Ne maram avtobusov
Avtobusov res ne maram. Če bi bilo mogoče, bi kot javni prevoz vedno uporabljala vlake, ampak te reči vozijo, kot bi se hotele norčevati iz mene: zjutraj pelje v Ljubljano 10 vlakov v treh urah (od 5.20 do 8.16), nato pa več kot tri ure nobenega vlaka. Naj tiste jutranje raje prerazporedijo tako, da enkrat na uro pelje eden, jaz pa bom Slovenskim železnicam pela hvalnice. No, ker v tistih treh urah ni nobenega vlaka, hodim včasih v našo prestolnico z avtobusom. In zdaj sem sestavila seznam napak, ki jih imajo te pošasti.
1. Vonj. Na avtobusu je vedno neprijeten vonj. Nima nič opraviti s človeškimi vonji, prav tako ne smrdi (le) osvežilec zraka. Pod vsemi ostalimi vonji je vselej nek avtobusast vonj. In ni prijeten. Sumim, da je prav ta vonj tisto, kar povzroča neskončne slabosti ...
2. Vsi ostali vonji. Ker so ljudje v avtobusu natlačeni precej bolj kot na vlaku, je tudi vonjev dosti več. Parfumi, laki za lase, v bolj vročih dneh pa seveda tudi "švic". In nujno ena dišeča smrečica, ki se "odlično" vpleta v to zmešnjavo vonjav (vprašanje, ki se zastavlja kar samo, je: kako je mogoče, da se tisto malo smrečico voha po celem avtobusu).
3. Nevzgojeni mulci, ki kar prisedejo, ne da bi vprašali, če lahko. Saj je logično, da bom privolila, kaj pa naj, ampak če se že odpovem svojemu osebnemu mehurčku, da smrkavec ne rabi stati (tudi sicer ne bi, je bilo še precej sedežev prostih), hočem vsaj uradno privoliti v to ...
4. Razlaganje najintimnejših podrobnosti življenja. Po telefonu ali sopotniku. Čim bolj na glas.
5. Neskončni: "Na avtobusu sem. Na avtobusu. Na avtobusu, ja!" In še paleta telefonskih zvoncev - zvonec dneva je zagotovo konjsko rezgetanje.
6. Vozniki, zamude ... Če avtobus zamuja, je treba zamudo nadoknaditi, pa če cel avtobus popada s sedežev in se ne stoji na nobenem rdečem semaforju. Po drugi strani pa nikoli ne moreš biti prepričan, da boš na cilju pravočasno.
7. Klima. Nikoli ni primerne temperature. Poleti me zebe, pozimi mi je vroče.
Kaj pa vas moti?
4 komentarjev:
ROFL Konjsko rezgetanje me je ubilo. :D :D Mene pri naših LPPjskih trolah moti predvsem huda gneča, ker takrat vsi cmokajo in ni mislijo, da bi bilo pol manj gneče, če bi le ljudje naredili tako kot si ONI mislijo. In divja vožnja voznika, sploh če moram stati in sem v škornjih. Navadno v njih nimam problema z ravnotežje, ampak pri nekaterih Raikonnenih v našem LPPju ... Zmoti me tudi glasna glasba iz telefončkov nekaterih potnikov. Če nočem po slušati potnikov in radia na busu, si vklopim mp3 player. S slušalkami.
Najbolj pa me zmoti pijan folk, ob petkih/sobotah pozno zvečer. Sedeti nočejo, stati ne morejo, in odprta vodka se jim ziblje v mehkih prstih ravno nad mojo glavo ...
Fu, kot bivša veteranka voženj z vlakom in avtobusom sem najprej začela prikimavati pri omembi smradu na avtobusih. Tega se najbrž nikoli ne bodo znebili. Potem je tu še smrad potnikov, njihova neznosna glasnost telefoniranja.... Po dolgih vožnjah me je velikokrat tudi bolela glava, najbrž zaradi kombinacije izpušnih plinov in vibracij, ki nekako najdejo pot v notranjost.
Sem pa na busu doživela tudi že enega od tistih magičnih momentov ko si rečeš: ... (vstavi: mega, noro, crazy, po želji kaj drugega) Namreč, enkrat sem se na pol praznem busu ravno usedala nekje zadaj, ko sem s kotom očesa ujela nekaj znanega - pogledam na drugo stran in opazim tipa, ki počne čisto isto kot jaz: se usede, odpre plašč, iz torbe vzame knjigo in MP3-predvajalnik, si s slušalkami nafila ušesa in začne brati. Še prej pa pogleda k meni, ki sem ga kot v sanjah nehote posnemala, vzame ven eno slušalko in reče: na busu je fajn brati in poslušati glasbo. Sem rekla ja, se mu nasmehnila, nato pa sva se vzajemno pozabila. :-D
Enkrat sem na avtobusu nekega tipa, ki je hotel pobegniti iz psihiatrije, prepričala, da naj tega ne dela... bom raje napisala na svojem blogu.
Štorije. Včasih mi še vlaki grejo na živce.
Jaz pa moram rečt, da mi je včasih bus v pravo olajšanje. Ni mi treba razmišljat kok je prometa, a je gužva, a bo veliko ljudi... slušalke v ušesa, glavo na off in mi še prehitro mine. Itak vem, da moram za kam it z busom računat realno časa plus vsaj 20-45 min. In to je to.
Sej je kdaj res tečno, sploh k je dež, pa vsi z mokrimi dežniki... sam vseen. Za moje duševno zdravje in živce ja bus včasih dobra preventiva. Pa še za parking mi ni treba skrbeti! :)
Da se pa prtožujete, da vozniki hitro vozijo, vi pa medtem sedite... tega ne razumem. Kako pa mi v avtučkih vozimo? Ker to je definitivno bolj varno, a ne?
Lp
N., vse, kar si nastela, je razlog, da jaz po Ljubljani pesacim. In pri tem neverjetno uzivam, ker je Ljubljana cudovita (se posebej zgodaj zjutraj, ko se po ulicah leno pretegujejo prvi soncni zarki ;)).
Alcessa, ti gres po moje lahko samo v trgovino pa bos na poti dozivela kaj zanimivega :) Sicer pa priznam, da sem po dolgem obdobju avtobusanja imela nekajletno obdobje avtanja (:)), zdaj pa iz ekoloskih razlogov spet saltam na avtobuse, se raje pa vlake. In sem se vmes pac hudo razvadila.
Anonimnez, jaz vozim po omejitvah, vse sopotnike opozorim na varnostni pas, opozorim jih tudi na vatnostne mehe (ker so nekateri polozaji pac smrtno nevarni). Ce mojih opozoril ne upostevajo, sami odgovarjajo. Prav tako pazim na pesce, kolesarje in ostale avtomobile. Medtem pa nekateri (!) vozniki avtobusov pozabljajo, da so del potniskega prometa in da prevazajo zive ljudi. Ce na troli stojis, te zlahka vrze v drugega potnika (ce imas sreco), ce na medkrajevnem avtobusu voznik spelje, se preden se potniki vsaj za silo posedejo, prav tako ni prijetno (me je skoraj vrglo v vetrobransko steklo, ko se je starejsi par kobacal na prva sedeza, jaz pa se nisem mogla nikamor prijeti, saj sem bila predalec od prve rocke).
Objavite komentar