20. jan. 2008

Bralci

Se vedno sem sitna, ja, in se vedno pretiravami in se vedno sem malenkostna, ce je treba.

[Bralec] ni pripravljen slediti avtorjevi domisljiji, ne akceptira avtorjeve pravice videnja, dozivljanja in predstavljanja sveta, ampak uporablja literaturo zato, da vanjo projicira svoja lastna custva, svoje lastne custvene primanjkljaje, svoje lastne zelje po dozivetjih.
M. Kordigel o evazoricnem branju literature, ki je sodec po preostalem besedilu branje trivialne literature

Pred kar nekaj leti sem prvic slisala za teorijo bralcevega odziva. Koncno sem ugotovila, da nisem edina na tem svetu, ki se mi za razumevanje literature ne zdi nujno poznavanje vseh podrobnosti avtorjevega zivljenja, koncno sem dobila potrditev, da je tudi bralec soudelezenec pri ustvarjanju "pomena" in da ni nujno, da cel svet v tocno doloceni besedi vidi tocno doloceno sporocilo. (Skozi cas sem ta sistem bralcevega odziva dopolnila tudi s semioticnim in strukturalisticnim pristopom, ki isceta "pomen" predvsem v besedilu.)

Potem pa ugotovis, da je edini, ki "sme" odlocati o pomenu, avtor. Komaj cakam, da bomo s "trivialno literaturo" zmerjali vsa besedila, ki ne bodo ob samem besedilu vsebovala tudi avtorjeve razlage, kaj je hotel s tem povedati.

In potem slisis, kako maturitetni eseji, ki v tocno doloceni besedi ne vidijo tocno dolocenega pomena, dobivajo slabe ocene, popolnoma tipski eseji pa vse mozne tocke.