Ena o prečah ...

Pred (ojoj, res bom to napisala) 20 leti smo dekleta (ravno na prehodu iz male šole v veliko) imela na voljo tri vrste pričesk: "na gobico", "na paža" (kar je pomenilo dolžino nekje med brado in rameni, povsem naravnost) in dolge lase. Zadnji dve sta imeli še varianti - s frfrujem ali brez frfruja. Ko sem prerasla gobico, sem naslednjih nekaj let kolebala med pažem in dolgimi lasmi, vedno brez frfruja. In ker sem že takrat pri nekaterih (nadvse čudnih, če sem iskrena) stvareh pokazala strašno močno voljo, sem vedno in povsod vztrajala pri preči naravnost po sredini glave (kot sem menda že od malega zahtevala, da so nohti pristriženi povsem naravnost - kdo bi vedel, zakaj). Dejansko sem šla tako daleč, da sem tudi drugim razlagala, da njihova preča ni v redu, če ni bila dovolj naravnost ali dovolj na sredini.

Potem me je nekaj prešinilo in zgodila se je preča na strani. Takrat mi je bilo sicer vseeno, kje je, se je pa najpogosteje postavila na levo. Sčasoma sem razumela tudi vzrok za to: vrtincev, kolikor jih je na moji glavi (pretežno po robu lasišča), ni prav lahko najti. Mi pove frizerka vsakič, ko me muči kakšen šop las, ki štrli nekam po svoje.

No, preča na levi se je ustalila, včasih je bolj levo, drugič manj, skratka zaenkrat zaradi zacementiranosti preče še nisem plešasta.

Sem pa zadnjič prečo spet prestavila na desno. In ugotovila, zakaj bo ostala na levi: na desni se prav hinavsko zbirajo sivi lasje ...