Jih ni nič sram?

Ko sem bila še čisto majhna, sem vzela v roke kemični svinčnik in v eno od svojih knjigic pripisala pravi roman. V pisavi, ki je žal ne znam več brati ... Takrat mi je mama razložila, da se po knjigah ne piše in ne riše in se nasploh z njimi dela lepo. Tako sem kracala le po tistih učbenikih, za katere so učitelji zahtevali, da jih popišemo (približno tista kategorija učiteljev, ki zahteva naslov rdeče barve in ga tudi narekuje: "Tole zdaj zapišite v novo vrstico z rdečo, z velikimi tiskanimi črkami!"), in se težko sprijaznim s teorijami, da je treba po učbenikih pisati. V knjige, ki jih preučujem, lepim pisane odlepljive lističe ali pa si sproti delam izpiske.

In zato me takšnile okraski v knjigi, ki sem si jo izposodila v knjižnici, hudo zjezijo (slaba slikica je, ampak po moje bo vseeno razvidno :)):

Ne samo, da je nekdo pokracal celotno knjigo (od prve do zadnje strani, ja), ki sploh ni njegova, ampak je meni onemogočil hitro branje ...