih mestih in se hrani s trpljenjem ubogih dijakov.

In povrhu vseh srednješolskih izkušenj s slavisti so se zdaj neki slavistični norci odločili, da je treba filme (vsaj poskusno) sinhronizirati v slovenščino - da dokažemo, da je slovenščina tega sposobna (kot je dokazoval Dalmatin s prevodom Biblije in Prešeren z nešteto pesniškimi oblikami).

Naj vam prišepnem: slavist je strokovnjak, ki se ukvarja s slovanskimi jeziki in književnostjo, slovenist pa je tisti, ki se ukvarja s slovenskim jezikom ...

Ne naredi tega-pa-tega

Napišem, naj nečesa ne naredijo. In potem naredijo natanko to ... Pa bi si človek mislil, da se tega po koncu pubertete že nekako odvadiš ...

Resno me zanima, kaj človeka prepriča, da naredi natanko tisto, kar mu napis prepoveduje ali odsvetuje ...

Mogoče je pa zapisana beseda popolnoma brez pomena (kaj potemtakem še počnemo tukaj?)? Mogoče bi delovalo, če bi dala slikico s prometnim znakom STOP? Ali pa bi bilo kaj drugače le, če dejanje dejansko onemogočiš? Mogoče pa je treba odrasle vzgajati na Rousseaujev način (če zelo poenostavim: dopuščanje popolne svobode v okolju, ki ga prej prilagodimo tako, da lahko dopustimo popolno svobodo :))?

Svoboda je tako zelo relativna reč ...

J pravi

Moški prekrivajo, ženske umivajo.

(O nujnosti nakupa novega nahrbtnika.)

Predpreteklik?

Pred kratkim sem govorila z neko osebo, katere identiteta, vloga v mojem življenju in podobne podrobnosti niso pomembne za tale zapis.

Je pa dejstvo, da se mi je že med pogovorom nekaj zdelo čudno. Nekaj neoprijemljivega.

Včeraj sem tako mirno brala neko knjigo, ki je prevedena iz švedščine. Prevod je - na žalost - rahlo okoren, uporaba arhaizmov je pogosta (pa ne zaradi vživljanja v čas dogajanja ali nastanka originala - zadeva se dogaja pred približno desetimi leti), najbolj nenavadno pri tem prevodu pa je, da se zelo pogosto uporablja predpreteklik. In tako sem ugotovila, kaj me je tako zmotilo pri pogovoru iz prvega odstavka: živa oseba, ki je od mene starejša največ kakšnih deset let, je v prostem pogovoru uporabila predpreteklik.

Spominjam se stare gospe, ki je umrla pred nekaj leti. Zelo rada mi je pripovedovala zgodbe iz svoje mladosti in je uporabljala tako predpreteklik kot onikanje in jaz, ki sem bila še otroček, sem jo komaj kaj razumela.

Zdaj predpreteklik sicer razumem, ampak je pa v prostem govoru precej nenavaden. Dejansko si le stežka predstavljam situacijo, v kateri bi ga uporabila.

Zdi se mi, da je predpreteklik čas, ki ga bo slovenščina izgubila. Poskusite se spomniti, kaj so vam o predpretekliku povedali v šoli. Ali je kdo rekel, da izumira, da se ga ne uporablja več? Z dvojino, ki jo vsaj napol še vedno uporabljamo, se pa vsi toliko ukvarjajo.

Vikati v celoti ali le na pol?

Tole je en primer "polvikanja":

A ste bla kje na počitnicah?

Pa še za moški spol:

A ste naredu to-pa-to?

Moja gimnazijska profesorica je imela navado reči, da polvikanje pričakuje na trgu pri branjevkah, vsi ostali pa naj jo vikajo.

No, saj razumem, polvikanje je le znak nepoznavanja norme, poleg tega je mnogo drugih jezikovnih pravil, ki so bolj življenjskega pomena, kot je pravilno vikanje, ampak mene kar zabolijo ušesa, kadar kaj takega slišim od kakega komercialista/radijskega napovedovalca (na komercialnih radiih, ki jih pomotoma slišim na lokacijah, kjer nimam vpliva na izbiro postaje :))/govorca v javnem govornem položaju - človeka pač, ki poklicno govori ali pa je govorjenje vsaj zelo prisotno pri opravljanju poklica.

Dejansko sem mnenja, da bi morali vsaj eno leto človekovega šolanja posvetiti osnovnemu izobraževanju za življenje: izpolnjevanje položnic, pisanje prošenj, življenjepisov, branje voznih redov, pravopis (ja, je pomemben) in govorna komunikacija v najbolj običajnih situacijah - pozdravljanje, predstavljanje (sploh po telefonu!) in celo vikanje.

Dvojina pa je dodatni tečaj ... Sem že skoraj obupala nad njo :)

A greve?

Komunicirati

SSKJ pravi:

komunicírati  -am nedov. (ȋ) 1. izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se: komunicirajo vsak v svojem jeziku; gluhonema sta uspešno komunicirala s pomočjo dogovorjenih znakov / z njim se ni dalo več komunicirati / v vesoljskem centru komunicirajo s satelitom 2. publ. biti razumljiv, sprejemljiv: ta film slabo komunicira z gledalci

Zadnje čase se je razpasla uporaba glagola komunicirati kot sopomenko glagola sporočati. Malo trapast primer: "Ta film komunicira veliko idejo."

In celo pravopis omenja takšno rabo kot publicistično. Seveda je mogoče takšno rabo slišati le od raznih PR-ovcev (ki niso predstavniki za odnose z javnostjo/javnostmi - tudi na to temo bi se lahko še kakšno reklo, ampak kdaj drugič) in marketinških svetovalcev.

Meni gre pa takšna raba strašno na živce. Četudi velecenjeni avtor Slovnic trdi, da je komunikacija sopomenka sporočanju in ne sporazumevanju (in se večina slovenistov ne strinja z njim ...), je takšna analogija (komunikacija=sporočanje ==> komunicirati=sporočati) vsaj malo sporna.

Predvsem, ker mi ni jasno, zakaj se v zgornjem primeru ne moremo zadovoljiti z "Ta film sporoča veliko idejo."

In zakaj je potrebno vedno in povsod tlačiti tujke, hkrati pa bentiti, da slovenščino izpodrinja angleščina?

Ploščati svet

Založba Vale-Novak je začela z izdajanjem slovenskih prevodov ene mojih najljubših zbirk. Prvo knjigo - Barva magije - lahko kupite tule.

Že dolgo sem razmišljala, kdo bi lahko bil primeren prevajalec te zbirke. V davni preteklosti (ko smo bili mladi in polni velikih idej ;)) smo celo razglabljali, da je prevajanje popoln nesmisel, ker v slovenščino tole ne bo šlo ... Preveč besednih iger, preveč neprevedljivega.

Prav zato me reeeeees zanima, kako je knjigo prevedla Maja Novak. Maja Novak je pač meni zelo ljuba pisateljica, ampak še ne vem, kakšna prevajalka je.

Zaenkrat sem našla nekaj skupin prevajalcev:

• Tisti, ki so odlični prevajalci. (<==tole je tista "in pika")
• Odlični prevajalci, pa bolj žalostni avtorji: iz prevajanega povzamejo to ali ono, napišejo nekaj "svojega", na koncu pa vse skupaj nima ne repa ne glave ...
• Odlični avtorji, ki pa so slabi prevajalci: imajo namreč tako izrazit osebni slog, da ta preveč vpliva na prevod.

Le kam sodi Maja?

No, za tiste, ki bodo Discworld prvič srečali šele v slovenščini, verjetno ne bo problema, ampak za zasvojence, kot sem jaz ... Bomo videli. Razmišljam, da bi si knjižico v slovenščini kupila ...

in za konec: igrica za vse prave ljubitelje Discworlda.

Imena

Kačja pastirička bo kmalu mamica. Njenemu otročku bo ime Anže.

Anže je pravzaprav čisto navadno ime. Ne vsebuje ne x-a ne y-a, že na prvi pogled nam (rojenim govorcem) je jasno, katerega spola je nosilec tega imena.

Ampak se mi zdi, da bo kmalu Anže v poplavi "čudnih" imen postal nenavadno ime.

Zdi se mi, da zadnje čase starši kar tekmujejo, kdo bo dal bolj izvirno in nenavadno ime. Obnašajo se, kot da se ne zavedajo krutosti otrok. Če samo pomislim, koliko zbadljivk na račun svojega imena sem slišala v otroštvu, me kar stisne pri srcu, pa je moje ime med navadnimi ...

Dejstvo je, da starši otroka zaznamujejo z izbiro imena. In dvomim, da se bo otroku čez 15 let zdelo zabavno imeti 12 imen, recimo.

Verjetno imamo ravno zato en še dokaj svež zakon: Zakon o osebnem imenu, ki določa, da si lahko spremenimo ime, ko postanemo polnoletni ... Pred 18. letom morajo spremembo dovoliti skrbniki. Do 9. leta pa otroka še ni potrebno vprašati za mnenje, če mu želijo skrbniki spremeniti ime. Ne vem, zakaj, ampak jaz si ob tem zlahka predstavljam kakšno dete, ki ima vsako leto novo "moderno" ime :)

Naslovi

V četrtek sem bila v gledališču. Zdržala sem do konca, čeprav je bila predstava precej zamorjena, dolga 3 ure in sedeži v gledališču niti malo udobni ... Uprizoritev kot taka mi je bila všeč, sama drama pa ne preveč (sploh en lik je bil nadležen, ena hiperoptimistična dečva, ki je imela še reeees tečen glas). Najslabši del predstave so bili nadnapisi (trojezična predstava pač) - z mojim ubornim znanjem nemščine (tromesečni tečaj!), ugibanjem poljščine (pač že dolgo preučujem zgradbo slovanskih jezikov in tako vsaj zahodno- in južnoslovanske že kar obvladam) in poznavanjem slovenščine sem ugotovila, da so nadnapisi zgrešeni (noro, ko je Nemka govorila slovensko, so bili nadnapisi v slovenščini skoraj povsem drugačni :)), da ne omenjam zaostajanja, prehitevanja ali kar neprikazovanja. (Pravopisnih napak, polovičnega pogovornega jezika, slovničnih podrobnosti pa ne bom poudarjala ...)

No, v gledališče hodim že nekaj let. V kranjskega, ker si ga lahko privoščim. Pa še v Dramo grem včasih, ko me v to prepriča ta ali ona prijateljica, ki dela tam. Drama je kljub vsemu precej draga (da ne omenjam še stroškov prevoza in dejstva, da se predstave končujejo precej pozno ...).

Na srečo sem odposlušala že kakšno predavanje o dramatiki in me zato ne odbijajo naslovi. Recimo: Nekaj dragega in popolnoma neuporabnega se mi zdi precej zabaven naslov, izkazalo pa se je, da je to taka tipična komedija s seksualnimi namigi, situacijsko komiko itd., tip komedije, ki mene pušča popolnoma hladno, Zabava za rojstni dan pa bi zvenela precej dolgočasno, če je ne bi napisal Harold Pinter.

Pri literaturi je podobno. Vrata zvenijo precej neprepričljivo, ampak ker sem jih morala prebrati za nek izpit, me je Jani Virk očaral. Po drugi strani pa se zanimivi naslovi vse prepogosto izkažejo za znanilce dolgočasne vsebine.

Tako sem opazila veliko napako, ki jo pogosto delam pri učenju: preskočim vse naslove in vse, kar je poudarjeno. Navadila sem se namreč, da naslovi niso pomembni ...

Korespondenca # 5

Saj se spomnite tistih slikic, na katerih je treba iskati napake oz. bolj pogosto razlike med dvema slikama?

Koliko napak najdete v spodnjem besedilu?

Spoštovani,
veseli nas, da ste se z vašim vprašanjem obrnili na nas.

Napako boste morala izkati pri vas. Pri nas vse deluje tako da na žalost bi bilo dobro videti in reševati problem od vas.

V primeru dodatnih informacij nam lahko 24 ur na dan pišete na elektronski naslov *****. Z veseljem vam bomo pomagali.

PS: Napaka je bila na njihovi strani ;)

Zakaj potrebujete lektorja?

Pred kratkim sem - ne tako zelo po naključju - prejela dopis precej znanega velikega podjetja. Na prvi pogled je brez večjih napak. Ampak ne morem iz svoje kože in bom raje malenkostna :)

Zahvaljujemo se vam na zaupanju [...]

Po mojem mnenju se je težko zahvaljevati z zaupanja, vsaj z mojega, za vašega pa ne vem ;)

[...] od avgusta 2005 dalje [je] postala [...]

Kaj hočete povedati? Je že postala? Je postajala? Mogoče še vedno postaja? Odebeljeni besedi preprosto ne gresta skupaj (glagol je pač dovršen in zato ne more izražati nečesa, kar se je začelo dogajali (kar implicira od)).

Jaz menim, da je tole očiten primer hiperkorektnosti - neustrezne pretirane pravilnosti, do katere prihaja v želji, da bi vse zapisali "pravilno".

Brezplačni prevodi ...

Ker dvomim v uspešnost strojnega prevajanja v slovenščino/iz slovenščine, me fascinirajo poskusi, ko je tale.

Predlagam poskus: vneseš slovenski tekst, prevedeš v angleščino, nato ta angleški prevod spet v slovenščino in tako naprej ... Rezultati so prav prikupni :)

(Iz "Brezplačen prevod me res zanima" je nastalo "prost prevod se vpraša pripomoček")