Če grem v hišo, pridem iz hiše. Če dam telefon v torbo, mi pade iz torbe.
Če gremo na goro, pridemo z gore. Če je komad na plati, je pevec odpel komad s plate.
Kdaj uporabim s in kdaj z? Poskusim izgovoriti na glas: zplate? sgore? zstrehe? sveje?
Pa še kdaj ;)
Po moje imamo ženske par res čudnih hib. Sumim, da je genetska napaka, da ne skrbimo za avtomobile (in upam, da tiste, ki zares same - brez opominjanja očetov, bratov, prijateljev, partnerjev, osebkov moškega spola - vzdržujejo avtomobile, ne bodo ostale brez potomcev in ne bodo dobrih genov zadržale le zase), gotovo je kriva genetika, da nismo nikoli zadovoljne s svojo starostjo, in gotovo si nas je stvaritelj načrtno zamislil tako, da nam je težko ustreči.
Če sem pri 20 letih bentila, ker sem morala ob vsakem nakupu cigaret dokazovati, da sem stara 15 let, me zdaj skorajda razveselijo takšne situacije. "A v klub smejo samo polnoletni?" si mislim, izvlečem vozniško dovoljenje, počakam, da pregledovalec izračuna, da sem čisto zares polnoletna, in grem naprej. Saj me je pomladil samo za dobro četrtino moje starosti. Fino.
Me pa zjezi druga situacija. Pridem v trgovino, kjer prodaja punčka direkt iz srednje šole, s kilo mejkapa na obrazu. Da me komaj opazi, je logično (ker mora, nujno, res, tipkati sms in izrazito poudarjeno žvečiti in buljiti v strop), ampak nikakor pa ni logično, da me tika. Pa saj sem stranka kot katera koli druga. Celo svoj denar imam, kadar že kupujem ...
Seveda sem v prvem primeru navdušena, ko mi ne verjamejo, da sem polnoletna (a bi čudno izgledalo, če bi tam na vhodu razkazovala sive lase?), medtem ko mi v drugem primeru to ni niti malo všeč ...
Genetska napaka? Hmm ... Sem prepričana, da obstaja tudi kak boljši izraz ...
Ko je človek takole neprostovoljno brez avta, si poleg res trdovratnega prehlada nakoplje tudi nekaj precej koristnih izkušenj. Ki poskrbijo, da si mehaniku pripravljen plačati gromozanski znesek, samo da ne rabiš več loviti avtobusov ali pešačiti ...
Da tile naši avtobusi niso primerljivi z ljubljanskimi, je jasno že vnaprej, ampak cena vožnje pri nas je 1,2 €, medtem ko žeton v Ljubljani stane 80 centov ... "Moj" avtobus zdaj res vozi na pol ure (to je napredek!), ampak le v času šolskega pouka, med tednom. Zadnji okrog 20h. In enkrat na dan stakne aritmijo, ko dve uri vozi čisto drugače. Vozniki so verjetno povsod enaki - nekateri boljši, drugi slabši. Me pa fascinira oznaka, da so avtobusi primerni za invalide in mamice z vozički: na vseh vhodih se bohotita dve stopnici (dopuščam možnost, da so kje kakšna dvigala, vendar jih še nisem odkrila), sedeži so na nekakšnih podestih, med katerimi ne more noben invalidski voziček, imajo pa prav poseben prostor, rezerviran za invalide, z varnostnimi pasovi posebej za invalidske vozičke ...
Pešačenje izven strogega centra mesta je poseben podvig. Če slučajno zapade sneg, so pločniki zadnji na vrsti za čiščenje, kar seveda razumem, ampak hkrati pa vem, koliko časa sem porabila, da sem sicer zelo kratko pot prehodila med izogibanjem avtomobilom in lopatam snega, ki so letele z dvorišč ...
Ste kdaj pešačili okrog nakupovalnih središč? Seveda so odmaknjena na robove mest in se večina tja pripelje. Jaz pa sem se do enega od njih sprehodila. Prehodi za pešce so znanstvena fantastika in včasih se mi zdi, da bi me svtomobilisti opazili le, če bi se oblekla v ogromen odsevnik in bi v vsaki roki nosila reflektor. Tudi sicer znajo biti avtomobilisti hudo neprijetni. Če ga ob robu ceste prav nič ne oviram (ko hodim kak meter od roba ceste), me res ni treba natrobiti tako, da skoraj staknem infarkt.
Prednosti avtomobila je še precej. Res. Če ne živiš v Ljubljani, pa sploh. Ko bodo cene trolčkov sprejemljive (torej nižje kot v Ljubljani), ko bodo vozili pogosteje in ko bo avtobus vozil tudi ob vikendih in šolskih počitnicah (a se takrat cel svet ustavi? študentje imajo še vedno predavanja, zaposleni pa še vedno službe), bom pa razmislila, da bi spet poskusila z javnim prevozom ...
Kaj predstavlja zgornji piktogram?
Da ne smem v škatlo na vrvi, če škatlo obdaja podivjano rastlinje?
Da ne smem zažgati dvigala, če je kdo v njem?
Da v dvigalo ne smeta dva moška, če dvigalo obdaja podivjano rastlinje?
Čisto zares: ko sem prvič videla zgornjo sličico, si skoraj nisem upala v dvigalo.
Slovenci si lastimo (vsaj) dva ljubko nasprotujoča si pregovora: "Po jutru se dan pozna." in "Slab začetek - dober konec." Če torej verjamem prvemu, me čaka katastrofalno leto.
Končno je zares škripnil avtek. Prigode z akumulatorjem niso pomenile, da je kaj narobe z akumulatorjem, ampak so bile zgolj opozorilo, da alternatorji niso večni (in dokler ni odpovedal alternator pri mojem prvem avtu, sploh nisem vedela, da ta reč obstaja). Dobro pri tem je, da je nov alternator cenejši od akumulatorja, heh.
Poleg tega sem kar dva izpita nenaredila - kar ni povsem isto, kot če bi padla, ker mi profesorja nista hotela dati slabih ocen, pa sta me raje odjavila.
Januarja sicer niti približno še ni konec, ampak mogoče lahko vseeno razglasim konec začetka, ki mu sledi "dober konec". Upanje umre zadnje, ne?
Sem listala po tisti knjižici, ki jo je "najboljši sosed" dostavil v naše poštne nabiralnike. Poklanja sadje in zelenjavo, če kupimo neko drugo sadje ali zelenjavo. Zveni preprosto, kajne?
Ampak se zatakne - pri količinah, jasno.
Le kaj naj dve skromni jedki počneva s tremi kilogrami pomaranč ali mandarin (h katerim pridajo pol kilograma limon oz. kilogram pomaranč)? Pet kilogramov krompirja bi mogoče šlo, tudi kilogram kislega zelja bi lahko uporabili. Pol kilograma (češnjevega) paradižnika pa bi se pokvarilo, še preden bi pojedli polovico.
Ste kdaj kuhali za eno osebo (ali dve, ki pojesta zelo malo)? Kako ste se pa vi spopadli s tem?
Da se moj avtek nekaj heca zadnje čase, sem menda že omenila. Nekaj javka o mrazu, jaz pa kot dobra skrbnica te njegove pripombe preslišim. Ker nočem, da bi postal razvajen, jasno. In tako ...
Po prigodi z akumulatorjem (mja, baterijo, ampak je baterija tista mala reč, ki jo vtaknemo v predvajalnik mp3-jev, zato pač lažje govorim o akumulatorjih) sem izklopila celo lučko, ki se prižge, ko odprem vrata. Ker z energijo pač ne bomo razmetavali. In kdo sploh rabi to lučko, če parkiram prav pod lučjo?
Tako sem se na eno precej mrzlo jutro spravila proti avtu in res nisem pričakovala nobenih težav. Avto je bil precej pomrznjen, zato sem odklenila vrata, avto prižgala, vklopila vsa ogrevanja stekel in se odpravila ven strgat šipe (da takšno početje ni ravno ekološko, mi je povsem jasno, je pa tudi res, da moj avtek ohlajen itak ne mara voziti in ga moram ogrevati na mestu v vsakem primeru). In sem zaprla vrata ... In se je avto ... Zaklenil nazaj.
Imela sem torej prižgan avto, zaklenjen od znotraj (in bila sem brez rezervnega ključa, kdo bi si mislil). V avtu sem seveda pustila tudi torbo z vsemi tulifoni in tudi ključi stanovanja. V roki pa sem držala lopatko za led (s katero sem strašila okrog še kar nekaj časa). Sem odcapljala domov in upala, da mama ni ravno skočila do kake sosede ali v trgovino. Presenečeni mami sem nato zaplenila tulifon, ugotovila, da tudi takšne reči rešujejo pri amzs-ju, spoznala še amzs-jevo operaterko, nato pa čakala, da je prišel dežurni amzsjko.
Prišel je, ugotovil, da je avto prižgan, komentiral, da je fino, da je nafta poceni, nato pa se lotil ... vloma. Četudi je njega žalostilo, da nimam električnega pomika stekel, sem se sama tega skoraj razveselila, saj je menda ročni pomik stekel vlom podaljšal na kakih 7 minut (medtem ko je zatrdil, da bi pri električnem pomiku vse skupaj trajalo le kakšen trenutek). In je torej zaklepanje skoraj smiselno.
Izvedela sem še, da se take stvari dogajajo, če zamrzne katera od ključavnic (lahko samo ena, ja). Juhuhu. Menda pomaga WD-40 - bomo videli, saj ga je trenutno v ključavnicah kar precej.
Res ne vem, kaj bi brez amzs-ja ... Ampak sem prepričana, da so zelo na ti z bogom - pri njih namreč avtomobile pere Christ ;)
Avtek, ki je bil do sedaj zgledno potrpežljiv in očarljiv spremljevalec, se je pri starosti 10 let odločil, da bo postal muhast. Bi ga razglasila za pubertetnika, pa je prestar, bi rekla, da ga dajejo starostne težave, pa je premlad. Verjetno je staknil krizo srednjih let.
Danes je recimo že spet škripnil akumulator. In v nasprotju s prejšnjo prigodo sem se odločila izkoristiti amzs-jeve storitve (menda ja ne bom plačevala članarine samo zato, da mi enkrat na leto zamenjajo žarnico in mi priznajo par odstotkov popusta pri tehničnem pregledu, anede).
Sem poklicala na številko 1987 in čakala. Tuut-tuut! Vsi operaterji so zasedeni. Prosimo, počakajte. (Citirano po spominu, jasno - lahko pa ponovno pokličem, če vas res zanima.) Je bila tetka vztrajna, jaz pa tudi. Čeprav sem se večkrat vprašala, če se morebiti nekdo ne igračka z mano. In poleg tega mi je hinavski tulifonček občasno namignil, da mu bo mogoče zmanjkalo baterije - jaz pa v avtu, z avtomobilskim polnilcem ... in praznim akumulatorjem.
Potem se je nenadoma zaslišal nekoliko drugačen tuut-tuut, tetka pa je zatrdila, da prevezuje. In tako že spet kar nekaj časa.
Oglasil se je nadvse prijazen dečko, pobral podatke, bila sva že tik pred koncem ... Samo še lokacijo bi mu morala sporočiti! Ko telefon izvede ultimativno izdajo in izdihne na mestu.
Hvala bogu za službeni tulifon, ki je začuda imel še nekaj baterije, in tako sem lahko ponovila čakanje. Tuut-tuut! Vsi operaterji so zasedeni. Prosimo, počakajte. No, z operaterjem sva se dogovorila, da bo treba počakati. Menda kakšno uro in pol.
Trenutno čakam že debeli dve uri ...
Leta 2008 si ne bom zapomnila - kot si nisem še nobenega leta ... Moj spomin je vezan izključno na dogodke, ti pa so bolj ali manj določljivi glede na druge dogodke, preko katerih lahko (če bi me to slučajno zamikalo) določim tudi precej točne datume. Če slučajno niste vedeli: tudi svojo starost preračunavam vsakič sproti ;)
Lepo in nepretresljivo leto je bilo. In tudi za leto 2009 si želim le, naj bo nepretresljivo ...
