Ena o mesarjih ...
Spomnim se samopostrežne trgovine v naselju. Zdela se mi je ogromna in kar precejšen del je zasedal mesarjev pult (kako so ga spravili v trgovino, ki se mi zdi zdaj tako majcena, tako prenatlačena, mi seveda ni jasno). Tam je vedno delal kak klepetav mesar, za njegovim hrbtom sta bila shematska prikaza krave in prašiča, nekje v ozadju je bila tudi sekirica in pa kakšen nož. Zgovorni mesar je hvalil tiste tri kose mesa pred njim kot suho zlato in vedno natehtal nekoliko več (pa saj to že vštejemo v naročilo, mar ne?). Vse mame iz soseske pa so se drenjale pred njegovim pultom, naročale kosti za v juho (te je navadno teatralno razsekal s sekirico, trikrat preveliko za potrebe trgovine), mogčešekej (in tega konec osemdesetih pač ni bilo prav dosti), na hitro pojamrale o cenah in odpeketale do blagajne.
Mesarje so sčasoma izrinili iz samopostrežnih trgovin, ker je bilo veliko lažje že vnaprej plastificirati nekaj kosov mesa kot plačevati še enega delavca. Tako so pristali v zaresnih mesarijah, jaz pa sem jih videvala le redko.
No, mesarji so nazaj. V hiper-super-duper-megamarketih imajo svoje pulte, nože, sekirice in kar precej kosov mesa, takšnega in drugačnega, za vse okuse in stopnje kuharskih sposobnosti. Nekako mi jih je par priraslo k srcu, saj so prijazni in svetujejo celo pregovorno "odlični" kuharici, kot sem jaz, še posebej pa cenim njihovo pripravljenost samo zame poiskati malo manj masten/kitast kos mesa.
Po drugi strani pa se mi je eden nepreklicno zameril do nadaljnega ...
Dobro, pač ni nosil rokavic. Nekako preživiš, saj je v roki držal tisto taveliko vilico. Ampak jo je žal samo držal - medtem ko je z drugo roko prekladal meso. Potem je nekaj kosov zagrabil, vrgel naravnost na tehtnico (ki je ni ne prej ne potem prav nič očistil), nato pa jih je zatlačil v vrečko. Potem si je roke obrisal - v predpasnik ...
6 komentarjev:
Bljak :)
No ja, kolikokrat je pa padel na tla tisti kos mesa, preden so ga plastificirali (in prej mogoče še nekajkrat kihnili vanj) in postavili v hladilnik megamarketa, pa tudi ne veš ;)
Ja, vem, da ne vem, kaj se dogaja z mojo hrano, preden pride na police :)
Se tolažim, da tega nis(m)o vedeli niti v preteklosti, ko so bili higienski standardi še dosti manj zahtevni ;)
Ampak na živce mi gre, ko tetka pri kruhu zakašlja v roko, nato pa s to roko (brez rokavice) prime kruh in ga vtakne v vrečko. In takele mesarske so prav tako naležne. Pa se mi zdi, da marsikaj kar pogoltnemo, kot da ne bi bila naša pravica zahtevati, da se v našo hrano ne kiha ;) Ker, seveda, se bojimo, da nam ne bo naslednjič mesar prinesel prav "posebnega" kosa, samo za nas naravnost iz skladišča ...
Tista rokavička (če jo že ima) je tudi en larifari. Cel dan preklada eno in isto rokavico, jo vmes petkrat obrne, pa je že vseeno, če je sploh ne bi imela. ;)
Haha, tudi to je res :D
Ampak občutek je pa vseeno boljši ... ;) (še posebej, ker itak ne vemo, kaj se je s tem kruhom dogajalo, preden so ga prinesli na polico ... :D)
Eh, saj se meso prepeče in bakterije so s tem uničene. :P
Hehe, Kaneli, ampak jaz nočem videti, kako jih na meso spravlja nek mesar ... In! Kaj če bi mu naročila biftek, ki bi mi ga serviral z roko? :D
Pa še vedno pečenje ne reši težave pri kruhu, ker tega pa res ne nameravam še enkrat peči :D
Objavite komentar