26. sep. 2007

SeptembErska obvestila

Thunderbird mi je pravkar javil, da sem prejela Septemberska obvestila, kar prav ljubko sovpada z mojo namero nekaj malega napisati o tehle e-jih.

Čisto poenostavljeno.

V besedah minister in september (in še kakšna bi se našla) je pred r-jem z e-jem zapisan zelo kratek nenaglašen e ali že kar polglasnik. Polglasnik je tista reč, ki ni čisto cel samoglasnik, pa bi bil rad, zato se pa povsod štuli - slišimo ga v besedah pes in krt, včasih pa tudi, ko kak intervjuvanec v dnevniku ne ve čisto točno, kaj bi povedal. Polglasnik je v slovenščini le redko naglašen ali dolg, zato tam, kjer mu ne uspe postati cel samoglasnik, včasih prav grdo odfrči.

Če sklanjamo: minister, ministra ... Pa je odletel! In to že v 2. sklonu.

Zato tudi pri različnih tvorjenkah (primeri: ministrski, vetrnica, metrsko) takile e-ji odpadejo.

8. sep. 2007

Vejevje I

Ne vem, če ste kdaj opazili, ampak novinarji si zelo radi vnaprej napišejo besedilo, ki ga nato preberejo po radiu ali tv. Vse lepo in prav (khm, priznam, še huje je, kadar morajo poročati v živo in s tem prikažejo vse svoje jezikovne pomanjkljivosti), če ti novinarji ne pozabijo na par zakonitosti, ki veljajo za govorjeno besedilo - govorjeno besedilo mora biti strukturirano čim bolj preprosto, saj poslušalec ne more skočiti par vrstic nazaj, če slučajno izgubi rdečo nit.

No, naši novinarji na take reči včasih pozabljajo, mi pa se bomo na primeru nadvse zapletene povedi naučili, kako postavljati vejice. In kakšnih povedi ni pametno uporabljati, ko nameravamo poved javno prebrati.

Poved

Sosed je dobil sina.
bomo malo zapletli:
Sosed, ki ga ne maram, je dobil sina.

Vejice smo postavili tako, da smo vrinek ločili od glavne povedi. Če poved preberemo nekomu na glas, ji bo še lahko sledil. Tega žal ne upam reči za naslednjo poved:

Sosed, ki ga ne maram, ker sem prepričan, da mi je prav on prerezal zračnici na novem kolesu, za katerega sem celo leto varčeval žepnino, je dobil sina.
Tu je vrinjenih toliko stavkov o kolesu, da nas sosedov sin, za katerega zvemo prav na koncu, ne zanima več ... Vejice pa ločujejo vsak nov vrinjen stavek (ki ga lahko definiramo kot nabor besed, zbranih okrog osebne glagolske oblike - pri čemer nam je profesorica nekoč na tablo napisala kup besed, v sredino pa postavila osebno glagolsko obliko ... nam se je zdelo hecno).

Še hujši so primeri s pomišljaji. Po spominu bom obnovila:

Ta ali oni minister - pravkar se je vrnil s počitnic, ki jih je preživel kdovekje, tam pa se je srečal tudi z nekom drugim - je za naš radio povedal ...
Ja, na papirju ali ekranu nam je vse jasno. Ampak če nekaj takega slišiš, le težko slediš - še posebej, ker pri branju tele pomišljaje skoraj vedno poudarjeno odmolčijo, kar še dodatno razbije strukturo..

Če torej pripravljamo govor (ali kaj temu podobnega), premislimo, kako natančno moramo vsako posamezno besedo pojasniti z dodatnimi zapletanji.

Pri pisanju zapletenih stavkov pa si lahko pri postavljanju vejic pomagamo tako, da posamezne vrivke dodajamo in odstranjujemo.

Sosed, ki ga ne maram, ker sem prepričan, da mi je prav on prerezal zračnici na novem kolesu, za katerega sem celo leto varčeval žepnino, je dobil sina.

4. sep. 2007

Zgodovina

Med ucenjem o spremembah v jeziku si mislim vse najslabse o lenobah, ki se jim ni dalo artikulirati. In te presnete lenobe so se drzale vsaka svoje fare in - kako predrzno! - tako so nastale prve narecne spremembe.

Predlagam, da se enkrat za vselej naucimo knjizni jezik (saj to nam je menda ze jasno, da ga nihce ne govori kar tako, od rojstva, anede?), lenobe ne bomo podpirali, in studentje nam bodo cez par stoletij hvalezni.

Ce se bodo morali otroci uciti o meni kot revolucionarki na tem podrocju, moram pa cim prej uniciti vse fotke mene s kratkimi lasmi. Ce se se tako trudim, sem s kratkimi lasmi nadvse obupna.