Še zmeri tle na zemlji, pol povej mi, kje si ti ...

Stvari se spreminjajo.

Trenutno me osrečujejo male nespremenljivosti: večerja s prijateljicama, sms od S, mamino nerganje nad sosedi, hišnik, ki ob pozdravu izvede pirueto ...

Ne morem kar sprejeti, da odraščamo, da se stvari končujejo. Da razpadajo tisti pari, ki so bili zagotovilo, da nekaterim pa lahko uspe. Nekatere ljudi bi zakopala v spomin, ker jih je težko srečati čez pet let - mogoče sem drugačna jaz, mogoče oni. Hkrati mi gredo na živce tisti, ki me niso videli 10 let, pa od mene pričakujejo, da bom točno taka kot takrat. In jih čudi celo to, da imam avto - ker pred 10 leti ga nisem imela ...

Še kar čakam, da se me lotijo prazniki, pa so vsako leto manj temeljiti. Še daril se ne veselim več tako zelo - saj jih nimam časa narediti ...

Vsaj Maček Muri je še vedno tak, kot je bil ...

Tokrat so res pripravljeni

Letos so cestarji pri nas vzeli svoje snežno poslanstvo skrajno resno.

Med zadnjim sneženjem so cesto začeli plužiti, ko se sneg sploh še ni prijemal, in so tako vztrajno plužili, da sem skoraj obžalovala nakup zimskih gum (tole je seveda hec, ampak baje je pozimi dovoljena vožnja s profilom, kakršnega imajo moje odslužene letne gume :)). Poleg tega so ceste posuli s takšno količino peska, da ga je uspelo odplakniti šele tole decembrsko deževje.

Današnje sneženje jih spet ni presenetilo. Pluge je mogoče srečati vsepovsod (četudi nekoliko ohromijo promet, ko sredi križišča krožijo). Ponekod so ceste prav umetelno zglajene in je na njih enakomerna plast ledu. Daleč najbolj neprijetne pa so tiste ceste, na katerih je nasutega toliko peska, da se zdi, kot bi vozili po makedamu.

Res me zanima, kako bodo reagirali, če sneg zapade čez noč ...

Voščila mi ne grejo ...

Vedno voščim vse najboljše in to tudi mislim, ampak je takšno voščilo že tako znucano, tako izpraznjeno pomena, da je res čas, da ga spet dojamemo čisto dobesedno.

Upam, da ste (če ste) lepo praznovali božič in da boste dobro izkoristili še preostale proste dni.

In če se ne beremo več v tem letu (pa bi se znalo zgoditi, da še kaj napišem - kar se mi zdi največji paradoks elektronskih voščil: vedno bi rada voščila še enkrat), vam čisto zares in iz vsega srca v letu 2009 želim vse najboljše.

Nenavadno

Se samo meni zdi kokoš s tiranozavrovo glavo nenavaden logotip za restavracijo (in še cel kup drugih reči) z imenom Marco Polo?

Ampak pici sta bili pa dobri ... Čeprav se sprašujem, kakšno glavo je imela moja tuna ...

Čez sedem let vse prav pride

V omari imam premalo prostora. Oblačil pač ne morem metati proč, dokler ne začnejo razpadati (pa še takrat zelo dolgo upam, da se mi je samo zdelo). Še vedno nosim hlače, ki sem si jih kupila pred skoraj desetimi leti, in še vedno jih prijateljice občudujejo. In tam v kotu ždijo ocufane najljubše kavbojke, ki zadnje čase spet bolj veselo pogledujejo v svet.

Pred osmimi leti sem si namreč kupila karirasto krilo ...

Še dobro, da je moda ena sama reciklaža.

Imate par minut?

V preteklih treh dneh sem vztrajno ugotavljala, čemu služijo koledarji ...

Ko sem namreč že četrtič rekla: "Ojej. Ne, takrat v bistvu ne morem, ker sem že dogovorjena/sem takrat kakih 100 kilometrov stran/moram nujno tjapatja," sem sklenila, da bo treba tudi zasebnost spakirati v koledar. In končno razumem prijateljico, ki je že leta nazaj ob vsakem poskusu dogovarjanja za kavo iz torbice potegnila žepni planerček in po poglobljenem študiju vsebine rekla: "Ja, takrat imam 45 minut časa."

Kakorkoli. Imate par minut?

Ne, jaz tudi ne.

V številkah

Tjaša me je pozvala, naj zapišem še kakšno neobičajnost. Seveda sem nadvse počaščena in pripominjam, da sem sama nase in na svojo okolico po četrt stoletja že povsem navajena in torej opisujem čisto običajne stvari ;) Ker je že izzivalka začela s številkami (in njene so res občudovanja vredne!), sem jih par nabrala tudi jaz ...

1. 39 - 41 - številka moje tačke. Problem je le, da takšno stopalo ne sodi k 163 centimetrom višine :)

2. 103 - trenutno število prijateljev na FB. Po zadnjem štetju s tremi še nikoli nisem spila piva, kave ali soka.

3. 7 - število izpitov, ki sem jih naredila v letu 2008. Naslednje leto bo seveda boljše.

4. 19 - število knjig, ki jih imam izposojenih iz knjižnice. Od tega le 5 zamujenih. Napredujem.

5. 5 - število elektronskih naslovov, ki jih redno uporabljam. 2 sta zasebna. In prav noben ne vsebuje mojega imena IN priimka.

6. 34 - konfekcijska številka, ki mi je najpogosteje prav. Razen hlač, jasno.

7. 0 - število že nakupljenih/pripravljenih/izbranih daril za prihajajoče praznike. Je pa res, da se je zame veseli december začel šele danes.

Hm, res nisem 90-60-90 ...

Hehetanje

Četudi morda zbujam drugačen vtis, se veliko smejem.

Dostikrat se smejem sama sebi (če ni nikogar v bližini, celo na glas), kadar počnem traparije ali (zelo redko) imam kak genialen preblisk.

Smejem se tahecnim vicem in tudi tistim, ki niso hecni (če opazim konec vica, seveda ;)), smejem se tudi takšnim, ki se jim ne spodobi smejati, ampak včasih si res ne morem pomagati.

Prav navdušeno se smejem smrčici, ki tlači smrček vsepovsod, smejem se najdražjemu nečaku, ko pove stvari, ki jih odrasli ne.

Smejem se med čisto navadnimi pogovori, ob kavi, piškotih ali kosilu.

In po novem se smejem tudi med spanjem. Nocoj sem s hehetanjem zbudila tudi sebe in pojasnila, da sanjam nekaj nadvse smešnega. Pa žal ne vem več, kaj sem sanjala ...

Večopravilnost

Medtem ko že celo uro buljim v isti odstavek (in to sploh ni tisti, ob katerega je moj neznani predbralec lucidno pripisal "NE RAZUMEM") in mi oči begajo v naslednji odstavek in na naslednjo stran (točno tako kot pri prejšnjem odstavku, v katerega sem buljila samo pol ure), se odločam, ali naj se nato lotim izpiskov ali zapiskov ali prepiskov, urejam zaznamke v zbornikih in si (že spet) razpraskavam mozolje (ne, tega glagola ni v pravopisu, tudi po pravopisu brskam, ja) ...

Nedvomno sem, uganili ste, nadvse večopravilna.

Nakupovanje, 2. del

A: Me mimogrede pelješ v obija?

B: Oh, no, pa greva, res morava mimo ...

A (v koloni vozil pred obijem): A sem rekel obi? Jej, mislil sem reči dipo. (pomaha s koščkom papirja, tako umetelno iztrganim iz reklame, da niti v sanjah ni mogoče ugotoviti, katera trgovina je zadevo natisnila)

B (nekolikanj nataknjeno): Ok, če že letava okrog, pa pojdiva ...

A (na nekem križišču, blizu katerega je lidl): A ne bi zavila levo?

B (med vožnjo naravnost, proti dipu): Kaj pa naj bi tam počela?!

A (prav angelsko): Ja lidl je tam ...

B (že precej naveličano in podobno dalje): Aha. Ampak nazaj pa ne greva. (preblisk) Saj je še en lidl tam pri dipu. Pa greva tja, no ...

V lidlu naredita osebi A in B tri kroge okrog akcijskih kupov vsega mogočega.

B (prodajalki): A mogoče imate tale izdelek? (pomaha s papirčkom)

C: Če je, je tam doli (pokaže proti akcijskim kupom vsega mogočega)

A (v avtu): Bom šel še v tadrugega lidla ...

Po nakupih ...

Kadar se spravim v tisto taveliko nakupovanje, me muči nešteto stvari. Če pri tistem tavelikem nakupovanju sodeluje še moja mama, nevajena tistih tavelikih hipersuperdupermegamarketov, je zabava popolna. Mama je pač navajena mini trgovinic, v katerih pozna prodajalke po imenu, kjer nujno srečuje sosede in znance, kjer je le par strank naenkrat in se je preprosto dogovoriti o srečevanju med policami. Če pa tiste tavelike nakupe opravljam v predprazničnem času, se mi lahko le še smeji. Od obupa.

V predprazničnem času namreč vrli trgovci impulzivnim nakupovalcem nudijo še več. Zato postavijo še več polic, stojal, košaric in podobnega. Tako se kupci še težje srečujejo in so, jasno, prisiljeni čakati v vrstah in si tako lahko ogledajo še več krame. Plišasti medvedki z božičkovimi kapami, "družinska" količina čokolade, kupi peciva v kartonih, kape, šali, copati in podobni artikli me puščajo povsem hladno. Res.

V predprazničnem času tudi vrli komercialisti nudijo več in na fronto pošljejo še več promotorjev. Tako se pri vsaki polici nekaj kuha ali vsaj ponuja. Vonjave silijo vate z vseh koncev, še bolj pa silijo vate tisti tapogumni promotorji, ki ponujajo najboljši kruh na svetu, čist' taprave italijanske špagete, super kavo s kompletom šalic (za nekaj evrov in 99 centov, ddv je že vključen v ceno). In pri vsem tem se skoraj vedno sprašujem, kako se tile promotorji dogovorijo o lokaciji. Začuda njihovi izdelki niso nujno povezani z oddelki, na katerih so. In ... No, ne bi si želela celega dneva preživeti v bližini ribjega oddelka - sploh pa ne, ko so ribe tam že četrti dan ...

V predprazničnem času se seveda več nakupuje (recesija?) in zato je v superhiperekstraitd.marketih ljudi še več. In se - prmejnazaj - ne moreš izogniti znancem, ki jih nisi videl vsaj od 1. novembra. Je treba poklepetati, jasno, pri tem pa se ne gleda naokrog, ker potem bi se bilo mogoče treba umakniti za kakšen korak levo ali desno ...

In prazničnih nakupov se sploh še nisem lotila ...