Reven, ampak seksi

Stanovala sva na zahodu.
© 2009 Najdražji

Sem precej prepričana, da sem davno tega omenila, da se grem potepat, potem pa tudi že razglasila, da sem nazaj. Imam pa spomin kot zlata ribica in se mogoče motim ...

Svetovna ura, Alexanderplatz - Ljubljano so pozabili označiti
© 2009 Najdražji

Obiskala sem nemško prestolnico, se vanjo zaljubila (še malo bolj) in hočem nazaj. Pravzaprav sem hotela nazaj, še preden sem se vrnila ... Kot lani tudi letos ne bom popisovala turističnih zanimivosti. Najdete jih v vsakem spodobnem turističnem vodiču, znajti pa se je mogoče - preverjeno - tako brez vodiča kot brez zemljevida. Ampak tega ne priporočam preveč ...

Checkpoint Charlie - v nemščini ni treba upoštevati prometnih pravil in je nošenje orožja dovoljeno tudi, ko nisi na straži?
© 2009 Najdražji

Gotovo sem omenila, da sem potovala nizkocenovno. Celoten prihranek sem plačala z mukami, ki sem jih trpela med vsemi štirimi leti: na tvjčku je namreč mogoče med reklamami preklopiti na drug program, letal pa med poleti žal ne moreš preklopiti ... Polovice objav po ozvočenju nisem razumela (ali pa sem pomen le uganila), saj osebje reklame prebira v neki polomljeni (najpogosteje) vzhodnoevropski angleščini. Ponujali so nam tople obroke, hladne napitke, juhice, alkoholne pijače (dve za ceno ene!), parfume, rogljičke ... Celo nekakšne telefonske kartice in, jasno, brezdimne cigarete. Revijo ("glossy" reklamni špeh) sem prebrala že med prvim poletom, takrat tudi kupila edino vodo (za 3,5 € - zanimivo, cene so tudi v funtih enake) in jo spila do zadnje kapljice. Preostale tri lete sem vztrajo buljila skozi okno in ignorirala srečke, ki so mi jih tlačili pod nos. Slaba stran nizkocenovnih letov je tudi v tem, da ni sedežnega reda (no, včasih je to celo dobro, heh). Komolčenje je torej priporočljivo ...

Berlinski javni promet je super, ko ga vsaj približno dojameš. Prvi preizkus pa je bil za večino, ki smo se nabrali okrog avtomatov za prodajo kart, kar nekoliko stresen. Hja, ko smo neko vrsto kart (seveda, najdražjo - tisto za vse tri cone ;)) končno kupili, se je seveda izkazalo, da ravno naša proga ravno na tisti dan ne vozi. Še sreča, da so nekateri vozniki avtobusov strašno prijazni in te odpeljejo točno tja, kamor hočeš, čeprav se v bistvu ne razumete niti besede. Sicer pa vam priporočam, da si kupite (več)dnevno vozovnico. Vse je res zelo blizu (sploh na zemljevidu), ampak ko zvečer seštejete kilometre in ugotovite, da ste jih prehodili okrog 20, hitro ugotovite, da so vlaki prav udobni ;)

Kot nadvse turistično mesto ima Berlin dobro ponudbo nastanitev - hoteli, hostli, menda je mogoče tudi taboriti, jaz pa priporočam najem stanovanja. Cene so odvisne od velikosti stanovanja, lokacije in opreme, so pa vsekakor ugodne. Prehrana je na stojnicah neverjetno poceni, tudi v restavracijah so cene dovolj ugodne (še posebej, če zavijete h kateremu od priseljencev), izbira pa zelo pestra. Je pa pametno malo primerjati cene po trgovinah in pekarnah, saj ponekod za isti izdelek zaračunavajo tudi trikrat več. Nemčija je - v nasprotju s Slovenijo - tiste sorte država, ki ima drago kavo. Če kje najdete tisto tapoceni, se je držite (pri našem Turku je stala bela kava "gre z mano" samo 70 centov!). Po mojih izkušnjah pa je vzhod (če izvzamemo strogi center) cenejši od zahoda.

Nekaj mu je šlo v nos. Ne, ni Knut.
© 2009 Najdražji

Poleg ogleda standardnih zanimivosti se odpravite tudi v katerega od muzejev (sploh naravoslovni muzej in Pergamon sta vredna ogleda; za berlinski muzejski otok je mogoče kupiti tudi (vsaj) celodnevno vstopnico), če je le mogoče, si vzemite cel dan za živalski vrt in akvarij (in ptiče si pustite za konec - verjemite mi na besedo ;)). Letos mineva 20 let od padca berlinskega zidu, zato je organiziranih še mnogo posebnih razstav in prireditev, obnavljajo tudi slavno East Side Gallery.

Kunsthaus Tacheles
© 2009 Najdražji

Berlinsko nočno življenje je strašno zanimivo in ga je vredno raziskati. Mene so najbolj očarali klubi v Tachelesu, vas pa bo mogoče kaj drugega.

Pripravite se pa na beračenje vsepovsod. Če sem zlahka poklonila vozovnico, ki je nisem več potrebovala (navadna vozovnica namreč velja dve uri, vožnja pa včasih traja le kakih 15 minut - ob vhodu/izhodu na peron vas bodo tako čakali "preprodajalci vozovnic"), pa sem kar hitro razvila plašnice za vse "dujuspikingliš" poizkuse. Najlažje se jih otresete, če jim daste prazno plastenko.

Če skrajšam. V Berlin se je zelo lahko zaljubiti.