7. avg. 2008

Amélie Nothomb, Metafizika cevi

To je ena od tistih knjig, ki so vedno izpostavljene na polici v knjižnici. Vsakič sem šla mimo in me je vsakič malo zamikala (nekaj pa že mora biti na njej, če je vedno na polici ... čeprav je pa tudi malo sumljivo, da je vedno tam), ampak tale metafizika v naslovu me je pa vsakič malo odbila. Zveni hudo resno, ne?

No, v knjižici je luštna pripoved o bogu, ki je cev, o otroku, ki zaživi šele, ko poskusi košček bele belgijske čokolade, o letnih časih, o vodi ... In čeprav si niti v sanjah ne znam več predstavljati, kako otrok doživlja svet okrog sebe, se mi zdi, da je avtorici uspel odličen posnetek otroškega razmišljanja z odraslimi besedami.

Zdaj pa brat! Ima le dobrih 100 strani, prebrano v enem dopoldnevu, na plaži ;)